Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.

Letošnje leto je zaznamovala pandemija. Kako jo doživljate? Ste se navadili na predavanja na daljavo?

Eno je življenje, ko si zaprt v ožji krog družine, drugo pa delo. Jaz sem, kot se reče v nemščini, Corona-Gewinner, torej zmagovalec korone. Meni sploh ni slabo, prej sem ogromno potoval, zdaj že kakšnih sedem, osem mesecev nisem bil na letališču, kar je dobro. Dokler ima posameznik zagotovljeno zaposlitev in prejema mesečno plačo, je v redu. Za prekarne delavce, še posebej v kulturi in umetnosti, ki se iz dneva v dan preživljajo s svojim delom, pa je to grozno. Meni pa je v redu.

Pri predavanjih prek spleta, ki jih imam tudi v Weimarju in na Dunaju, pa je potrebna drugačna organizacija. Ne da se preprosto kopirati klasičnega načina s seminarji in predavanji kot na fakulteti, ampak je treba imeti veliko več individualnih konzultacij. To deluje in mislim, da se nikoli več ne bomo vrnili k staremu analognemu načinu. V prihodnosti bomo imeli nekakšno kombinacijo obojega. Mislim, da se bo veliko spremenilo.

To se sliši nekoliko distopično.

Digitalna tehnologija sama po sebi ni niti slaba niti dobra. Francoski filozof Bernard Stiegler je rekel, da je digitalna tehnologija v resnici farmakon, to je sredstvo, ki je lahko tako zdravilo kot strup. Odvisno od tega, kako, kje in v kakšni dozi ga vzamemo. Če bi digitalna tehnologija bila edina mogoča oblika učenja in komuniciranja, ki bi vključevala celoten sistem nadzora, bi seveda bila distopična. Ampak to je družbeno in politično vprašanje, kako bomo s to tehnologijo ravnali. Lahko ima tudi pozitivne učinke.

Ena od tem, ki so med pandemijo v veliki meri izginile iz središča medijske pozornosti, so migracije. Januarja smo v eni od oddaj opozorili, da so eritrejski prosilci za azil v Sloveniji prejeli negativne odločbe, v katerih je polno zelo nenavadnih trditev. Na primer, da Eritreja izvaja kaznovanje zunajsodno, vendar prijete ljudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo. Da je prisilno delo koristno za skupnost. Da zapornih kazni zaradi dezerterstva iz vojske, ki traja neomejen čas, ni mogoče šteti za pretirane. Eden od Eritrejcev nam je takrat opisal, kako je bil zaradi dezerterstva zaprt v nečloveških razmerah. Prepričan je, da bi ga, če bi ga Slovenija vrnila, čakala dolgoletna zaporna kazen, lahko celo smrt. V Amnesty International Slovenija so opozorili, da je to, kar se tam dogaja, po prepričanju Združenih narodov suženjstvo. Ne samo, da Slovenija pošilja ljudem odločbe, v katerih piše, da je prisilno delo koristno za skupnost, ljudi tudi množično vrača na Hrvaško, kjer jim policija sistematično uničuje telefone, jim jemlje denar, jih nasilno vrača v Bosno in Hercegovino. Bi se strinjali s tem, da obstoječi sistem nacionalnih držav s takim odnosom do beguncev in migrantov prispeva k sistemu suženjstva – ne samo v Eritreji?

Primer Eritreje, ki se je osvobodila in postala samostojna država v vojni z Etiopijo, je dober. V Evropi vemo zelo malo, kaj se dogaja v tem delu sveta. Vemo samo, da je življenje tam na splošno slabše. Težava je, ker Eritreja ni edina. V Afganistanu ni nič boljše. Lahko vzamemo Kurde v Turčiji, Iranu, Siriji itn. Svet je poln situacij, v katerih je nasilje nevzdržno. In povsem normalno je, da ljudje bežijo. Vendar je problematika še širša. Migracije delimo na tako imenovane ekonomske in politične. Politični migranti so tisti, ki so ogroženi, ekonomski pa tisti, ki hočejo boljše življenje. Enim se omogoča, da pridejo v Evropo, dobijo azil itn. Vprašanje pa je, kaj se dogaja z drugimi. Pomembno je ne pasti v past deljenja na ekonomske in politične migracije. Migracije so fenomen, ki je strukturno umeščen v način delovanja sodobnega globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sistemom meja. Meje niso samo nekaj, kar ljudem onemogoča, da bi prišli z ene točke na drugo, so filtri, s katerimi se določa, koliko kdo potrebuje. In to najpogosteje določa kapital.

