Leta 1970 je dolg najrevnejših držav znašal 25 milijard dolarjev, leta 2002 pa je narasel na kar 523 milijard. Afriški dolg se je v tem obdobju z 11 milijard dolarjev povečal na okoli 300 milijard.

"Velikodušno" financiranje revnih
Na izjemno povečanje dolga je močno vplivala naftna kriza konec 70. let. Zaradi svetovne recesije je povpraševanje po dobrinah iz tretjega sveta močno padlo, banke in vlade bogatih držav pa so izkoristile priložnost in prizadetim državam odobrile ogromna posojila, kljub temu, da so številnim vladali diktatorji. Dolgovi so se povečevali, države pa najemale nova posojila, da so lahko odplačevala obstoječa.

V treh desetletjih so afriške države za odplačevanje dolgov namenile 550 milijard dolarjev, ki bi jih lahko namenile za izboljšanje zdravstvenega in izobraževalnega sistema ter oživitev gospodarstva. V Tanzaniji se je odpis dolga posrečil, saj je vlada med drugim ukinila šolnine za osnovne šole, kar je povečalo vpis za 66 odstotkov.

Moralni hazard
Kritiki opozarjajo, da odpis dolga predstavlja moralni hazard, saj naj bi države spodbujal, da si nakopičijo še več dolga in upajo, da bo kasneje odpisan. Poleg tega naj bi bil nepravičen do držav, ki so svoje dolgove pošteno odplačale.

Namesto za šole denar za orožje
Svetovalec Svetovne banke William Easterly opozarja, da bodo tako komercialne banke kot ostali posojilodajalci raje posojali denar »varnejšim« državam, kjer ni govora o odpisu dolga. Poleg tega je prepričan, da je odpis dolga slaba možnost za najrevnejše države, saj spodbuja tiste vlade, ki so se v preteklosti izkazale za slabe gospodarje. »Namesto da bi denar namenili za izobraževanje, bo odpis dolga omogočil vladam, da bodo namenjali več denarja za orožje,« je še dejal Easterly.

Pogoji velik problem
Eden od največjih problemov tako posojil revnim državam kot odpisa dolga so pogoji. Tako morajo države odpreti svoje trge in sprejeti politične in gospodarske reforme, ki ustrezajo bogatim državam in jim omogočajo ohranjanje vpliva v teh državah. Po ugotovitvah organizacije Christian Aid je ekonomska liberalizacija subsaharsko Afriko v zadnjih dveh desetletjih stala okoli 272 milijard dolarjev.

Marshallov načrt
Po drugi svetovni vojni so ZDA sprejele Marshallov načrt za obnovitev uničene Evrope, ki je predvideval denarno pomoč namesto posojil, kar naj bi preprečilo kasnejše utapljanje držav v dolgovih. »Dobro bi bilo, če bi to modrost uporabili tudi danes,« ugotavlja priznani ekonomist Jeffrey Sachs v svoji knjigi Konec revščine (The End of Poverty).