Ne ravno spodbuda za turistični obisk te države. Ekvador se je sicer že pred zadnjimi turbulentnimi dogodki spopadal z določeno mero težav, od korupcije do politične nestabilnosti. A nihče ni pričakoval, da bo država postala najnovejši peskovnik mamilarskih tolp in se bo, posledično, v njej razbesnela vojna proti mamilom, ki se je v preostalih državah izkazala kot precej neuspešna.

Novi, novembra izvoljeni ekvadorski predsednik Daniel Noboa, ki je oblast prevzel z obljubo o zajezitvi nasilja mamilarskih tolp, je z mamili povezane kriminalne združbe, ki stojijo za valom nasilja v državi, ta mesec označil za teroristične organizacije, ki jih je treba odstraniti, in razglasil "notranji oboroženi konflikt".

"Ekvador je v vojnem stanju," je dejal 36-letni, v ZDA šolani predsednik, sin enega najbogatejših Ekvadorcev in dedič imperija banan.

Ekvador je že nekaj časa ujet v spiralo nasilja mamilarskih tolp, ki se med seboj spopadajo za nadzor nad tihotapskimi potmi za kokain proti ZDA in Evropi. Še posebej so pereče razmere v zaporih, kjer oblastem ne uspe nadzirati zapornikov, ki nasilno obračunavajo med seboj ali pa zajamejo paznike za talce.

Pred tednom dni je odmeval pobeg enega najbolj znanih kriminalcev v državi Adolfa Maciasa Villamarja - Fita, ki vodi tolpo Los Choneros in je izginil iz zapora v mestu Guayaquil, kjer so nato le nekaj dni pozneje oboroženi napadalci vdrli v studio televizijske postaje TC med javljanjem v živo. Ekvadorska vlada je zatem v boj proti tolpam poslala oborožene sile in v tednu dni aretirala več kot tisoč ljudi ter zasegla večjo količino orožja in eksplozivnih naprav, več ljudi je bilo tudi ubitih.

Varnostne razmere v Ekvadorju so se sicer v zadnjem obdobju dramatično poslabšale. Število umorov se je v Ekvadorju od leta 2018 do leta 2022 povečalo za štirikrat, lansko leto pa je bilo z več kot 7800 umori v državi s približno 17 milijoni prebivalcev (46,5 umora na 100.000 prebivalcev) do zdaj najnasilnejše v zgodovini nekoč mirne andske države, delež pa tudi eden največjih v Latinski Ameriki (še leta 2017 je bil med najnižjimi).

Od "otoka miru" do krvave statistike

Otok miru – tako so nekateri označevali Ekvador, ki sta ga stabilnost in varnost ločili od njegovih sosed, Peruja in Kolumbije, največjih proizvajalk kokaina na svetu. Umeščen med obe je Ekvador pogosto služil kot tranzitna država, se pa v nasprotju z njima ni spopadal z nasiljem in oboroženimi konflikti.

A čeprav obstajajo dejavniki, ki so v zadnjih letih pospešili porast kriminala, strokovnjaki pravijo, da država v resnici že desetletja drsi v kaos. Kot piše Vox, je ekvadorska varnostna kriza rezultat let nekaznovanosti, ki so jo uživale tolpe, vpliva meddržavnih kriminalnih združb, sprememb v svetovnem uživanju kokaina in predvsem vse večje institucionalne korupcije.

V 90. letih so imele monopol nad ekvadorsko trgovino z mamili Revolucionarne oborožene sile Kolumbije (FARC) in razmere so bile stabilne, konkurenca pa praktično neobstoječa, po demobilizaciji FARC-a leta 2016 pa je na severu Ekvadorja zazeval vakuum.

Istočasno se je povpraševanje po kokainu začelo drastično spreminjati – v ZDA upadati, v Evropi pa naraščati, zaradi česar je postal nadzor nad pristanišči ključnega pomena. In Ekvador ima nekaj odličnih pristanišč za tihotapce z mamili, še posebej zgoraj omenjeni Guayaquil na tihomorski obali, največje pristanišče v državi in danes epicenter nasilja.

Da je nadzor nad ekvadorskimi pristanišči precej ohlapnejši, je posredna posledica politike nekdanjega levičarskega nacionalističnega predsednika Rafaela Corree, ki je po prihodu na oblast leta 2007 znižal raven umorov na najnižjo stopnjo v zgodovini, korenito zmanjšal stopnjo revščine in priznal tolpe kot polnopravne člane skupnosti, zaradi česar so odložili orožje.