Nemčija je vzela veliko število migrantov, ki se zdaj integrirajo na trg dela. S tem pada cena dela, kar je seveda dobro za kapital. To logiko sebičnega gospodarskega interesa si lahko privoščijo samo močni. Države, kot je Hrvaška, od vsega tega nimajo nobene koristi. Postale so zunanji izvajalci nasilja. Hrvaški je prepuščeno, da izvaja nezakonite pushbacke. Ta izraz označuje uporabo nasilja. Čeprav hrvaška policija to zanika, je vsem jasno, da se to dogaja. Pretepajo, okradejo ljudi, jemljejo jim prenosne telefone. To je nenehno zelo okrutno nasilje. Še posebej zdaj med epidemijo.

Nekateri imajo od tega korist, drugi se spreminjajo v obmejne policiste. Hrvaška je tak primer. Stvari moram nekoliko demoralizirati in pogledati, kaj se dogaja na svetovni in strukturni ravni. Migracijam se ni mogoče izogniti, so del obstoječega režima. Omenili ste vprašanje nacionalnih držav, med njimi obstaja ogromna hierarhija. Nemčija ni enaka nacionalna država, kot sta Hrvaška ali Slovenija. Ena je mogočna in lahko zastopa ter si izbori svoje interese, druga za to nima nobenih možnosti. Poimenujmo to odkrito – Hrvaška je vazalna država. Vazalna v odnosu do Nemčije, do Evropske unije in v glavnem dela to, kar ji je zaukazano. To niso več suverene države. Hkrati lahko vidimo, da je območje nekdanje Jugoslavije ogroženo, ker še posebej mladi odhajajo. Tudi pri nas se dogajajo migracije, mladi emigrirajo na Zahod, v Irsko, Nemčijo, Avstrijo itn. Narodi začenjajo izumirati. Do konca stoletja naj bi Hrvaška imela toliko prebivalcev, kot jih ima Slovenija danes, 60 odstotkov pa jih bo starejših od 60 let. Govorimo lahko o tem, da so otroci, ki se rojevajo danes, zadnje Hrvatice in Hrvati, na koncu stoletja jih ne bo več. Te države ne bodo mogle preživeti brez migracij.

Pomembno je razumeti, da so migracije stvar prihodnosti. Ko se bodo zares pokazale še posledice podnebnih sprememb, ko se bodo množice ljudi, ki si zaradi spremenjenega podnebja ne bodo mogli zagotoviti niti osnovnega preživetja, začele seliti, bo jasno, da se temu ne bo mogoče izogniti. Nacionalne države same niso zmožne rešiti te problematike. Vprašati se moramo, kakšna je vloga naših malih nacionalnih držav. Čemu služi hrvaška nacionalna država in komu služi? Ideje o hrvaškem narodu, suverenosti, ko se je v devetdesetih reklo, da med nami Hrvati in Bogom ni več nikogar, so se seveda izkazale za zadnjo iluzijo. To so majhne, povsem instrumentalizirane državice, ki so sredstvo v rokah tistih, ki imajo moč. Na Hrvaškem in v Bosni šolamo zdravstveni kader, medicinske sestre, zdravnike, ti pa potem izobraženi odidejo na Zahod, medtem ko jih pri nas primanjkuje, kar med pandemijo še posebej prihaja do izraza. Tudi na tej točki zdravstveni sistem razpada. Razumeti moramo, da ideali tukaj ne obstajajo in da so ideje suverenosti, teritorialnosti, močnih meja, ki nas bodo ščitile pred migracijami, iluzija. Živimo v trenutku, ko se začenjamo zavedati razpada obstoječega sistema. Migracije so samo eden od simptomov tega razpada.

Kljub temu so meje vse vidnejše. Med Slovenijo in Hrvaško je rezilna žica. Kot da bi zidovi bili vse močnejši, pa ne samo na mejah med državami. Slovenija spada med države z zelo močno institucionalno kulturo. Prišla je pandemija, ljudje so zaprti v domove za starostnike. Dr. Vito Flaker je po prvem valu ocenil, da je epidemija pokazala, da je uvedba dolgotrajne oskrbe v Sloveniji nujna, saj so ustanove v takih epidemijah vedno dejavnik tveganja, kar se je pokazalo pri skupinskih karantenah v domovih, kjer je tudi drugačno razmerje moči kot doma. V domovih je umrla več kot polovica umrlih v Sloveniji.

