Tine Nys je 27. aprila 2010 umrla obdana s svojo družino. Njeni sestri in tožilci so po poročanju BBC-ja trdili, da je hotela umreti zaradi propadle zveze, ne pa zaradi "neozdravljive motnje", kot zahteva belgijski zakon o evtanaziji.

Po več kot osmih urah presojanja je 12-članska porota v Gentu zdravnike (zdravnika, ki je uporabil smrtonosno injekcijo, nekdanjega zdravnika umrle in psihiatrinjo) oprostila, po dvorani pa se je razlegel aplavz.

V Belgiji sta evtanazija in samomor s pomočjo zakonita pod strogimi pogoji od leta 2002. Od takrat so bili proti zdravnikom že sproženi pravni postopki, a ni do zdaj noben primer prišel na sodišče.

Sodišče je razsodilo, da je v primeru zdravnika Jorisa Van Hoveja, ki je vbrizgal snov, "obstajal upravičen dvom" in da je v takšnih primerih to v korist obtoženca. Zdravnik Frank D je bil oproščen, ker ni vedel, da bodo tisti dan izvedli evtanazijo.

"Seveda sem vesel, to so bila težka leta za vse in v tem primeru ni nihče zares zmagal. Nocoj bom mirno spal," je po poročanju tamkajšnjih medijev dejal Van Hove. Psihiatrinja Lieve Thienpont pa je dejala, da je izpolnil vse zahtevane pogoje.

Odvetniki obtoženih so se med sojenjem pritoževali, da se njihove stranke obravnava skoraj kot morilce, čeprav so delovali v dobri veri.

38-letna Tine Nys je v otroštvu imela resne psihiatrične težave, ko je bila mlajša, pa se je že skušala ubiti. A njeni sestri Lotte in Sophie sta trdili, da Tine ni bila neozdravljivo bolna, kot zahteva belgijska zakonodaja, ampak da je trpela stres zaradi propadle zveze. Dejali sta, da njuna sestra 15 let ni bila deležna psihiatrične oskrbe in da ji je bil pred smrtjo diagnosticiran avtizem, glede katerega ni prejela pomoči.

V času smrti je bila ob njej njena družina, sestri pa sta se pritožili tudi zaradi po njunih besedah neprimernega vedenja glavnega zdravnika, ki naj bi njeno smrt primerjal s smrtjo hišnega ljubljenčka.

Strogi pogoji za evtanazijo

Belgijska zakonodaja zahteva, da mora biti bolnik opravilno sposoben in pri zavesti, ko zaprosi za evtanazijo. Prošnja mora biti prostovoljna, dobro premišljena in večkrat ponovljena.

Bolezensko stanje mora ob tem povzročati stalno in neznosno fizično ali duševno trpljenje kot posledica "resne in neozdravljive motnje, ki jo je povzročila bolezen ali nesreča".

Če naj bolnik ne bi umrl kmalu, se mora zdravnik posvetovati z drugim zdravnikom in omogočiti, da mine vsaj mesec dni od prošnje, preden se evtanazija izvede. Zdravniki jo lahko izvedejo, če so izpolnjeni vsi pogoji, lahko pa jo tudi zavrnejo.

Lani oktobra je svoje življenje končala priznana 40-letna belgijska paraolimpijka Marieke Vervoort, in sicer 11 let po prošnji za evtanazijo. Trpela je za neozdravljivo mišično bolezen, ki ji je povzročala stalne bolečine, napade in paralizo nog. Leta 2012 je na paraolimpijskih igrah v Londonu osvojila zlato in srebrno medaljo.

Od leta 2014 Belgija dovoljuje, da se pomaga umreti tudi mladoletnim, če so smrtno bolni in v hudih bolečinah ter ob privolitvi njihovih staršev.

Kot poročajo belgijski mediji, je bilo leta 2018 2357 primerov evtanazije oziroma več kot šest na dan. Večinoma je šlo za ljudi, starejše od 60 let, dogajale pa so se predvsem na flamskem severu države.