A hkrati so postale ekvadorske vode privlačnejše za tihotapce, ko je Correa v imenu nacionalne suverenosti zaprl ameriško pomorsko oporišče v pristaniškem mestu Manta. Privatizacija pristanišč vzdolž Tihega oceana pa je privedla do ohlapnega nadzora nad pošiljkami.

Tuji karteli še stopnjujejo nasilje

Zgoraj omenjeni vakuum moči in izjemna priložnost za prekupčevanje sta v Ekvador privabila tuje kriminalne združbe, kot so mehiški karteli, venezuelske tolpe in albanska mafija, ki so začeli igrati vse večjo vlogo v ekvadorski trgovini z mamili.

Največji tolpi v Ekvadorju, Los Lobos in Los Choneros, ki naj bi skupaj šteli približno 50.000 pripadnikov, sta dolgo nekako sobivali, kar pa se je spremenilo z umori vodij tolp leta 2020, od takrat pa so se skupine razcepile v frakcije, ki se borijo za nadzor nad ozemlji, za nameček pa ogenj podžigajo še že omenjene tuje kriminalne združbe, ki se postavljajo na stran enih ali drugih.

Vse skupaj je še dodatno poslabšala pandemija covida, ki je povsem razdejala gospodarstvo v državi, pa tudi zdravstveni sistem, še posebej v obalnih mestih, na tisoče mladih je ostalo brez službe, kar je ustvarilo idealne pogoje za rekrutiranje tolp, navaja Financial Times.

Kriminalne združbe so počasi razširile področja svojega delovanja in začele služiti tudi z izsiljevanjem, ugrabitvami in rudarstvom na črno, prav tako so se njihovi pripadniki ustoličili v zaporniških odborih. Njihove taktike so postale vse okrutnejše.

Leta 2022 so v mestu Esmeraldas odkrili z mostu viseča obglavljena trupla po vzoru mehiških kartelov, lani je bil umorjen predsedniški kandidat in ostri borec proti korupciji Fernando Villavicencio, za kar so odgovornost pripisali storilcem iz Kolumbije. V intervjuju za Financial Times je tri mesece, preden je bil umorjen, napovedal vojno kriminalnim združbam in korupciji.

Poleg tega so karteli tako močni in nemalokrat tako prepleteni s koruptivnimi predstavniki oblasti, da so dejansko oni tisti, ki poveljujejo v prenatrpanih zaporih, kjer je bilo v zadnjih štirih letih nekaj najhujših incidentov in izbruhov nasilja, umorjenih pa je bilo skupno 400 zapornikov.

Nekdanji predsednik Guillermo Lasso je sicer skušal stopiti na prste oboroženim tolpam, a niti okrepljena policijska prisotnost niti mobilizacija vojske nista zajezili nasilja in med letoma 2022 in 2023 se je delež umorov v Ekvadorju skoraj podvojil.

Nasilje “se počasi normalizira”, je za Vox povedala Daniela Chacón, nekdanja namestnica župana Quita. “Obstaja ta neki občutek brezupa, da se razmere ne bodo spremenile.”

Stvari so šle tako daleč, da je Peru razglasil izredne razmere na svoji severni meji, Kolumbija pa izrazila “resno zaskrbljenost”. Posledice krize že čutijo tudi preostale države v regiji, denimo Panama, kamor so se v begu pred nasiljem zatekli številni Ekvadorci, poroča Financial Times.

O razmerah v Ekvadorju smo se na MMC-ju pogovarjali z domačinom iz Guayaquila, središča nasilja mamilarskih združb, Jonathanom Jaramillom, ki sicer dela v gostinstvu in turizmu kot konzultant restavracijam.

Kakšne posledice na prebivalce Ekvadorja ima ta vojna proti mamilom, ki je precej kontroverzna?

Na splošno ta situacija vzbuja strah, negotovost in tesnobo. Večina prebivalstva ne ve, kaj se bo zgodilo jutri ali pojutrišnjem. En dan je vse v najlepšem redu, naslednji pa je celotna država v primežu kaosa narkoterorizma. Nemogoče je živeti tako.

Ekvador se je res precej hitro sprevrgel iz dokaj varne države v državo, ki ruši rekorde v stopnji umorov in z mamili povezanega nasilja. Čemu pripisujete to?

To pripisujem pomanjkanju vlaganja v socialne storitve, tu pa je tudi še cela vrsta drugih socioekonomskih razlogov. Pred novo vlado, ki je šele zares začela delo, smo imeli od leta 2017 dve nestabilni vladi, pod katerima so se zanemarjale osnove pravice in potrebe, kot so javno zdravstvo, izobraževanje in varnost. Ni jim uspelo niti zagotoviti varnosti na javnih površinah, kot so parki in drugi javni prostori.