Jaz gledam na to s hrvaške perspektive. Minilo je že 30 let od padca komunizma in ves čas se govori o tem, kako bodo nekega dne te ustanove začele opravljati svoje delo tako, kot to nalaga znanost. Ves čas obstaja neki ideal liberalno-demokratične države, ki ji pravijo normalna država, ki normalno deluje, ima objektivno sodstvo itn. Toda to se že 30 let ne dogaja, te ustanove ne delujejo dobro, so v nekakšnem stanju razpadanja in so popolnoma skorumpirane. Na Hrvaškem se pri državnih ustanovah pogosto misli na njihovo ločnico s tako imenovano civilno družbo. Tudi to je kategorija liberalno-demokratičnega sistema, v katerem imamo na eni strani politične ustanove, na drugi pa civilno družbo. Ampak na Hrvaškem je del civilne družbe tudi hrvaška Katoliška cerkev. To je ustanova, ki je kot ideološki aparat države globoko prepletena z državnimi ustanovami in ima poseben postsekularen položaj. Ta idealni sistem nikakor ne deluje in tudi nikoli ne bo. Zato ker je te ustanove pogoltnila neoliberalna deregulacija, ki jih sistematično uničuje. Prva je bila institucija socialne državne blaginje: uničujejo jo že 30 let. Tu je tudi težava splošne prekarnosti. Eni ljudje zbolijo in ne morejo več delati, drugi so stari in nemočni. Bolj ko je družba razvita, več je takih, manj pa mladih, ki bi lahko zanje skrbeli. Ne razgrajuje se samo socialna država, ampak družba kot celota. Družba ni več odgovorna za pomoč. Mislim, da smo v položaju, ko bomo morali odgovoriti na vprašanje, ali lahko obnovimo to, kar je nekoč bila družba, družba znotraj racionalne države, z institucionalno strukturo in močnimi ustanovami; družbo, v kateri je mogoča skrb za ljudi. Ali pa moramo začeti razmišljati o novih kategorijah, ki ne bodo več projicirale utopičnih pričakovanj vazalne nacionalne države, ki je tako že postala sredstvo globalnega kapitalizma. Videti moramo, kakšna oblika solidarnosti, družbenosti, humanosti in skrbi za ljudi lahko zamenja to, kar je bila nekoč socialna država, država blagostanja. Ne samo v socializmu, ampak tudi zahodnoevropskem kapitalizmu.

Mislim, da bo ta sistem še naprej razpadal, razredne razlike bodo še globlje. Bogati bodo imeli v zasebnih ustanovah, ki so namenjene skrbi, določeno varnost, medtem ko bo kakovost življenja revnih vse bolj upadala in napetost bo zato vse večja. Očitno se bo nekaj moralo zgoditi na nadnacionalni, naddržavni ravni.

Margaret Thatcher bi verjetno bila zadovoljna s tem, kar vidi: da družba ne obstaja.

K temu, da družba ne obstaja, je dodala, da obstajajo samo posamezniki in družine. To je ta trenutek, v katerem živimo. Odgovornost za človeško prekarnost in skrb je ali individualna ali družinska. Ampak družina je institucija neposredne človeške odvisnosti, ki za razvite kapitalistične družbe ni značilna. Ona je torej računala na predkapitalistično, klasično fevdalno individualno odvisnost. Razgradnja družbe s krepitvijo tradicije, družine itn. torej vključuje konservativno desno politiko, kjer naj bi družina nadomeščala to, za kar družba ni več zmožna poskrbeti. Seveda je težava, ker danes ne obstajajo več take družine, kot so obstajale pred 100 leti, s petimi ali šestimi otroki, ki so lahko prevzeli skrb. Položaj, v katerem smo se znašli, ni samo posledica pandemije, ampak prav neoliberalne revolucije, ki je pripeljala do tega.

Prej ste omenili, da so ljudje vse bolj bolni. To se dogaja tudi zaradi onesnaženega okolja. V seriji Okolje ne pozablja smo opozorili na problematiko degradiranih območij v Sloveniji. V Celju še vedno čutijo breme preteklega delovanja cinkarne. Okoljski aktivist Boris Šuštar je dejal, da so trenutni dobički podjetij zanemarljivi v primerjavi s tem, koliko bo stala zdravstvena oskrba bolnih ljudi zaradi onesnaženega okolja.

To je velika težava, ki smo jo podedovali iz obdobja industrijske moderne – ne samo pri nas. Vprašanje je, kdo je za to dogovoren. Ne v smislu sodnega pregona, ampak kdo je odgovoren in kako se lahko politično oblikuje odgovornost za uničevanje narave in onesnaževanje okolja, ki se še kar nadaljuje. To ni samo vprašanje svinca na določenih območjih v Sloveniji, ampak veliko širše vprašanje. Vemo, da kmetijstvo ne skrbi samo za hrano prebivalstva, ampak je tudi pomemben onesnaževalec.

