Srebrenica je bila s strani Vojske Republike srbske obkoljena dve leti, nato pa so srbski vojaki brez potrpljenja vdrli v enklavo, ki naj bi bila varovano območje. V mestu so moške ločili od žensk in jih nato začeli pobijati.
Ob tem je okoli 15.000 Muslimanov zbežalo v bližnje gozdove, a se je beg za mnoge končal prezgodaj. Tisti, ki jim je uspelo pobegniti, so na varno ozemlje prišli šele po petih dneh tavanja po gozdovih.
Pred vojno je v Srebrenici živelo večinsko muslimansko prebivalstvo, od pokola pa se jih je na območje vrnilo le 4.000. V Srebrenici in okolici zdaj živi več Srbov, saj je bilo območje v skladu z Daytonskim sporazumom leta 1995 dodeljeno Republiki srbski.
V začetku leta 1993 je muslimanska vojska, ki jo je na območju vzhodnega BiH-a vodil Naser Orić, skoraj podvojila obseg območja pod nadzorom muslimanskih sil. Pri tem naj bi zagrešila tudi več manjših zločinov nad srbskim prebivalstvom. Še posebej je znan primer iz vasi Kravica.
Že marca je srbska vojska zavzela pridobitve Orićevih pripadnikov, Muslimani, ki so bežali pred Srbi, pa so se zatekli v Srebrenico. Tako je bilo v tej enklavi že okoli 60.000 Muslimanov, na vidiku pa je bila katastrofa, saj se je vojska Republike srbske pod vodstvom Ratka Mladića že pripravljala, da vkoraka v mesto, ki leži le nekaj kilometrov od meje s Srbijo.
Preboj Morillona v enklavo
Boljše čase za enklavo je napovedoval preboj konvoja francoskega generala Phillipa Morillona, takratnega poveljnika ZN-ovih mirovnih sil v BiH-u. Brez kakršne koli odobritve nadrejenih je francoski general, zgrožen nad stanjem, ki ga je uvidel ob prihodu, prebivalcem enklave zagotovil zaščito Združenih narodov.
Aprila leta 1993 je Varnostni svet zaradi napetosti v pokrajini sprejel resolucijo, ki je Srebrenico in 30 kilometrski obroč okoli nje razglasila za prvo varno območje ZN-a. Poleg Srebrenice so bili za varna območja razglašeni tudi Sarajevo, Tuzla, Bihać, Goražde in Žepa.
Zavrnitev mirovnega načrta
V tem času sta mirovni načrt oblikovala tudi diplomata Cyrus Vance in David Owen, ki je BiH razdelil na deset etničnih pokrajin. Te so bile oblikovane tako, da države ni bilo mogoče razdeliti na tri etnična območja, in sicer Srbov, Muslimanov in Hrvatov.
Načrt je predvideval, da bi nadzor nad pokrajinami ostal v rokah paravojaških enot. Srbi so ga sprejeli šele po ostrem posredovanju Beograda. Gre za zadnji mirovni poskus, katerega namen je bil ohranitev enotne države. Vsi naslednji poskusi so BiH že razdeljevali na tri etnično čiste dele. Ker je bil BiH na tri dele razdeljen že takrat, je bil načrt obsojen na propad.
Prihod Nizozemcev
Januarja 1995 se je v sosednjem mestu Potočari v neki izpraznjeni tovarni nastanil bataljon nizozemske vojske. To je beguncem, ki so se zatekli v enklavo, vlilo novo upanje. Vendar pa je upanje kmalu izginilo, saj je aprila 1995 po posredovanju vlade v Sarajevu enklavo s svojimi poveljniki zapustil vodja muslimanskih sil Naser Orić. Predvsem so bili demoralizirani muslimanski vojaki, ki jim je primanjkovalo streliva.
Maja 1995 je vojska Republike srbske v Sarajevu zaradi bombardiranj srbskih položajev letal Nata zajela 350 nizozemskih vojakov. To je močno pretreslo Združene narode, ki so se počutili nemočno, saj na območju ni bilo dovolj vojakov za resnejše posredovanje.
