To misel je Fareed Zakaria, voditelj na CNN-u in član upravnega odbora Sveta za zunanje odnose, v svoji kolumni v Washington Postu utemeljil na domnevi, da sramotni rezultati raziskave iz leta 2018, ki je razkrila, da bi tretjina Američanov padla na testu iz ameriške zgodovine, ki ga morajo v procesu naturalizacije opraviti priseljenci, kažejo na upad državljanske vzgoje, ne erozije ameriških vrednot. "Ko razpravljamo o preteklosti, razpravljamo o pomenu Amerike," nadaljuje Zakaria, ki ideologizacijo nacionalnega diskurza poudarja kot imanentno ameriško značilnost. Nedvomno drži, da Američani veliko razpravljajo. Celo pretirano. Ljubijo podrobnosti. Statistično štejejo padle v bitkah, za katere evropsko uho večinoma ni niti slišalo. Kar je sicer lahko zadrega za Evropejce, ni pa sramotno. Konec koncev, čeprav je Evropa mati marsikatere tragedije na tleh Novega sveta, to vendar ni več njena zgodovina. Vsem tem razpravam navkljub pa je zanimivo predvsem to, da se resnici Američani kaj preveč ne približujejo. Zato si bom drznil ex cathedra korigirati znanega novinarja in politologa. Ne bo držalo, da je Američanom veliko do zgodovine, ampak prej, da jim je bolj do določenih interpretacij.

Šolski primer je tisti, ki so mu vrata v šole v nekaterih zveznih državah že zaprli, čeprav ga je pravkar podprl tudi največji učiteljski sindikat v ZDA. Gre za pristop z grozljivim imenom – priznam – kritična teorija rase. Pred stoletnico pokola v Tulsi v Oklahomi, ko je 31. maja in 1. junija 1921, v pičlih dveh dneh izginil Greenwood, "Črni Wall Street", najpremožnejša temnopolta četrt v tedanjih Združenih državah Amerike, je oklahomski guverner Kevin Stitt (R) prepovedal uporabo kritične teorije rase v šolah v tej zvezni državi. Prepričan je, da ZDA potrebujejo povezovalno politiko, ne pa nečesa, kar bi mladino delilo na podlagi rase in spola. "Ljudi bi morali soditi po njihovem značaju, ne barvi polti," je v pojasnilu prepovedi guverner citiral dr. Martina Luthra Kinga ml. Nato je junija pozornost ameriške javnosti pritegnil posnetek mladega temnopoltega očeta, ki je na sestanku staršev v neki šoli popolnoma raztrgal kritično teorijo rase: "Kritična teorija rase je v bistvu način, kako naučiti otroke, da se sovražijo med seboj. /…/ Kako naj stojim tukaj pred vami z dvema medicinskima diplomama in obenem trdim, da sem zatiran? /…/ Dejansko pa eni temnopolti govorijo drugim, da ne bodo nikamor prišli, ker jim belci tega nikoli ne bodo dovolili …" Tudi mladi oče se je oprl na isti citat M. L. Kinga ml., kot guverner Stitt, in slikovito primerjal učenje kritične teorije rase z uriniranjem na Kingov grob.

Kaj imata skupnega pogleda guvernerja Stitta in mladega očeta? Najbrž to, da noben od njiju ni pripravljen zares razumeti, kaj pravzaprav je kritična teorija rase. Ne da bi zabredli pregloboko, začetki kritične teorije rase segajo v obdobje, kjer se je po mnenju konservativne Amerike začelo zlo, v 60. oz. 70. leta 20. stoletja, v čas velikih družbenih sprememb. Za njenega očeta velja pravnik Derrick Bell (1930–2011) in teorija se je pravzaprav začela razvijati na področju prava, nato pa postopoma, po številnih polemikah, ki še zmeraj trajajo, prešla v izobraževalni sistem in skušala drugačni zorni kot pogleda na družbo predstaviti mlajšim generacijam. Zanjo so značilni aktivistična drža avtorjev, pa tudi različni poudarki. Ampak kot izpostavljata Richard Delgado in Jean Stefancic, avtorja tretje izdaje Kritične teorije rase (Critical Race Theory, An Introduction, NYU Press, 2001, 2017), jim je skupno naslednje: rasizem razumejo kot običajni, imanentni družbeni pojav, ki v psihološkem in materialnem pogledu koristi predvsem belcem; raso razumejo kot družbeni konstrukt, ki pripelje do stereotipov, predsodkov, obenem pa verjamejo v specifike izvora in ločenih zgodovin posameznih ras ter edinstveni "glas barve", ki naj bi njihovim nosilcem zaradi različnih izkušenj z zatiranjem omogočal uvide, ki so belcem težje ali celo nedostopni.