Veste, da je celotna hrvaška industrija popolnoma uničena. Lahko bi rekli, da je to dobro, ker zdaj ni več onesnaževanja. Ostala je samo turistična industrija, ki ima seveda svojo obliko onesnaževanja. V našem prostoru imamo še vedno v veliki meri ohranjeno naravo, imamo zaloge vode, s katero se od nedavnega trguje na borzi, tako da bo voda verjetno kmalu dražja od nafte, zato je popolnoma nerazumljivo, da ob tem nismo zmožni oblikovati politike, ki bi naravo zaščitila. Politične zavesti o tem, kaj je narava, kaj ekologija, to spremeniti v primerjalno prednost in se za to boriti. Ne samo pri nas, tudi v Evropi, svetu in v odnosu z mednarodnimi korporacijami, ki imajo v našem prostoru svoje načrte. To je tragično. Dobički in izgube na uničenih območjih bi morali biti odgovornost celotne skupnosti, celotne družbe. Ampak družba mora oblikovati koncept prihodnosti, in to v političnem smislu. Na Hrvaškem so še vedno nacionalne stranke, kot sta HDZ in socialna demokracija, ki je v svojem bistvu neoliberalna, ni pa oblikovane politike, politične zavesti, ki bi ta vprašanja obravnavala.

V nekem intervjuju ste dejali, da ste na Hrvaškem volili samo enkrat, in to za zelene. To je bilo ob razpadu Jugoslavije. Danes v Sloveniji nimamo zelene stranke, ki bi bila vsebinsko podobna takratnim zelenim.

Tudi na Hrvaškem ne obstajajo taki zeleni, kot jih imajo v Nemčiji, kjer pričakujejo, da naj bi po naslednjih volitvah celo oblikovali vlado. Vidimo pa, kako potekajo politična preračunavanja, da morajo zeleni, če želijo priti na oblast, oblikovati nekakšno sredinsko politiko. Vladanje naj bi bilo mogoče samo iz sredine, zato se premika od leve proti sredini. Vprašanje pa je, kaj se dogaja s samo vsebino. Po mojem mnenju zelena politika, ki ni leva, ni mogoča. To bi bilo nekaj takega kot železo iz lesa, saj prej ali slej nujno nastane konflikt z interesi dobička.

Glede mojega glasovanja za zelene leta 1990 na Hrvaškem se ob tem lahko le žalostno spomnim na svojo naivnost, ko sem ob propadu enostrankarske diktature mislil, da stojimo pred neskončnimi možnostmi, ko bo mogoče oblikovati politično voljo, kot bomo želeli. Tako sem v svoji zgodnji postkomunistični naivnosti, ko sem še verjel v liberalno demokracijo, čeprav ob njej takrat ni nihče niti omenjal kapitalizma, dal svoj glas, ki je seveda povsem izginil, saj so na oblast prišli nacionalisti, ki so na oblasti še danes.

30 let se to torej ni prebilo do zavesti ljudi. Največji izziv je, kako oblikovati zeleno politiko z logiko dobro situiranega srednjega potrošniškega razreda in kako dobiti na svojo stran množico prikrajšanih in revnih ljudi. To je to, kar so danes zmožni mobilizirati populisti, mi pa ne. Ne v Združenih državah ne pri nas. Glavno vprašanje je, kako dobiti te ljudi na svojo stran in oblikovati politiko, v kateri bodo zelene vrednote prepoznali kot svoj interes. Šele to bo nekaj spremenilo. Neprestano približevanje nekakšnemu meščanskemu in malomeščanskemu dobro situiranemu centru, ko elita izobraženih in okoljsko ozaveščenih skuša oblikovati politiko za celotno družbo, je iluzorno.

Okolje vpliva tudi na inteligenčni kvocient ljudi. V zgornji Mežiški dolini je okolje močno obremenjeno s svincem. Svinec dokazano vpliva na inteligenčni kvocient otrok. Predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela Metoda Dodič Fikfak je opisala razred 30 otrok, kjer ima vsak za 6 točk zmanjšan inteligenčni nivo. Američani so tako izračunali, kako se siromaši njihova inteligenca. Boris Buden, v Sloveniji ni mogoče dokazati ničesar, ker raziskav ni. Raziskave iz tujine pa jasno kažejo, da svinec vpliva na inteligenčni kvocient in tudi na plodnost. To so hudi posegi v človeka.

