V okviru združenja za dostojno starost Srebrna nit delovna skupina pripravlja predlog osnutka zakona o dostojanstvenem končanju življenja. Podpisnice in podpisniki pozivajo vse sodržavljane k temeljitemu razmisleku, kakšno pravno ureditev tega področja želijo zase in za svoje najdražje, od pristojnih ustanov pa pluralno razpravo o tem vprašanju.

Alenka Čurin Janžekovič že od rojstva živi z morquio sindromom – polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Zanjo ni zdravila. Stanje se blaži z analgetiki in operacijami. Po vsakem posegu, imela jih je približno deset, zadnja dva lani na levem kolku, je njeno telo bolj izmučeno in razbolelo, zato se je za evtanazijo dogovorila v Švici, čeprav si želi umreti doma.

Odločila pa se je, da bo s svojim primerom opozarjala na nujnost uzakonitve evtanazije. Zdravstveno dokumentacijo za Švico si je urejala skoraj eno leto, saj po njeno zdravstveno stanje natančno preverjajo preko osebnega zdravnika, psihologa in specialistov.

"Ko se bom odločila, da je prišel moj čas za slovo, mi bo zdravnik v Švici predpisal koktejl zdravil, ki me bo uspaval. Nihče mi ne bo pomagal, spiti ga moram sama. Tam ni zdravnika zraven, so pa laični spremljevalci, ki te sprejmejo, se s tabo pogovarjajo, te poskušajo odvrniti od dejanja in ne nagovarjati, kot si misli kdo, ki je proti temu vodenemu samomoru," pojasnjuje Čurin Janžekovičeva. Mož jo pri njeni odločitvi podpira, čeprav mu je seveda težko, vendar sta se o tej možnosti več let iskreno pogovarjala.

Odmeven je bil tudi primer Janka Pleterskega, zgodovinarja, ko je življenje zanj pri 95. letih postalo neznosno breme. Oglušel in oslepel je, opešalo je njegovo telo, um pa je bil v dobri formi. Lansko pomlad je na državni zbor naslovil pismo, v katerem ga je pozval, naj ljudem omogoči odločanje o koncu svojega življenja in se tako javno zavzel za ureditev programa evtanazije v Sloveniji. Ker so bile njegove prošnje neuslišane, si je poskušal pomagati sam vendar neuspešno, saj so ga proti njegovi volji zdravstveni delavci ponovno vrnili v življenje.

Andrej Pleterski, koordinator delovne skupine za pripravo zakona o dostojanstvenem končanju življenja, pravi, da je bil njegov oče tipičen primer, ko mu nobena oblika paliative ni mogla pomagati. "Način, kako nasprotniki evtanazije želijo minimalizirati problem umirajočih, ki neznosno trpijo, je način žrtvovanja teh ljudi, naj le trpijo, da mi dobro spimo. Tu pa vidim problem njihove humanosti, ki jo sicer tako radi propagirajo," pravi in dodaja, da mirna smrt žal ni dana vsakemu, in tistemu, ki umira in trpi, bi morala biti omogočena izbira o dostojnem slovesu.

Vendar pa slovenske zdravniške organizacije evtanaziji v večini nasprotujejo in opozarjajo, da bi bila uzakonitev evtanazije v nasprotju z zdravniškim kodeksom.

Predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč meni, da bi bilo uzakonjanje evtanazije v Sloveniji zelo velika kulturna in sociološka sprememba v slovenski družbi, ki ne bi nujno prinašala samo dobrih posledic, ampak bi se lahko izkazala kot zelo slaba za starejše.

"Odprejo se vrata možnosti, da se starejše ljudi, ki si tega želijo, tudi usmrti, možen pa je tudi pritisk na starejše, zakaj te možnosti bolj ne izkoriščajo," opozarja Voljč in dodaja, da bi pravica osebe, ki zahteva evtanazijo, lahko bila v nasprotju s pravico zdravnika, ki zaradi ugovora vesti evtanazije ne bi želel izvajati.

Predlog osnutka postopka za odobritev evtanazije

Postopek za odobritev evtanazije zahteva svoj čas in je tristopenjski. Po bolnikovi izraženi želji sledi pridobivanje izvidov o bolezni in mnenje lečečega zdravnika, potrditev neodvisnega zdravnika in končna potrditev komisije za odobritev evtanazije. Ves čas postopka poteka nadzor nad odstopanji: strokovni, etični in pravni. Temelj delovanja postopka za evtanazijo je zaupanje v sistem in zaupanje vključenim strokovnjakom.