Predsednik stranke Jordan Bardella je v nedeljo za kanal francoske javne televizije France 3 dejal, da želi privatizirati javni medij, "da bi privarčeval denar".

Dejal je, da bi s prodajo javne radiotelevizije privarčevali več kot tri milijarde evrov, s katerimi bi nato financirali druge politike. Ukrep bi sicer terjal nekaj časa in se "ne bi zgodil v 24 urah", je dejal.

Podpredsednik stranke Sebastien Chénu pa je v intervjuju za France 2 dejal, da javna radiotelevizija v Franciji potrebuje "malo svobode, nekaj kisika". Za nekatere odmevne programe javnega radia je po poročanju Guardiana dejal, da se "nagibajo v levo ali skrajno levo" in da ne bi smelo biti tabujev glede privatizacije.

Nacionalni zbor bi prodal javno radiotelevizijo, a bi ohranil mednarodne programe, ki so glas Francije v tujini, kot sta France 24 in Arte, ter kanale na čezmorskih ozemljih, je dejal Chénu.

Javna francoska televizija, ki obsega štiri nacionalne in 24 regionalnih kanalov, je ključni financer dramskih in dokumentarnih filmov. Tudi javni radio ima več nacionalnih in lokalnih postaj. Postaja France Inter je najbolj priljubljena v Franciji z več kot sedmimi milijoni poslušalcev dnevno.

Nejasno financiranje v prihodnosti

Javna radiotelevizija se spopada z nejasno finančno prihodnostjo, potem ko je leta 2022 predsednik Emmanuel Macron ukinil prispevek v skupni vrednosti 138 milijonov evrov letno. Od takrat se javni medij financira z delom davka na dodano vrednost, a ta kratkoročna rešitev se prihodnje leto izteče.

Ko je Macron po nedavnih evropskih volitvah razpustil parlament, je na mestu obtičala tudi zakonodaja, ki bi uredila vprašanje neodvisnega financiranja javnih medijev.

Alexis Lévrier, ki se na univerzi v Reimsu ukvarja z zgodovino medijev, je dejal, da bi Nacionalni zbor v primeru večine v parlamentu in odločitve za privatizacijo javni medij prodal "medijskim šefom blizu njihovim idejam".

Lahko pa bi Nacionalni zbor v primeru zmage javni medij tudi ohranil, a oslabljenega in pod njihovim nadzorom, je dodal.

Lévrier je poudaril "paradoksalno situacijo" javnih medijev v Franciji, ki nikoli niso imeli več gledalcev in poslušalcev ter večjega zadovoljstva uporabnikov, a so bolj ranljivi, kot kadar koli prej.