Nisem znanstvenik, ki bi imel pred seboj raziskave, ki bi vse to potrjevale, a vem, da je svinec škodljiv. Zmanjšuje inteligenco. A problematika svinca in onesnaženja očitno kaže na zmanjšano inteligenco političnih elit. Problem svinca je, da dela neumne politične elite, ki tega sploh ne vidijo kot problem. To je ta neumnost, to je to pomanjkanje inteligence, ki je strukturni in politični problem, s katerim se moramo spoprijeti. Tako se zdi, kot da bi vse naše politične elite prišle iz cinkarne. Ker pa ni za pričakovati, da se bo njihova inteligenca hitro izboljšala, moramo začeti misliti sami. Gre za problem nizke inteligence političnih elit.

Njihovo delovanje je samodestruktivno.

Na Hrvaškem sem vedno govoril, da ustaši niso ustaši iz preteklosti, ki se bodo pojavili, zavzeli oblast, spet odprli Jesenovac itn. Ne, težava ni v tem. Težava je v tem, da se nacionalistična politika v svojem razvoju približuje točki, ko začenja negativno učinkovati na narod, ki ga ljubi. To je tako, kot da bi imeli hitrost, pri kateri se destruktivnost proti drugim začenja spreminjati v samodestruktivnost. To je ta kakovostni premik. Na Hrvaškem imamo ustaštvo, lahko govorimo tudi o fašizmu. To so ljudje, ki tako ljubijo svoj narod, da ga v tej svoji silni ljubezni uničujejo. Podobno kot mož, ki ves čas pretepa ženo, in ji, ko mu reče, da ne more več tako živeti, odgovori, da jo ljubi in da ne more živeti brez nje, zato bo, če ga bo pustila, ubil sebe in njo. To je ta odnos nacionalistov, ki seveda to samouničevanje še kar nadaljujejo. Mislim, da je nacionalistična politika, še posebej v našem prostoru, prišla v to fazo samouničevanja naroda.

Dogaja se izumiranje narodov, izumiranje jezikov. Evropske raziskave so pokazale, da jezikom, kot sta slovenski in hrvaški, grozi izumrtje. Ne bodo zmožni preživeti digitalne dobe. To, kar zdaj govorimo, v digitalnem svetu ne more obstati. Soočeni smo z izumiranjem ne samo narave, ampak tudi jezikov in narodov. V tem smislu nacionalizem ni ljubezen, ki bo narodu prinesla nekaj dobrega, ampak pospešuje izumiranje.

Nacionalizem ne more brez vojske, vojska pa prav tako onesnažuje. V seriji Okolje ne pozablja smo opozorili tudi na posledice vojaške dejavnosti na osrednjem vadišču Slovenske vojske Poček. Mejne vrednosti snovi, za katere ne vemo, kako potujejo po kraških razpokah, so presežene do 140-krat. Slovenski parlamentarci so se kljub 28.000 podpisom odločili, da referendum o 780-milijonski investiciji v Slovensko vojsko v času, ko se bodo šele pokazale prave posledice pandemije, ni dopusten. Tudi politiki na Hrvaškem se ne nameravajo odpovedati svojim investicijam v vojaško industrijo. Vojaška letala so očitno prioriteta.

Slovenija in Hrvaška sta bili ob padcu komunizma najrazvitejši državi celotne vzhodne Evrope. Hrvaška je danes na samem dnu, nižje od Romunije. Takrat je bilo to nekaj nepredstavljivega. Ta politika se je v 30 letih izkazala za politiko propadanja. Toda danes na Hrvaškem obstaja konsenz za nakup dragih vojaških letal. Nato zahteva, da se zadnje kune nameni za varnost celotne Natove strukture. Uradna mednarodna politika nekdanje Jugoslavije je bila tako imenovano miroljubno sobivanje. Imela je svojo vojsko, v kateri sem moral služiti tudi sam, in bila je militaristična. Ampak vsaj ideološko, pa čeprav lahko rečemo, da je to utopija, je imela idejo nekakšnega večnega miru, miroljubnega sobivanja in nekakšne postmilitaristične organiziranosti družbe. Po neuvrščenosti so se naše male državice enostavno priključile Natu, ki pa po padcu Varšavskega pakta ni imel več razloga za svoj obstoj. Toda tukaj so bili interesi vojne industrije in Nato je ostal. In danes počnemo to, kar moramo, kar nam ukažejo. Gre za tako infantilno raven, da se pri teh nekaj letalih, ki jih bodo kupili, niti ne gleda kot na vprašanje nacionalne varnosti, ampak kot na igračke, nekakšne simbole suverenosti. Kupili jih bodo kakšnih pet, šest, več si jih ne morejo privoščiti, to stane ogromno. V medijih pa strokovnjaki ocenjujejo, katero letalo je boljše. Raven javne razprave je porazna, saj ne služi več ničemur drugemu kot tuji vojni industriji. Jugoslovanska vojna industrija, ki je v osemdesetih izvozila več, kot je proizvedel turizem, več ne obstaja. Danes smo samo majhni nepomembni kupci.

