Zavezništvo se je za letalske napade odločilo po večtedenskih neuspelih poskusih mednarodne skupnosti, da bi s pogajanji prepričala režim zdaj že pokojnega Slobodana Miloševića k prenehanju nasilja srbskih sil nad kosovskimi Albanci, katerih zahteve po neodvisnosti so bile vse večje in odločnejše.

Leta 1989 je namreč Miloševićev režim s spremembami Ustave takratnega SFRJ-ja odvzel status avtonomne pokrajine.

Leta 1996 je nastala uporniška Osvobodilna vojska Kosova (OVK), ki je svoje oboroženo delovanje okrepila leta 1998, s tem pa se je okrepilo tudi nasilje srbskih vojaških in policijskih sil. Po podatkih ZN-a je tako v prvih mesecih leta 1999 po podatkih z domov zbežalo 400.000 kosovskih Albancev, njihovo število pa se je do konca napadov Nata povečalo na milijon.

Bombe zaradi propadlega sporazuma
Zaradi bojazni, da lahko pride do etničnega čiščenja, je posredovala mednarodna skupnost, ki je februarja in marca 1999 pripravila mirovno konferenco v Rambouilletu in Parizu. Oblikovali so mirovni sporazum, ki ga je sprejela samo albanska stran, Beograd pa ga je zavrnil, ker je vseboval visoko stopnjo avtonomije Kosova in hkrati tudi razporeditev mednarodnih sil v pokrajini.

Sporazum je 23. marca omenjenega leta zavrnil tudi srbski parlamernt, še istega dne pa je posebni ameriški odposlanec Richard Holbrooke sporočil, da so propadla tudi njegova pogajanja z Miloševićem. Že nekaj ur pozneje je generalni sekretar Nata Javier Solana ukazal letalske napade na ZRJ, ki so se začeli 24. marca ob 19.45. Nato za svojo akcijo ni imel soglasja Varnostnega sveta ZN-a, saj sta temu nasprotovali tako Rusija kot tudi Kitajska.

Pokrajina v roke Unmika
Natova letala so 78 dni, vse do 10. junija bombardirala vojaške in nekatere civilne cilje, predvsem infrastrukturne. Bombardiranje je bilo končano, ko so vojaški odposlanci Beograda 9. junija v makedonskem mestu Kumanovo podpisali vojaško-tehnični sporazum o umiku vojske ZRJ s Kosova in nastavitvi mednarodnih mirovnih sil (Kfor).

Varnostni svet ZN-a je 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija ZN (Unmik) prevzela nadzor nad pokrajino, tja pa so bile napotene tudi sile Kforja.

Ubitih več kot 2.000 civilistov
Po poročanju srbskih medijev je Nato izvedel 2.300 zračnih napadov na 995 objektov, pri tem pa naj bi 1.150 bojnih letal sprožilo 420.000 izstrelkov s skupno maso 22.000 ton. Med izstreljenimi raketami je bilo tudi 1.300 vodenih, odvrženih pa naj bi bilo tudi 37.000 kasetnih bomb.

Podatki o žrtvah še vedno niso znani. Srbski mediji poročajo, da je bilo med bombardiranjem ubitih 1.000 vojakov in okoli 2.500 civilistov, med njimi 89 otrok, ranjenih pa naj bi bilo 12.500 ljudi. Po podatkih organizacije Human Rights Watch so padle civilne žrtve v 90 napadih.

V napadih je bilo zadetih 148 stanovanjskih objektov, 62 mostov, 300 šol, bolnišnic in državnih poslopij, hkrati pa tudi 176 kulturnih spomenikov. Odmevnejša napada sta bila bombardiranje državne televizije, pri čemer je umrlo 16 ljudi, in napad na kitajsko veleposlaništvo, pri čemer so umrli štirje ljudje. Ekonomisti ocenjujejo, da je med bombardiranjem nastalo za 30 milijard dolarjev (dobrih 23 milijard evrov) škode.

Nato: Akcija je bila nujna
Nato, za katerega je bila to prva vojaška operacija, v kateri je sodelovalo takratnih vseh 19 članic, podatkov o uničenih ciljih ali žrtvah doslej ni objavil, vztraja pa, da je bila potrebna za ustavitev etničnega čiščenja in preprečitev človekoljubne katastrofe in da je bila uspešna.

18 mesecev po napadih je oktobra leta 2000 padel Miloševićev režim, ta pa se je nato na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu moral zagovarjati tudi zaradi zločinov na Kosovu, a je pred izrekom sodbe leta 2006 umrl.

Srbija se še vedno oklepa Kosova
Oblasti v Beogradu, ki si v približevanju Natu in EU prizadevajo za reforme in demokratizacijo države, glede politike do Kosova kljub njegovi lanski razglasitvi neodvisnosti ostajajo pri stališču, da gre za del Srbije, od Meddržavnega sodišča v Haagu pa so zahtevale mnenje o skladnosti te razglasitve z mednarodnim pravom.

Miha Raičevič
miha.raicevic@rtvslo.si