12. marca 2003 je nekaj po 12. uri Đinđić prihajal na sedež vlade, kjer bi se moral srečati s švedsko zunanjo ministrico Anno Lindh (ta je bila ubita v atentatu točno šest mesecev pozneje). Ob 12.20 ga je z natančnim strelom v prsni koš z okna 180 metrov oddaljene stavbe ustrelil policijski specialec Zvezdan Jovanović, namestnik poveljnika zloglasne elitne policijske specialne enote JSO, t. i. rdečih baretk. Premier je umrl skoraj v hipu, čeprav so ga v bolnišnici še skušali reševati. Atentat je naročil član zemunskega klana Milorad Ulemek - Legija. Jovanović je trdil, da je Đinđića, prvega demokratično izvoljenega srbskega premierja po padcu režima Slobodana Miloševića leta 2000, ubil, ker ga je videl kot izdajalca Srbije.

Istega leta so predtem propadli kar štirje poskusi atentata nanj, zadnji le nekaj tednov prej, ko je tovornjak zapeljal v kolono vozil, v kateri je srbski premier potoval na beograjsko letališče.

Srbska vlada je nekaj ur po atentatu razglasila izredno stanje, ki je potem trajalo do 22. aprila, kot osumljence pa se je že skoraj takoj omenjal zemunski klan. Atentatu je sledila policijska akcija, ki so jo poimenovali "Sablja", v okviru katere je bilo prijetih 11.665 ljudi, med njimi tudi strankarski funkcionarji, visoki vojaški oficirji, nosilci pravosodnih funkcij, estradniki, pa tudi Jovanović in številni pripadniki zemunskega klana. Aretacije so pomagale razjasniti tudi številne druge uboje. Milorad Ulemek - Legija se je skrival 14 mesecev, nazadnje pa se je policiji predal maja 2004. Tako njega kot Jovanovića so obsodili na 40 let zapora.

Sodišče je za umor, sodba je bila dolga 446 strani, obsodilo še 10 ljudi. Aleksandar Simović, Ninoslav Konstantinović, Vladimir Milisavljević in Sretko Kalinić so bili kaznovani s po 35 leti zapora, Željko Tojaga, Branislav Bezarević, Miloš Simović, Milan Jurišić in Dušan Krsmanović s po 30 leti zapora, Saša Pejaković pa z osmimi leti zaporne kazni. Krsmanovića so tik pred 20. obletnico izpustili iz zapora, potem ko so mu znižali kazen.

Splošno prepričanje v Srbiji je, da se v ozadju Đinđićevega umora skriva politično ozadje, ki je ostalo nerazjasnjeno. Za privržence Miloševića in srbske nacionaliste je bil Đinđić izdajalec, saj je leta 2002 poskrbel za odhod Miloševića v Haag.

Mesto je obstalo v šoku

"Zelo dobro se spominjam vsake podrobnosti tistega dneva. Bil sem na kosilu v središču Beograda, ko je enemu od prijateljev zazvonil telefon in je povedal, da je prišlo do streljanja na Đindića. Takrat še nismo vedeli, da je bilo streljanje zanj usodno. Seveda smo takoj odšli iz restavracije proti kraju. Vsi ljudje, ki sem jih srečal, so bili v šoku. Mesto je bilo v šoku," se dogodkov pred 20 leti spominja eden najbolj znanih srbskih novinarjev, dolgoletni novinar in dopisnik Politike Boško Jakšić. Na pogrebu se je potem zbrala velika množica. "Vse to občudovanje Đinđića je prišlo po njegovi smrti, predtem so ga v veliki meri vsi kritizirali in mu nasprotovali ter blokirali njegovo delo. Če bi me danes vprašali, kaj je zapuščina Zorana Đinđiča, kar je vprašanje, ki se postavlja vsako leto ob obletnici njegove smrti, lahko odgovorim: kot da ni zapustil ničesar."

Doktorat iz filozofije pri Habermasu

Đinđić se je rodil 1. avgusta 1952 v Bosanskem Šamcu v BiH-u, kjer je družina takrat živela, ker je bil oče v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Na univerzi v Beogradu je študiral filozofijo, potem pa se je, ko je zaradi domnevnega poskusa ustanovitve neodvisnega političnega gibanja prišel v spor s komunistično oblastjo, zaradi česar je bil obsojen, preselil v Zahodno Nemčijo. Pri tem je posredoval nekdanji nemški kancler Willy Brandt, ki je prepričal oblasti, naj dovolijo, da namesto da Đinđič odsedi kazen v Srbiji, pride v Nemčijo. Tam je nadaljeval izobraževanje in potem doktoriral pri znanem nemškem neomarksistu Jürgenu Habermasu. Leta 1989 se je vrnil domov, prevzel je mesto profesorja na Univerzi v Novem Sadu. Leto dni pozneje je bil eden od 13 soustanoviteljev Demokratske opozicije Srbije, štiri leta pozneje je postal njen predsednik. Bil je med ključnimi akterji "5. oktobra", revolucije, ki je z oblasti vrgla Slobodana Miloševića. Tega so prijeli 1. aprila 2001.