Tega ni mogoče rešiti samo na ravni nacionalnih držav. Čas, v katerem živimo, ni čas po hladni vojni, to je čas še hladnejše vojne. Če bi jutri izbruhnila tretja svetovna vojna, kar ni nemogoče, bi se pokazalo, da so to, kar se dogaja danes, samo priprave. In mi bomo spet igrali svoje majhne vloge majhnih žrtvovanih kmetov. To je globoka tragedija, ki ni samo finančna. Ta trenutek v družbi, ki nujno potrebuje zdravnike, medicinske sestre, ustanove, ki skrbijo ne samo za stare, ampak tudi za otroke, investiramo v smešno majhno število izjemno dragih letal. To je žalostno in tragično. Te vojske bodo visoko profesionalizirane in če se bodo vojskovale, jim bodo ukazovali drugi. Hrvaška – ne vem, ali tudi Slovenija – sodeluje v vojni v Afganistanu. To je najdaljša vojna Združenih držav, ki jo že 18 let izgubljajo, zdaj pa jo bodo izgubile. Kakšna je bila naša vloga v tem? Sodelovati v tuji vojni, v kateri se izgublja. In nihče se ne vpraša, zakaj. Za kakšno logiko gre? Zakaj smo za to plačali? To je popolnoma prekrito s to normalnostjo, da ne vidimo, kako globoko smo padli. Da sploh ne moremo zastavljati teh vprašanj. Zakaj sodelujemo v nesmiselnih vojnah, ki se izgubljajo pred našimi očmi?

Omenili ste strokovnjake, ki v medijih razpravljajo o tem, katera letala so boljša, o resničnih alternativah pa se ne govori. Poleti smo pri nas opozorili na medijsko reformo, ki jo je pripravila slovenska vlada in ki bi močno spremenila slovensko medijsko krajino. Filozofinja Renata Salecl je izpostavila uničenje neodvisnih medijev na Madžarskem. Napade na medije pa doživljate tudi na Hrvaškem.

Moram biti iskren in se znova vrniti k svoji naivnosti leta 1990, ko sem mislil, da se političen nadzor medijev ne bo mogel več ponoviti. Da se je s tako imenovanim komunizmom, totalitarizmom, socializmom itn. to končalo. Da bodo sicer obstajale razlike, da bo kapital imel večji vpliv na nekatere medije kot na druge, ampak nisem si mislil, da se lahko znova zgodi tako brutalen grob nadzor nad mediji z državnimi in paradržavnimi sredstvi. In to se še veliko močneje in bolj odkrito dogaja na Madžarskem, kjer imamo elemente, za katere se zdi, da resnično prihajajo iz daljne preteklosti. Vidimo, da je mogoč regresiven nadzor medijev oziroma uničenje javnosti.

Druga stran zgodbe so medijske korporacije, zasebne ustanove, ki ustvarjajo dobiček. Ti mediji sledijo svoji logiki in so globoko korumpirani. Habermasov ideal javnosti, ki proizvaja komunikativno racionalnost, od česar ima korist celotna družba, ker se sprejemajo racionalne odločitve, ki jih ni nekdo vsilil, ampak gredo skozi določen proces, je popolnoma izginil. Današnja javnost je tragikomična karikatura tega ideala. Na Hrvaškem je, razen nekaj obrobnih medijev, večina medijev, kot je Hrvaška radiotelevizija (HTV), popolnoma pod nadzorom HDZ-ja, skrajno desne ideologije revanšizma, zgodovinskega revizionizma. Ob gledanju HTV-ja se zdi, kot da je v drugi svetovni vojni zmagala druga stran, ne antifašistična, partizanska. To je realnost državnega medija. Zasebni mediji pa so popolnoma zliti s korporacijami in potrošniško kulturo, od njih ni mogoče pričakovati nobene objektivnosti. Ne vidim rešitve, je pa popolnoma jasno, da medijsko oblikovana javnost ne more uresničiti svojih idealov, ki jih je imela na začetku ob ustvarjanju nove demokracije, ampak je postala del neoliberalne proizvodnje dobička. Ta javnost ne ustvarja več nobene družbenosti, nobenih demokratičnih, liberalnih političnih učinkov. Ne vem, mogoče bi morali prenehati uporabljati pojem javnosti, saj je to postalo nekaj povsem drugega. Obstajajo številne javnosti, med njimi je velika hierarhija. Obstajajo spletna družbena omrežja, ki imajo svojo vlogo. Živimo torej v nekem povsem novem položaju. Ne vem pa, ali je mogoče govoriti o javnosti kot družbeni kategoriji, ki ima pomembno normativno vlogo v reprodukciji demokratičnega življenja določene liberalne države. Mislim, da tega več ni.

V tem kontekstu vlada v Sloveniji ne napada samo medijev, ampak tudi nevladne organizacije in seveda tudi kulturo. Ena od nevladnih organizacij, ki so najbolj na udaru, je Mirovni inštitut. Direktor Iztok Šori poudarja, da so na Madžarskem in v drugih višegrajskih državah na podoben način že obračunali s kritično javnostjo, ki zagovarja človekove pravice, enakost in različnost, saj populistično nacionalistično politiko taki akterji motijo. Zakaj so nevladne organizacije za nacionalistične politike tako nevarne?

Na podlagi hrvaške izkušnje sam na to gledam malo drugače. Tam se med nevladne organizacije uvršča tudi Katoliška cerkev. K civilni družbi se prištevajo številna združenja veteranov domovinske vojne, celice fašizma, ustaštva, združenja, ki so infrastrukturno povezana s Katoliško cerkvijo, združenja za zaščito družine itn. Obstaja ogromna desna, dobro preskrbljeno sfera civilne družbe z močno infrastrukturo, medtem ko imajo liberalne, bolj levo usmerjene nevladne organizacije vse manjši pomen. Velik del civilne družbe je paradržaven. Objektivno gledano bi Katoliška cerkev na Hrvaškem morala biti del civilne družbe, ki je ločen od države. Je pa del ideološkega aparata, ki je globoko povezan z državo. Razlika med državo in civilno družbo ne obstaja več. Hrvaška država podpira nevladno organizacijo, ki se ukvarja z zgodovinskim revizionizmom in trdi, da je bil Jesenovac laž, da je bilo to delovno taborišče, da so komunisti ubili veliko več ljudi kot ustaši. Hrvaška država finančno podpira to nevladno organizacijo, po drugi strani pa noče podpreti Documente, ki se ukvarja z žrtvami oboroženih spopadov v preteklosti. Civilna družba v resnici ne obstaja. Normativno sama po sebi ni nekaj dobrega, tako kot smo na začetku devetdesetih mislili, da bomo, ko bo civilna družba prevzela nadzor nad političnimi ustanovami in strankami, imeli pravo demokracijo. Nobena država te ne more zaščititi pred fašistično civilno družbo. To so veliko globlji problemi. O tem, kar se dogaja, moramo tudi tukaj razmišljati radikalno in pozabiti na ta normativni ideal močne civilne družbe, ki bo skrbela za dobro delovanje demokracije. Na Hrvaškem je najnevarnejša prav fašistična civilna družba, ki jo v veliki meri sestavlja politična elita. Hrvaška politična elita je popolnoma pod vplivom hrvaške Katoliške cerkve, vključno z njeno ideologijo. Gre za nekakšen političen dogovor, v katerem Cerkev podpira HDZ, HDZ pa podpira Cerkev. Jasne ločnice med državo in civilno družbo ni več.

Tukaj so še napadi na kulturo.

Obstajajo napadi na kulturo, obstaja pa tudi institucionalizirana nacionalistična kultura. Hasanbegović je bil še pred kakšnim letom minister za kulturo. Kulturo je napadal minister za kulturo! V kulturne ustanove so nastavljeni ljudje, ki morajo biti desno usmerjeni, profašistični, rasistični itn. V kulturnih ustanovah na Hrvaškem je to zelo dobro razporejeno. Predstavljajte si, kakšna je kulturna sfera po 30 letih hegemonije desne, konservativne, nacionalistične, profašistične politike. Seveda obstajajo ljudje, ki resnično delujejo v kulturi, umetniki itn., ampak pri nas to ni zgodba, v kateri bi bila kultura žrtev, ampak je storilec. Kultura je del hegemonije. Iskreno bom povedal, da sem se na začetku tisočletja odrekel hrvaškemu državljanstvu in vzel avstrijskega. To je bilo takrat, ko sem spoznal današnjo ministrico za kulturo Nino Obuljen Koržinek in dojel, za kakšno obliko nacionalistične birokracije gre in da tukaj ni več prihodnosti. Imel sem prav. Takrat je šele začela graditi svojo kariero in danes je ministrica za kulturo, ki prejema evropske nagrade. Čeprav je delala na hrvaškem ministrstvu za kulturo v času, ko so zrušili mostarski most, torej ko se je kultura uničevala. Delala je na ministrstvu za kulturo v času požiganja knjig. Jaz sem prevajalec Freuda, ukvarjal sem se s psihoanalizo. Takrat, ko so vse to, kar sem prevajal, metali v smeti. Za to novo neokonservativno kulturo je Freud norec, ki je trdil, da je vse spolnost. To so vse počistili. Zastavlja se vprašanje, kaj je tukaj kultura. Kultura je podobno kot civilna družba. Ne moremo reči, da je kultura nekaj dobrega. Kultura je lahko čisto zlo. V nekem intervjuju v Beogradu sem rekel, da si, ko slišim besedo kultura, na glavo dam čelado, da se zaščitim pred tem, kaj bo prišlo od nje.