22. maja je general Bertrand Janvier, poveljnik ZN-ovih sil v BiH-u, pred VS-om ZN-a zahteval znatno povečanje sil, ki bi lahko zaščitile enklavo oziroma umik vseh mirovnikov, s čimer bi odprli pot silovitemu bombardiranju srbskih položajev. VS ni sprejel nobene odločitve in generalu naročil, naj nadaljuje vsakdanje delo.
Preberite si članek o vlogi ZN-a v Srebrenici.
Začetek srbske ofenzive
5. julija je srbska vojska začela obstreljevati južni del Srebrenice, 8. julija pa je že zavzela opazovalno točko muslimanskih vojakov. Vsem prebivalcem so Srbi ukazali, da morajo predati orožje in zapustiti mesto.
9. julija so enklavo že zapuščali prvi begunci, kljub temu pa se je obstreljevanje nadaljevalo. Svoje položaje je morala zapustiti tudi muslimanska vojska, Srbi, ki so za talce vzeli 30 nizozemskih mirovnikov, pa so bili od mesta oddaljeni manj kot kilometer.
Bombradiranja ni bilo
10. julija je polkovnik Karremans podal že tretjo prošnjo za bombardiranje srbske vojske, ki je bila že na hribih okrog mesta, od koder je bombardirala položaje nizozemskih mirovnikov. Poveljnik Janiver je le privolil v bombardiranje Srbov. Zaradi domnevnih zapletov z obrazcem za zahtevo po bombardiranju sta nizozemski letali F-16 prvi bombi na srbske položaje odvrgli šele 11. julija popoldne. To je močno razjezilo Mladića, ki je grozil, da bo pobil vse zajete Nizozemce.
Zračni napadi so bili v trenutku ustavljeni, Mladićeva vojska pa je le dve uri zatem že vkorakala v Srebrenico. Begunci, ki so se še skrivali v enklavi, so se zatekali v oporišce nizozemske vojske in v zapuščene tovarne. Mladić je Karremansu podal ultimat, da morajo vsi muslimanski vojaki odložiti orožje, če želijo ostati živi.
Začetek pokola
12. julija so v Srebrenico prispeli avtobusi, s katerimi naj bi na muslimanska območja odpeljali ženske in otroke. Moške, stare od 12 do 77 let, pa so Srbi izločili, da bi jih zaslišali o zagrešitvi morebitnih vojnih zločinov. V strahu, da jih čaka pokol, so Muslimani začeli bežati iz enklave proti območju pod nadzorom muslimanskih sil. To je močno razburilo Srbe, ki so obstreljevali okoliške hribe, da bi tako preprečili pobeg Muslimanov. Mnoge so srbske sile ujele in večino pobile.
Prvi Muslimani, ki jim je pobeg pred srbskim vdorom v Srebrenico uspel, so na ozemlje muslimanskih sil prispeli 16. julija. Takrat so dovoljenje Srbov, da zapustijo Srebrenico, dobile tudi nizozemske mirovne enote. Za seboj so pustile orožje, hrano in zdravila. Mednarodno javnost pa so pretresla prva poročila o pokolu v Srebrenici.
Vendar pa vodja misije ZN-a v BiH-u Jasuši Akaši v svojem poročilu ni omenjal zločinov, nizozemski polkovnik Karremans pa je srbski vdor označil za odlično načrtovano vojaško operacijo. Tudi on zločinov takrat ni omenjal.
Je pa zato mednarodna skupnost na čelu z Natom pokol tisočih Muslimanov kmalu obsodila, čemur je sledilo bombardiranje položajev Vojske Republike srbske. To je prisililo Srbe, da sprejmejo povabilo za oblikovanje mirovnega načrta, ki so ga še istega leta sklenili v Daytonu.
Medtem ko v Haagu Oriću že sodijo za zločine, storjene nad Srbi, pa sta Mladić in Karadžić, kot glavna krivca za največji pokol v Evropi po drugi svetovni vojni, še vedno na prostosti. O njunih skrivališčih krožijo številna ugibanja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje