Že na poti od newyorškega letališča JFK do središča Manhattna vas gledajo njegovi nepremičninski velikani – Trump Pavilion v Queensu, Trump Place na Upper West Sidu, Trump Palace na Upper East Sidu, Trump Parc tik ob Centralnem parku in ena od bolj fotografiranih znamenitosti parka, drsališče Wollman Rink.

Pa, seveda, megalomanski, v pozlato odet Trump Tower na Peti aveniji, bahav kot njegov lastnik, ki je v stolpnici prejšnji mesec predstavljal svojo najnovejšo knjigo, Crippled America (Pohabljena Amerika), katere naslov se bere kot volilno propagandno gradivo kandidata, ki se predstavlja kot najboljši "popraljavec" sistema.

Kakega drugega predvolilnega materiala na ulicah New Yorka, Trumpovega stalnega bivališča (rezidence ima še na newyorškem podeželju, v Virginiji, na Floridi in Beverly Hillsu), ni. Trump v mestu, ki velja za liberalno, a ima pester nabor županov z obeh političnih polov, ni pretirano priljubljen.

Joe Rosenberg, zgodovinar, dober poznavalec mesta, vodnik in lastnik VIP Tours of New York, tega ne pripisuje nujno Trumpovemu značaju ali političnim prepričanjem, ampak temu, da nepremičninski mogotec, v nasprotju s številnimi kolegi v ameriškem "enem odstotku", ni ravno znan kot dobrodelni donator. V deželi, kjer ima vsaka klop v parku, vsaka avtocesta in vsak sedež v gledališču ime velikodušnega darovalca, je to nekaj nezaslišanega.

Trump ne samo, da ne "vrača" svojemu rodnemu mestu, celo pretkano mu sem in tja kaj ukrade. Eden njegovih zloglasnejših nepremičninskih manevrov v velikem jabolku je tako tisti iz leta 1979, ko so mestne oblasti Trumpu dale zeleno luč in davčno olajšavo za nakup bankrotiranega hotela Commodore na 42. ulici samo pod pogojem, da ga preuredi v cenovno dostopen hostel. Trump je s figo v žepu privolil. Toda ravno v tistem času je New York doživljal svoj (prvi) preporod, cene hotelskih namestitev so se podvojile, zato si je Trump gladko premislil, namesto hostla pa zgradil luksuzni Grand Hyatt hotel (svoj delež v njem je medtem že prodal).

"Nespodobno bogat"
Ko se Trump v teh predvolilnih soočenjih in zborovanjih baha, da bi Amerika z njegovo izvolitvijo dobila edinega dokazano uspešnega poslovneža, ki lahko svoj model nepremičninskega poslovanja brez večjih težav prenese na državno raven, je vsaj v prvem delu te izjave kar nekaj resnice.

69-letni Trump je mojster obračanja denarja, zaradi česar je tudi "nespodobno bogat", kot se rad prav nič skromno predstavlja (Forbes njegovo premoženje ocenjuje na 4 milijarde dolarjev, sam Trump pa na 10, a pri tem ni vedno konsistenten).

Njegov Trump Tower deluje kot hotel, a posamezne suite je prodal bogatašem, ki jih uporabljajo, ko so v mestu, ko pa jih ni, osebje njihove dragocenosti pospravi v sef, suite pa oddaja hotelskim gostom. Dobiček od takega "timesharinga" se enakomerno porazdeli med lastnika suite in Trump Tower. A to je že višji menedžment – Trump se je do te stopnje dokopal predvsem s preračunljivim nakupovanjem propadlih ali napol propadlih nepremičnin, ki jim že samo ime Trump dvigne tržno ceno.

Prihaja v letu 2016 …
V središču Washingtona se nedaleč od Bele hiše na poslopju stare pošte bombastično razprostira najbolj prikladno tempirana obleka gradbenih odrov, kar jih je prestolnica kdaj videla – "Coming 2016 – TRUMP". Ne gre za plačan oglas, ampak za napoved odprtja najnovejšega Trumpovega hotela.

Prebivalci Washingtona, tako kot tudi prebivalci New Yorka, malce s posmehom ošvrknejo napis. "Mja, Trump," zamomlja eden izmed uslužbencev State Departmenta, ki skrbi za obiske tujih delegacij. Trump ima v ZDA približno podoben ugled kot v svetu onkraj ameriških meja – podobo arogantnega, nastopaškega, klovnovskega mogotca, vajenega, da mu denar lahko kupi vse. Tudi kandidaturo za predsednika. Ali pa vsaj kampanjo.

Kot rad poudarja vnuk nemških priseljencev, poročen s slovenskim fotomodelom Melanio Trump, je njegova prednost v volilni kampanji (in posledično, če do tega pride, predsednikovanja), prav ta, da ni odvisen od donatorjev, lobijev s svojimi ne prav prikritimi agendami, ampak si edini lahko v celoti financira celotno kampanjo. "Največji približek njemu v svetovnem merilu bi bil Silvio Berlusconi – a celo ta do določene mere razume politični sistem, ki ga Trump, ki je praktično edini brez vsakršnih političnih izkušenj, ne," pravi profesor politologije na univerzi George Mason, dr. Jeremy Mayer.

Trn v peti republikancev
In čeprav Trumpa niti Američani ne jemljejo resno in samo čakajo, "kdaj bo šel stran", implodiral ali obupal zaradi nižjih rejtingov, Trump še kar vztraja na čelu anket. Mora celo za republikance, na katerih listi kandidira, saj nepopredalčkanega poslovneža, ki je še pred desetletjem govoril, da se bolj identificira z demokrati, nikakor ne morejo imeti za svojega.

Trump ne varčuje s kritikami na račun svojih tekmecev, za Johna McCaina, republikanskega senatorja in nekdanjega vojnega zapornika, je dejal, da ni noben junak, saj se junaki "ne pustijo ujeti", s svojimi ksenofobnimi izjavami se je zameril tako latinskoameriškim priseljencem kot muslimanom, s seksističnimi opazkami na račun Foxove voditeljice pa se ni dobro zapisal niti pri tej konservativni mreži.

Seksistični feminist?
A čeprav brez vsakršnih varovalk komentira videz novinark, ob tekmico Cary Fiorino pa se je obregnil zaradi njenega "popravljenega" obraza, imajo njegove podrejene v Trumpovem imperiju večinoma samo dobre besede zanj. Da, rad pogleda za lepimi ženskami, da, veliko daje na zunanjost zaposlenih, po drugi strani pa je bil med prvimi, ki je na najvišje položaje tako velikega podjetja postavil prav ženske (v Trump Organization naj bi bilo na izvršnih
mestih celo več žensk kot moških), javno se je zavzel za izenačitev plač, podpiral jih je pri njihovih ambicijah, znana pa je tudi njegova izjava, da so "moški boljši od žensk, a dobra ženska je boljša od desetih dobrih mož".

Navsezadnje je tudi na čelu Trumpove kampanje ženska – hčerka Ivanka, ki je s svojo lepoto, srečnim zakonom, tremi otroki in uspešno poslovno kariero prava reklama za prototip najboljše ženske. "Če bo kdo resnični promotor žensk kot predsednik, bo to prav gotovo moj oče, o tem sploh ne dvomim," je dejala ob enem nedavnih republikanskih soočenj. Pustimo ob strani to, da Trump tudi pravi, da bi, če Ivanka ne bi bila njegova hči, najbrž hodil z njo.

V čakanju na sestop
Seksizem in ksenofobija pa nista edino, kar očitajo Trumpu. Največ zavijanja z očmi (tudi med republikanci) si je nakopal s svojimi političnimi predlogi, med njimi, da bi ob izvolitvi dal postaviti na meji z Mehiko visok zid, ki bi ga financirala Mehika, iz države pa izgnal vse nezakonite priseljence, kar je, milo rečeno, nemogoče in "popolnoma skregano z resničnostjo", kot nam je Trumpovo politiko v Washingtonu orisal sloviti ameriški novinar Bob Woodward. "Trump pač obožuje konflikte, napade in tak način življenja," pravi Woodward.

Jim Mallone, novinar pri Voice of America, pa je, tako kot številni strokovnjaki, še kar prepričan, da se bo Trump na neki točki "samouničil", zato tudi še toliko "nižje kotirajočih" republikanskih kandidatov vztraja v boju. Zato tudi nekateri, kot denimo Ted Cruz, pragmatično ne napadajo Trumpa preveč, saj upajo, da bodo na točki, ko bo Trump implodiral, "podedovali" njegove volivce.