Namesto psihoanalize imamo tablete. V Sloveniji je med pandemijo strmo narasla poraba antidepresivov. Nas bo rešila kemija?

Bilo je določeno obdobje, ko so trdili, kako je psihoanaliza neznanstvena, kako je vse v resnici kemičen proces in da je z dobrimi tabletami mogoče rešiti težavo duševnih bolezni, vzpostaviti stabilnost itn. Prišlo je obdobje psihofarmakov, potem pa obdobje bolezni, ki so jih ti povzročali. Vemo, da so v Ameriki povzročili številne smrtne žrtve. Iluzija, da bo kemija nadomestila človeško komunikacijo, družabnost in habermasovsko racionalnost v sporazumevanju, ni trajala dolgo. Tega ni več. Vemo, da nekatere farmacevtske korporacije proizvajajo bolezni, da bi jih potem zdravile. Pandemija in rast potrebe po psihofarmakih omogočata farmacevtskim družbam dobiček. Za kapitalizem je to nekaj zelo dobrega.

Vidite kar koli pozitivnega, kar nas čaka v prihodnosti?

Pozitivno je to, da ni več časa. Časa, ko bi še lahko kaj ukrepali, je vse manj. Ni več časa, da bi lahko počasi ustanovili neko stranko, ki bo v dveh desetletjih prišla do nekega položaja, s katerega bo mogoče kaj spremeniti. Skozi to so v zadnjih 30, 40 letih šli zeleni. Danes vemo, da se je odštevanje že začelo. Otroci, ki se rojevajo danes, so predstavniki zadnjih generacij naroda. Ob koncu stoletja narod na tem prostoru ne bo več fizično obstajal. Vse bo povsem drugače strukturirano, tu bodo migracije, identiteta družbe bo bistveno drugačna kot danes. Da niti ne omenjamo podnebnih sprememb. Če v naslednjih letih ne bomo temeljno ukrepali, bomo prišli do točke brez vrnitve, ko ne bo mogoče več ničesar popraviti. Na tem sloni moj optimizem. Moj optimizem ne sloni na neki ideji, ki bi jo projiciral v to, kako bodo ljudje nekega dne dojeli, ampak na krčenju časa. Pritisku, ki narašča in nam ne dopušča več, da bi se sprostili. Ta pritisk mora povzročiti neko kakovostno spremembo. Lahko rečemo revolucionarno spremembo. Vsi smo na ta pojem pozabili. Odrekli smo se mu. Revolucija naj bi bila krvava, padajo glave, lepo pa bi bilo, da bi bili človeški. Prizori giljotin ali revolucionarjev, ki streljajo nasprotnike, so grozni. Toda ta romantično-moralistična slika je samo ena stran zgodbe. Druga stran je, da je nekaj treba radikalno spremeniti. Ne morete nekomu, ki pride z odprtim zlomom noge, dati tablete, ampak so nujni koreniti prijemi. Ideja radikalnosti ne pomeni nasilja, ampak radikalno mišljenje, radikalne alternative. Ne pomeni fantaziranja, kako se bo naša civilna družba nekega dne ozavestila in postala pametna, inteligentna, svobodomiselna, nekorumpirana, in kako bo takrat vse dobro. To se ne bo zgodilo. Radikalno moramo razmišljati o pojmih nacionalne države, družbe, javnega, skupnega dobrega. Kritično moramo razmišljati o tem, ali parlamentarni sistem strankarske demokracije sploh deluje. Mislim, da ne deluje več. Moj optimizem torej sloni na ozaveščanju, da je razmišljanje o radikalnih alternativah nujno.