Že ta zelo posplošeni povzetek daje iztočnice za številna, tudi kritična vprašanja, na katera se pa se zdi, da je prepričljivo odgovoril – morda presenetljivo – načelnik generalštaba ameriške armade. Pred dnevi se je general Mark A. Milley med zaslišanjem pred kongresnim odborom za vojaške zadeve moral pred republikanci zagovarjati, ker izobraževalni program na vojaški akademiji West Point vsebuje tudi informacije o kritični teoriji rase. "Osebno se mi zdi žaljivo obtoževati vojsko Združenih držav aktivizma ali česarkoli podobnega, ker preučujemo nekatere teorije, ki so na voljo. Belec sem, a želim razumeti 'beli bes' (white rage – op. a.). Kaj je povzročilo, da je na tisoče ljudi napadlo to stavbo in skušalo izvesti udar proti ustavi ZDA?" je na očitke odvrnil general in tako v treh stavkih povezal kritične točke, v katere se vpenjajo polemike.

V politično pregretem, polariziranem ozračju aktivizem pri mnogih izziva odpor, prav tako kot razmere spet druge silijo v aktivistično držo, kar je značilnost celotnega političnega spektra. "Ne bom dovolil, da bi v šolah predavali, da je ena rasa vredna več od drugih," je oklahomski guverner Kevin Stitt izjavil na televiziji Fox News in se skupaj s tremi voditelji oddaje, v katere formatu mrgoli voditeljev namesto gostov, strinjal, da je rasizem res nekaj groznega. Ponudili so slikovito podobo nerasistične Amerike: vsi beli, močni, lasati in glasni so družno pozabili, da se niti potomci žrtev v Tulsi v oklahomskih šolah niso učili o pokolu prednikov. Tako rekoč niti besede. Je molk rešitev? Še nikoli ni bil. Je pa priročen izgovor tistih, ki o neprijetnih poglavjih zgodovine ne bi razpravljali, ampak se namesto tega "raje ozirajo v prihodnost". Pometanje dejstev pod preprogo je stara, zlasti v politični metodologiji preizkušena metoda, ampak v instrumentarij zgodovinarjev in pedagogov naj ne bi sodila. Pa se je znašla tudi tam.

S Pulitzerjevo nagrado ovenčani projekt New York Timesa 1619, ki je v izhodišče zgodovine Združenih držav postavil prihod ladje s prvimi afriškimi sužnji v Jamestown v Virginijo leta 1619, je izzval ogorčenje v konservativnih zgodovinarskih krogih. Najbrž najbolj strukturirani odgovor na Timesov projekt je dal antropolog Peter W. Wood, predsednik ameriškega Nacionalnega združenja znanstvenikov (National Association of Scholars – NAS), ga zgovorno strnil pod imenom 1620, v izhodišče ameriške zgodovine pa ustaljeno postavil prihod ladje Mayflower z angleškimi puritanci na krovu v zaliv Massachusetts leta 1620. Težko bi nasprotovali Woodovi ugotovitvi, da je "tako na levici kot desnici veliko odvečnih pretiravanj, ki jih spodbuja politika". Kar zadeva Wooda, glede rase podpira "načelo, da morajo biti naši ustava in zakoni barvno slepi". A vprašanje o barvni slepoti ameriške zakonodaje, zlasti pa njenih interpretacij, je lahko zgolj retorično.

Popolnoma deplasirano je učiti otroke o Deklaraciji o neodvisnosti, ratificirani skoraj natanko pred 245. leti, 4. julija 1776, ne da bi ob tem povedali, da znamenita fraza – "Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči." – ni veljala za vse ljudi. In da so se v času prvega štetja prebivalstva južne, sužnjelastniške, države zaradi ugodnejšega obdavčenja in večjega števila kongresnikov odločile za izračun, da bo suženj veljal za tri petine človeka. Kako neodtujljivo pa je stremljenje k Sreči nesvobodnih treh petin človeka? Že bežen pogled na spletno stran Woodovega združenja pokaže, da se tudi tam ukvarjajo z aktivizmom, le z drugim predznakom. Podobno kot uvodoma F. Zakaria, tudi P. W. Wood piše, kako veliko stvari je na kocki, le da tveganja najde drugje: "Ali naj otroke učimo, da je Amerika štiristoleten sistem rasističnega zatiranja? Ali pa naj se učijo o tem, kako je bila Amerika zmeraj nekaj izjemnega zaradi našega prizadevanja za svobodo in pravico za vse?"

Takšna dilema za deželo Harvarda, Yala, MIT-a, Princetona, Stanforda in dolgega niza drugih najuglednejših univerz na svetu ne more biti nič drugega, kot sramota. Odgovor ni v prepovedi predavanja kritične teorije rase, ampak v upoštevanju vseh dejstev, ki so na voljo. Z zavedanjem, da kritična teorija rase posega na področje, ki je v historičnem pogledu namenoma slabše dokumentirano. Ne pa, da predavatelji avditorije polnijo z izbiro dejstev po lastni presoji in tako eni Ameriko nekritično poveličujejo, drugi pa prav tako brez zadržkov pljuvajo nanjo.