Je vodja grške levice in kandidat nove levice za predsednika Evropske komisije. V Ljubljani je 1. marca podprl ustanovitev združene slovenske levice, za Televizijo Slovenija pa je dal daljši intervju, ki ga objavljamo spodaj.

Siriza je od leta 2012 druga največja stranka v grškem parlamentu in največja opozicijska stranka. Siriza je sicer okrajšava za koalicijo grške radikalne levice. Kaj pravzaprav to pomeni, kje se skriva radikalnost?
Ime SIRIZA res pomeni Koalicija radikalne levice, vendar pa je za nas najpomembnejše to, da v svojih vrstah ne združujemo več le tistih, ki se opredeljujejo za radikalne levičarje ali zgolj za levičarje, temveč vse, ki si želijo, in ti so danes v Grčiji že v večini, drugačno prihodnost. Želimo preseči obstoječo podrejenost, ki je spravila na kolena večino državljanov, v Grčijo pripeljala humanitarno krizo, grškemu ljudstvu pa s podpisom memoranduma (op. Memorandum med Grčijo in Mednarodnim denarnim skladom) in s politiko strogega in nečloveškega zategovanja pasu odvzelo dostojanstvo.

Leta 2012 je Siriza za las izgubila volitve. Še večje presenečenje za vse, tudi za nas v Sloveniji, je bilo to, da je neonacistična Zlata zora po 40 letih spet prišla v parlament. Zato zdaj prihaja do velikega političnega konflikta, ljudje v Atenah govorijo celo o "tihi vojni". Doživljate tudi vi to tako?
Vstop neonacistov v grški parlament je nekaj izjemno negativnega, še posebej, ker se je grško ljudstvo v preteklosti odločno bojevalo proti nacizmu, in to je globoko zaznamovalo našo moderno zgodovino, saj je grško ljudstvo prelivalo kri, da bi ustavilo širjenje nacizma v Evropi. Poleg tega je to velik udarec za demokracijo, ki se je rodila v Grčiji, zdaj pa neonacisti ogrožajo demokracijo prav v njeni zibelki. Neonacisti niso prišli v parlament, ker bi državljane prepričali s svojimi idejami, ampak zaradi trde, barbarske politike zategovanja pasu, ki je veliko večino Grkov pripeljala na rob obupa in občutka brezizhodnosti, nekateri pa so se odločili za neonaciste, da bi kaznovali politični sistem in predvsem desne stranke, ki so izgubile vso verodostojnost. Menim, da mora demokracija ugotoviti, kako ustaviti ta pojav. Bojim se, da gre za problem, ki ni le grški, ampak se širi po vsej Evropi.

Smo na pragu evropskih volitev, na katerih bi se lahko evropski volivci zaradi gospodarske krize zatekli k skrajni desnici, ta bi v novi sestavi Evropskega parlamenta lahko postala pomembna sila. Vi predstavljate popolnoma nasprotno politiko. Kaj bi vi storili drugače, če bi postali predsednik Evropske komisije, kot pa Jose Manuel Barroso?
Evropa je v slepi ulici, na strateško prelomni točki. Te evropske volitve so odločilne, morda najpomembnejše v zgodovini Evropske unije. V tem hipu so na mizi trije alternativni predlogi. Prvi je ta, ki ga podpira evropska desnica, z njo se strinjajo tudi evropski socialdemokrati: pravijo, da druge poti ni, nadaljevali bomo politiko zategovanja pasu in neoliberalizma, in to je edina pot. Alternativo temu ponuja skrajna desnica, neonacisti in populistična desnica, ki predlaga razdrtje trenutnega evropskega okvirja in vrnitev k nacionalni državi. Tretji pa je predlog evropske levice, ki se zavzema za spremembo Evrope, evropskega okvirja, a ne z razdiranjem; to je predlog vzajemnosti in demokracije, predlog za več Evrope, ki bo socialno konsistentna. Če bi bil torej predsednik Evropske komisije, bi najprej zahteval sklic zasedanja na najvišji ravni, na katerem bi se spoprijeli z vprašanjem javnega dolga držav v evrski skupini, s politiko solidarnosti pa bi začeli reševati socialno krizo, ki je postala velik madež na evropski kulturi.

Pravite, da je Grčija poskusni zajček mednarodnih finančnih institucij. Že sam Mednarodni denarni sklad je vsaj v treh poročilih priznal napake v svojih predvidevanjih, kako bodo varčevalne politike in kriza vplivale na grške državljane. Pred kratkim je sicer prvič podobno ugotovil tudi Evropski parlament, ki pravi, da je delovanje trojke v Grčiji, na Portugalskem, na Cipru nezakonito, nedemokratično. Res je, da je parlament to sprejel le mesec dni pred volitvami, pa vendarle, pomenijo te ugotovitve spremembe dozdajšnjih politik?
Res je nelogično, da izumitelji programa, ki so ga uvedli v Grčiji, priznavajo, da so se zmotili, da gre za napako pri prepoznavanju vzrokov za recesijo, napako pri receptu. In tudi Evropski parlament priznava, da je bilo to nezakonito, v nasprotju z evropsko zakonodajo. Čeprav priznavajo, da je pacientu zdravilo, ki so ga predpisali, škodilo bolj kot sama bolezen, vztrajajo, naj pacient še naprej uporablja napačno zdravilo. Torej, dokler ne bo popolnoma izčrpan, dokler ne umre. Mislim, da se mora ta norost nehati.