Leta 1997 je bil izvoljen za župana Beograda, funkcijo je opravljal le nekaj mesecev. Po zmagi na volitvah decembra leta 2000 je 25. januarja 2001 prisegel kot premier, ob prevzemu dolžnosti pa se je zavezal, da bo vzpostavil demokratične temelje v Srbiji. Njegova vlada je začela korenite reforme – tako socialne kot ekonomske, njegova prozahodna usmeritev je prinesla izboljšanje odnosov z zahodnimi državami, še posebej z ZDA. Vlada se je tudi zavezala k sodelovanju s haaškim sodiščem, v njenem mandatu pa so bili prijeti številni haaški obtoženci, med njimi tudi Milošević, ki je bil takrat izročen Haagu.

"Zoran Đinđić je imel to sposobnost, da je gledal naprej. Danes pa so politiki brez kakršne koli vizije, razmišljajo le o zmagi na volitvah. Njegova Srbija je pokala od optimizma, danes je izgorela in potonila v apatijo. Đinđić je želel liberalni modernizem, danes je Srbija avtoritarna država z vsemi znaki kulta osebnosti, brez kakršnega koli hormona demokratične rasti," je oster Jakšić. Kot pravi, je bil Đinđić skorajda mesijansko posvečen, da bi Srbijo popeljal v Evropsko unijo, in če bi preživel, bi se, tako je prepričan, to verjetno do danes že zgodilo. "Namesto tega pa je Srbija danes dlje od EU-ja, kot je bila pred 20 leti, in bližje Vzhodu, kot verjetno Đindić ne bi mogel niti sanjati. Đinđić je nameraval rešiti tudi vprašanje Kosova, ne vemo sicer natančno, kako, a gotovo bi se njegov pragmatični um domislil rešitve, s katero Srbija ne bi izgubila podpore, kot jo je. Kakor slišim, je danes na Zahodu marsikomu žal, da niso bolj podprli Đinđića."

Nikoli razčiščena vpletenost politike v umor

Kot ocenjuje sogovornik, se zdaj v polnosti kaže, kako je imel Đinđić prav, ko je enkrat dejal, da je naša družba bolna na različne načine in da se to ne da ozdraviti le s spremembo oblasti. "Zdaj se kaže, da srbska politična farmakologija ni v stanju, da bi našla zdravilo in končno vzpostavi urejeno pravno državo v vseh pogledih liberalne demokracije. Ob tem ne smemo pozabiti, da so bili v Zoranovo smrt vpleteni številni, v zaporu pa so pristali samo izvršilci atentata nanj, drugi so še vedno na svobodi. Številni srbski politiki še danes skušajo diskreditirati Đinđića. Atentat je preprečil, da bi Đinđića bolje razumeli. Njegove številne ideje dejansko bolj živijo v številnih takih epitafih, kot jih je polno ob obletnici, in knjigah, kot pa dejansko v praksi."

Na vprašanje o političnem ozadju v atentat Jakšič pravi, da so se skupaj združila neka negativna naključja, kar je "Zoran plačal z življenjem, Srbija pa z izgubljenimi tremi desetletji."

Enega od obsojencev za atentat, Krsmanovića so tik pred obletnico izpustili, kar je močno odmevalo v srbski javnosti. "Močno krilo skrajne desnice ga verjetno ima za domoljuba, ker je ubil po njihovem mnenju izdajalca Đinđića. To je del te stvarnosti globoko razdeljene Srbije."

Po njegovem mnenju Srbija že dalj časa ne priznava, da se svet spreminja. "Z vojno v Ukrajini pa se je svet radikalno spremenil, mi pa še naprej poskušamo ohraniti neko nevtralnost. Toda to ni čas, ki bi dovoljeval nevtralnost, temveč je to čas, ko se je treba jasno opredeliti, na čigavi strani si. Ob tem naj opomnim na slavno Churchillovo izjavo, ki je dejal, da ni pomembno, če je neka država nevtralna, pomembno je, na čigavi strani je nevtralna. Torej, v tem trenutku lahko rečemo, da je Srbija nevtralna na ruski strani, in ne na strani Zahoda, h kateri v osnovi teži." Kot pravi, so sicer neki znaki, v povezavi z evropskim načrtom glede vprašanja Kosova, da bi se lahko ta položaj Srbije spremenil in da bi se Srbija končno spet vrnila k temu osnovnemu nagibu na Zahod.

"Velik problem, s katerim se v tem trenutku spoprijema Vučić, je, da je hkrati, ko se skuša nagibati k Zahodu, v bistvu talec lastne politike. On je zadnjih deset let pozival javnost, naj bo proruska. On je deset let pomagal pri oblikovanju desnice, on je deset let vpeljeval Srbsko pravoslavno cerkev v politično življenje. Zdaj pa bi rad, da se to konča. Toda ne morete v treh mesecih spremeniti nečesa, kar ste prej počeli deset let. Jasno je, da ima te težave, skuša si kupiti čas, kot je to počel že do zdaj, toda tega časa dejansko ni več. Kosovo je dejansko postalo neke vrste pobudnik pospešenega procesa, ki vpliva tudi na vse druge," je oster do srbskega predsednika. Bruselj spreminja svojo politiko glede širjenja, kar se kaže na primerih Ukrajine, v čakalnici za vstop pa so že leta države Zahodnega Balkana. "Jasno je, da ne more najprej kot nove članice sprejeti Ukrajine, preden ne sprejme zahodnobalkanskih držav. To bi bil škandal. Vse države Zahodnega Balkana tako dobivajo možnost, da se pospeši njihov vstop v EU. Ali bodo to možnost izkoristile, še ni jasno, če pa bo Srbija ta vlak zamudila, bi bilo to zanjo katastrofalno," še pravi Jakšić.