Privlačnost politično nekorektnega
Veliko vprašanje zdaj je, kdaj bo ta točka nastopila. Samo še dva meseca nas namreč ločita od prvih preliminarnih volitev, strankarskih zborovanj (t. i. caucus) v Iowi, Trump pa še kar ne kaže znakov sestopanja z višav. Kaj točno je tisto, kar volivce privlači na Trumpu? Isto kot medije – Trump je svež veter v togi republikanski stranki in v predsedniški kampanji 2016 sploh.

Svež, neukročen veter, ki govori tisto, kar si večina zgolj misli, ki žali, a je pri tem tako samozavesten, da mu še tako nezaslišane politično popolnoma nekorektne izjave javnost gladko odpusti (navsezadnje so po navadi tudi najboljši komiki prav tisti, ki si upajo čez rob politične korektnosti).

Z vrha ga ne sklatijo niti čiste laži, ki jih Trump ponavlja do nezavesti (denimo tista, da je v New Jerseyju 10.000 muslimanov slavilo, ko sta padla dvojčka). Ker je to "pač Trump". In ker če laž dovolj vztrajno ponavljaš, zveni precej resnična. "Če bi to, kar počne on, počelo 90 odstotkov preostalih politikov, bi že zdavnaj dobili brco v rit. Ampak on lahko to počne. Ker ima veliko denarja in ga ne briga," mi je nedavno v intervjuju povedal profesor Clive S. Thomas z inštituta Thomasa S. Foleyja.

Američani so, podobno kot tudi volivci ponekod po Evropi, utrujeni in naveličani utrjenega političnega sistema in iščejo spremembe – kakršne koli že. Obama se ni izkazal kot resnični prinašalec sprememb (za to ni kriv čisto sam, a o tem kdaj drugič), zdaj upe polagajo v nepredvidljivega, samofinanciranega in domnevno popolnoma samostojnega Trumpa, ki jim govori, da je država "pohabljena", on pa je edina prava rešitev za ohromljen sistem.

Strelec
"Straight shooter", mu pravijo. Kritiki priseljevanja pozdravljajo njegove zamisli o deportaciji več milijonov ljudi iz države, zagovorniki pravice do orožja prikimavajo, ko pravi, da bi nedavni pariški napadi lahko minili s precej manj žrtvami, če bi bile te – oborožene, nostalgiki za Bushem se počutijo varne, ko Trump z militantno, rokovnjaško retoriko napoveduje "zradiranje IS-a z obličja Zemlje". Privoščljivci pa se hahljajo, ko Trump Ariano Huffington označuje za "tako neprivlačno, da razumem, zakaj jo je mož zapustil zaradi moškega", kritična vprašanja novinark pa za posledico predmenstrualnega sindroma.

"Edina razlika med mano in drugimi kandidati je, da sem sam bolj iskren, moje ženske pa so lepše," je eden od "trumpizmov", ki jih svetovni splet pridno zapisuje. Mediji Trumpa potrebujejo, ker jim (nam) prinaša klike in gledanost. Pa čeprav pomeni več prostora za Trumpa več prostora za cirkus, manj pa za resno razpravo o politiki. Kar Trump pridno izkorišča.

Če je polje republikanskih kandidatov letos še vedno tako veliko, da morajo TV-mreže ob glavnih soočenjih prirejati dodatna "mini soočenja" z nižje rangiranimi kandidati, ki lahko le upajo, da jim po čudežu nekoč uspe priti na glavni oder, Trump zdaj lahko postavlja pogoje. Njegova zadnja zahteva: od CNN-a, ki 15. decembra gosti naslednje soočenje in ki je do vodilnega kandidata domnevno redno "krivičen", hoče 5 milijonov dolarjev, sicer se na soočenju ne bo prikazal.

Ali, s Trumpovimi besedami, črno na belo zapisanimi v njegovi knjižni uspešnici iz leta 1987, The Art of the Deal (Umetnost posla), v kateri razloži svojo poslovno filozofijo: "Bistvo je, nikdar ne moreš biti preveč požrešen."