Poleg tega je pandemija našo državo precej prizadela in nas prepustila v težkem ekonomskem položaju. Temu dodajte še, da so vlada, oborožene sile, policija in pravosodje prežeti s korupcijo. Za to vlado gojimo zelo visoka pričakovanja, da bo poskrbela za osnovne potrebe prebivalstva, hkrati pa se bojevala proti narkokartelom in vsem, kar to potegne za seboj.

Sorodna novica Na Galapagosu – zadnji ostanki raja

Prihajate iz središča vsega tega nasilja, iz Guayaquila, ki zdaj velja za enega nevarnejših mest v Ekvadorju. Kako izkušate to?

Z odraščanjem v Guayaquilu pridobiš trdo kožo, to je problematično mesto, odkar pomnim, a v zadnjem letu je situacija dosegla nove razsežnosti nevarnosti. Prej smo vsi vedeli za specifične predele, ki so veljali za nevarne, zdaj lahko nevarnost preži praktično kjer koli po mestu. Premiki iz enega dela v drugega strašijo vse, ker te lahko sredi ceste ustavijo oboroženi kriminalci in oropajo, lahko te oropajo, ko čakaš na semaforju, še huje danes pa je porast ugrabitev, pri čemer zdaj tarče niso samo premožni ljudje, ampak tudi pripadniki srednjega razreda.

Ampak kot mesto ne moremo kar opustiti svojih vsakodnevnih dejavnosti, zato se jih je veliko prestavilo na delo od doma, spletne nakupe in spletna predavanja. Tehnologija je lahko velik zaveznik nevarnih mest.

Kakšne pa so razmere zdaj? Kako izkušate razvoj dogodkov na dnevni ravni? Je prisotne veliko policije?

Vlada je sprožila nepopustljiv lov na kriminalce – kot je videti, so aretirani tisti z dna piramide mamilarskih kriminalnih združb – napadalci, najeti morilci, izsiljevalci, ugrabitelji. V enem tednu je bilo aretiranih približno 2000 ljudi, čeprav to vnaša določen občutek pomiritve v družbi in je nujen ukrep, ne bo nič ustavilo teh skupin, dokler se ne lotijo izvora problematike (dolgoročno vlaganje v socialne storitve, da se ljudje ne bi počutili zapostavljene) in se ne pripeljejo pred roko pravice vodje teh organizacij.

Iskreno, nisem videl veliko policijske prisotnosti, ampak morda tudi zato, ker so osredotočeni na konfliktna območja, moje življenje pa poteka v rahlo bolj privilegiranih predelih. To sicer ne pomeni, da kriminala tam ni, je pa zagotovo tega manj.

Delate v gastronomskem sektorju. Sklepam, da vam ni lahko, glede na to, da se je Ekvador zadnje čase močno vzpenjal na tem področju. Menite, da bo zadnje dogajanje resno ogrozilo vaša prizadevanja spraviti Ekvador na kulinarični zemljevid?

Težko je za lokalni trg, in sicer tako zaradi strahu, ki ga izkušajo naše stranke, ko gredo ven, kot tudi zaradi mednarodne podobe, ki jo bodo imeli potencialni turisti. V zadnjih letih je Ekvador doživel resne politične težave, od stavk do porasta kriminala, a to je prvič, da se spopadamo z narkoterorizmom, ki je prevzel celotno državo naenkrat, celo dikcija, ki se uporablja, je zelo škodljiva, glede na to, da prekupčevalce z mamili označujejo za "teroriste", kar vzbuja strah v svetovni javnosti. Nihče noče potovati v državo, ki jo je prevzel terorizem, kajne?

Ampak če malce bolj raziščete situacijo v Ekvadorju, boste ugotovili, da je najbolj prizadeta obalna regija in nekatere pokrajine v Amazoniji. Višavje ima po drugi strani nizko stopnjo kriminala in nasilnih smrti; na Galapagosu je ta stopnja celo nična, mislim, da bi moralo ministrstvo za turizem o tem bolje komunicirati.

Ekvador je prelepa, izjemno biotsko raznolika država, ki ima veliko ponuditi, mesta, kot sta Quito in Cuenca, kjer je največja koncentracija visoke kuhinje, pa nimajo istih težav kot moje mesto, kot tudi ne Galapagos, ki ostaja raj brez kriminala in živi 100-odstotno od turizma. Glede na vse našteto mislim, da nam situacija ne bo tako drastično škodila, da se ne bi Ekvador še naprej uveljavljal na svetovnem gastronomskem zemljevidu, samo o tem moramo komunicirati jasno in učinkovito ter turiste pomiriti. Čas bo pokazal svoje.