Pomoč trojke ali pa samo MDS-a vedno spremljajo stroge zahteve, ena izmed glavnih zahtev mednarodnih institucij je zdaj še privatizacija državne lastnine. Verjetno sama privatizacija državnih podjetij ni tako zelo sporna, a ko gre za privatizacijo zdravstva, šolstva, to ni dobra novica za državljane. Kaj nas torej čaka?
Nihče ne verjame, da je dolg, ki se je v treh letih izvajanja memoranduma povečal s 120 na 175 odstotkov BDP-ja, mogoče odplačati z nekaj drobtinami, nabranimi s privatizacijo, sploh v razmerah razvrednotenja premoženja, ko so vrednosti državnega premoženja najnižje. Cilj privatizacije ni odplačilo dolga in niti izhod iz krize, temveč gre za podrejanje kapitalskim interesom. Kar pa se tiče privatizacije javnega sektorja, ki ste ga omenili, pa gre za recept, ki bi dejansko lahko ohromil samo gospodarstvo, pa tudi državno infrastrukturo. Gre za recept, ki lahko neko deželo v krizi popelje naravnost v humanitarno krizo, v to, da je za državljane nedostopna zdravstvena oskrba, socialna varnost, elementarna infrastruktura za zaščito pred kriznimi razmerami, ki so zares hude. Ta logika nima konca, še več, v Grčiji se je vlada pred nekaj meseci čez noč odločila zapreti javno televizijo. To se torej tiče tudi vas, ki ste zaposleni na javni televiziji. Model nacionalne televizije v Grčiji lahko torej jutri postane model vaše ustanove. Zato morate že danes razmisliti, kako si prizadevati, da se kaj takega ne bi zgodilo.

Čedalje več Evropejcev prejema minimalne pokojnine in minimalne plače, širi se dolgoročna brezposelnost. Na te tri velike družbene težave nihče ne ponuja rešitev - ne trojka ne varčevalna politika? Kako iz tega začaranega kroga?
Če pogledamo Slovenijo, je to propadla zgodba evropskega neoliberalizma. V letih 2007-2008 ste se v vaši državi veliko ukvarjali s projekti modernizacije, z neoliberalnimi programi. Slovenija je bila predtem zgodba o uspehu evropskega neoliberalizma, uspelo ji je vstopiti v evrsko skupino. Zelo hitro, v nekaj letih izvajanja take politike, pa se je Slovenija znašla na robu prepada, zelo blizu trojke in memoranduma, predvsem pa jo bode hud trn v peti, bančna kriza. Danes se moramo zavedati, tudi zaradi posledic memoranduma v Grčiji, da pot do ponovnega dviga gospodarstva dokazano ni privatizacija, rešitev ni ta, da banke delimo na slabe in dobre ter privatiziramo dobre dele, ki niso zadolženi, slabe dele pa preložimo na pleča davkoplačevalcev. Rešitev je v tem, da začnejo banke delovati popolnoma drugače. Biti morajo pod javnim nadzorom in služiti potrebam države in gospodarstva, katerega del so, ljudstva, ki mu služijo.

Če Siriza zmaga na prihajajočih lokalnih in evropskih volitvah, kar je zelo verjetno, če sklepamo po izidih volitev leta 2012, bi to lahko še bolj destabiliziralo politično prizorišče v Grčiji. Če dobite večino glasov, ste pripravljeni prevzeti vodenje grške vlade, je to vaša prioriteta?
Stanje je že destabilizirano, vendar pa mislim, da so za grško ljudstvo evropske volitve 25. maja pomembna priložnost, da v glasovalnih skrinjicah izrazijo nasprotovanje trenutni politiki. Tako lahko prispevajo k izoblikovanju novih političnih razmerij, ki ne bodo več dopuščala izvajanja politike, ki je v popolnem nasprotju z voljo ljudstva. Želimo si, da bi kar najhitreje imeli nacionalne volitve, zato da bi se oblikovala nova večina in bi vlada narodne rešitve s Sirizo na čelu prevzela veliko in težko nalogo, preprečila nadaljevanje katastrofe in Grčijo popeljala iz krize in iz programa zategovanja pasu.

Zahodni novinarji vas običajno vedno vprašajo, ali ste marksist, ampak meni z vašimi idejami bolj delujete kot anarhist. Kako bi se vi opisali?
(Smeh.) Lahko bi rekel, da sem levičar, da sprejemam številne Marxove ideje in stališča, hkrati pa bi lahko rekel, da je tedaj, ko idejam dajemo besede na -izem tako, kot da bi skušali ideje, in to ustvarjalne ideje, zapirati v zaboje, te zaboje pa napraviti za ikone, ki se jim bomo klanjali. Ne. To je napaka. Verjamem torej, da k sodobni levičarski misli in razmišljanju lahko pomembno prispevajo tako Marxove ideje kot tudi ideje sodobnih mislecev - eden teh prihaja prav iz vaše dežele, Slavoj Žižek, moj dober prijatelj - pa tudi mislecev, ki jim je uspelo preseči tradicionalne dogme, ki jih je v preteklosti ustvarjala tudi sama levica. Mislim, da se danes - in tudi to je pomembno - gradi nova identiteta levice in socializma 21. stoletja. Razmere danes niso enake tistim, v katerih je živel Marx. In prav zato, ker so razmere in dejstva drugačni, smo dolžni temu prilagoditi tudi naše misli, ideje in delovanje.

Helena Milinkovič, Globus