Irvine je bil z 22 leti najmlajši član odprave, usoda katere že stoletje buri duhove v alpinističnem svetu.

Andrew Comyn "Sandy" Irvine se je na Everest poskušal povzpeti junija 1924 s svojim partnerjem Georgeem Malloryjem, ko je dvojica izginila. Zadnjič so ju videli 8. junija, le nekaj sto metrov pred vrhom.

Malloryjeve posmrtne ostanke z globokimi sledmi vrvi, ki nakazujejo padec, je našel ameriški alpinist leta 1999 na višini 8155 metrov, a brez sledu o Irvinu. Veliko se je tudi ugibalo, da bi lahko kitajske oblasti premaknile posmrtne ostanke obeh alpinistov.

A prejšnji mesec je ekipa alpinistov, ki je snemala dokumentarni film za National Geographic, naletela na stopalo v pohodniškem čevlju, ki ga je razkril tajajoči se ledenik.

Znani pustolovec Jimmy Chin, ki je bil na čelu ekipe, je odkritje označil za "monumentalen in čustveni trenutek".

Mnogi se sprašujejo, ali je Irvinu in Malloryju uspelo dejansko osvojiti Everest, v kar so bili prepričani ostali člani njune odprave. To bi pomenilo, da bi stopila na streho sveta 29 let, preden je leta 1953 to uspelo Britancu Edmundu Hillaryju in Šerpi Tenzingu Norgayu, ki sta se s tem vpisala v zgodovino.

Posredni znaki, da jima je uspelo do vrha

Nekaj indicev je, da bi Irvinu in Malloryju to dejansko lahko uspelo. Malloryjeva hčerka je zatrjevala, da je njen oče nosil s seboj fotografijo njene mame, ki jo je nameraval pustiti na vrhu, ko ga doseže. Ampak pri dobro ohranjenem truplu alpinista in predmetov ob njem take fotografije ni bilo.

Kot drugo, Malloryjeva smučarska očala so bila v njegovem žepu, kar kaže, da je umrl ponoči, kar nakazuje, da sta z Irvinom vrh dosegla in se z njega spustila pozno popoldne. Glede na njun čas odhoda in premikov, če jima ne bi uspelo do vrha, je malo verjetno, da bi bila ponoči še vedno zunaj.

V vseh teh letih so številni skušali najti Irvinovo truplo, saj naj bi nosil s seboj Kodakov fotoaparat z nerazvitim filmom, ki bi lahko dokazal, ali je dvojici zgodovinski podvig uspel.

Britanske oblasti bodo zdaj s pomočjo DNK-testov skušale potrditi identiteto človeka, ki mu je pripadalo stopalo, a so pri National Geographicu zaradi nogavice z všitim monogramom "A. C. Irvine" skoraj prepričani, da pripada Irvinu.

"Monumentalen in čustveni trenutek"

Ekipa je na odkritje naletela, ko je septembra sestopala z ledenika Central Rongbuk pod severno steno Everesta. Po poti so našli kisikovo jeklenko z letnico 1933. Odprava na Everest je točno tistega leta našla predmet, ki je pripadal Irvinu.

Jeklenka je snemalno ekipo navdala z upanjem, da bi lahko v bližini našli Irvinove posmrtne ostanke, zato so več dni prečesavali ledenik, preden je eden od članov ekipe opazil pohodniški čevelj, ki je kukal iz ledu.

"Zavihal sem nogavico in tam je bil rdeč emblem z všitim zapisom "AC Irvine". Vsi smo dobesedno ponoreli, tekali v krogih in kričali od vznemirjenja," je povedal Chin.

Imeli so srečo, saj ocenjujejo, da se je led stalil le nekaj tednov pred njihovim odkritjem.

Stopalo so predali kitajski gorski službi, ki ima pristojnost nad severno steno Everesta.

Pranečakinja odrasla z zgodbo o stricu Sandyju na Everestu

Julie Summers, Irvinova pranečakinja in biografinja, je v izjavi zapisala, da je bila ganjena do solz, ko jo je Chin obvestil o odkritju.

"S to zgodbo sem živela od sedmega leta starosti, ko nam je moj oče povezdal za skrivnost strica Sandyja na Everestu. Zgodba je postala bolj resnična, ko so leta 1999 našli Malloryjevo truplo in vse od takrat sem se spraševala, če bodo odkrili še Sandyjevo," je povedala Summersova.

"Četrt stoletja po tem odkritju se je zdelo izjemno malo verjetno, da bi našli karkoli novega. Ko mi je Jimmy povedal, da je videl ime AC Irvine na etiketi na nogavici v čevlju, sem bila ganjena do solz. To je bil in bo ostal izjemen in čustven trenutek.”

"Vsaka odprava na Everest sledi senci Irvina in Malloryja," je povedal Chin, avtor z oskarjem nagrajenega dokumentarnega filma Free Solo, ki je stopalo odkril z alpinistoma in članoma snemalne ekipe Erichom Roepkejem in Markom Fisherjem.

"Včasih v življenju naletiš na največja odkritja, kadar jih niti ne iščeš. To je bil za nas in ekipo v baznem taboru monumentalen in čustven trenutek in samo upamo, da lahko to končno prinese nekaj utehe njegovim potomcem in celotnemu alpinističnemu svetu.”