Na prestol Svetega rimskega cesarstva so se pravzaprav povzpeli nepričakovano. Ko so volilni knezi leta 1273 za kralja izvolili Rudolfa Habsburškega, se je to zdel pragmatični izhod v sili, ki naj bi pa vendarle naredil konec turbulentnemu obdobju, znanemu tudi kot strašni čas brez cesarja. Šlo je za dobri dve desetletji po smrti zadnjega Staufovca na čelu te državne tvorbe, legendarnega Friderika II. v letu 1250. Nato se je zvrstil niz kratek čas vladajočih, šibkih vladarjev; nekoč so izvolili celo dva kandidata.

Rudolf konča "strašni čas brez cesarja"
In v letu 1273 se je sedmim volilnim knezom zazdelo, da bi bil, kot piše v pregledni zgodovini družine Habsburg Eva Demmerle, Rudolf Habsburški, rojen v dobri hiši, ne prereven in ne prebogat, bojevit, a ne roparski, močan gospod na jugozahodu države (tedaj so Habsburžani še imeli sedež v bližini Basla) in s 55 leti tudi ne premlad, da bi torej mogel "predolgo" vladati, dober kandidat za prestižni naziv. Nihče ni računal, da se bo s tem dejanjem začelo skoraj 650-letno obdobje, ko so Habsburžani neprekinjeno vladali velikim državam, tudi imperije, oblikovali evropsko zgodovino, še bolj pa podonavski prostor.

Tistega dne sem tudi obremenjena s poznavanjem zgodovinske vloge dinastije imela tremo. Čeprav so Habsburžani danes običajni državljani različnih držav, v Avstriji od sprejetja zakona o Habsburžanih aprila 1919 tudi "oropani" naziva von, vendarle niso čisto "običajni" smrtniki. Tudi sedanjo generacijo, katere člani so med drugim tudi otroci zadnjega prestolonaslednika dvojne podonavske monarhije Otta von Habsburga, ki je tudi v sodobni zgodovini naše države odigral določeno vlogo, zaznamujejo vrednote in pa delovna etika, ki so jih v strogem in trdem režimu izobraževanja in priučevanja omike morali osvojiti potomci habsburških vladarjev; to pa je sicer bilo običajno pravilo tudi v drugih plemiških družinah.

Z avtomobilom iz Budimpešte in nazaj. V enem dnevu
Vendar je bil v resnici moj strah odveč. Kakor mi je že v dneh pred intervjujem v telefonskem pogovoru zaupal eden od slovenskih članov viteškega reda Sv. Jurija, ki so Georga von Habsburga tistega dne gostili, je gospod von Habsburg prijazen, dober poslušalec in prijeten sogovornik. Vse to drži. Tudi kraljevsko ga niso dostavili v Ljubljano. "Prišel sem z avtomobilom in zvečer se bom odpeljal nazaj," mi je dejal po koncu pogovora. "Saj od Budimpešte do tu ni tako daleč in imam srečo, da živim na obrobju mesta, tako da se izognem prometni gneči," je še dodal, ko je opazil moje začudenje, da se je pripeljal zgolj za en dan. In da sam ne poskuša "igrati" potomca veličastnih mož (in žena), se je izkazalo tudi že v njegovem prvem odgovoru v intervjuju, ko sem želela razrešiti dilemo glede njegovega imena in priimka. A o tem pozneje …

Politika v krvi Habsburžanov
Ja, Georg von Habsburg živi v madžarski prestolnici, kar se je zgodilo dokaj nenačrtovano. Od leta 1996 ima naziv veleposlanika in deluje v madžarski diplomaciji. Politika je v krvi Habsburžanov, in čeprav se ogibajo tisti plati politike, ki jo določa strankarski boj, po mnenju Georga von Habsburga vsi Habsburžani razmišljajo politično. Da drugače ne gre, če si del družine, ki je politiko na najvišji ravni vodila vrsto stoletij.

Političen je tudi viteški red sv. Jurija. V tem je različen od večine danes aktivnih viteških redov, ki so po večini humanitarni ali pa verski. Red je tudi dinastičen, saj so ga ustanovili prav Habsburžani in njegovi začetki segajo v zgodnje 14. stoletje. Na njegovem čelu danes kot vrhovni mojster stoji Georgov brat Karl von Habsburg, Georg je njegov namestnik. Med člani pa so tudi Slovenci. In če njih ne bi bilo, tudi tega zapisa ne bi bilo, torej zapisa pogovora, v katerem se ni bilo mogoče ogniti življenjskemu delu Georgovega očeta in dolgoletnega velikega politika Otta von Habsburga, položaju dinastije v Avstriji, vlogi Habsburžanov pri oblikovanju Srednje Evrope in seveda življenjski poti Georga von Habsburga.

Najprej bi želela razrešiti dilemo: Habsburg ali von Habsburg. Kako naj vas naslavljam?
Storite, kot želite. Razprave o tem se nikoli ne končajo. Ampak imenujem se Georg von Habsburg.

Vaša družina je zaznamovala zgodovinsko in kulturno pokrajino Srednje Evrope. Kako vi vidite vlogo družine pri oblikovanju tega, kar danes pojmujemo kot Srednja Evropa?
Moja družina je tako tesno povezana s srednjo Evropo in z zgodovino Srednje Evrope, da je samoumevno, da ima družina zgodovinsko gledano prezenco v številnih deželah. Sam vidim zgodovinsko nalogo naše družine v tem prostoru, da ji je uspelo do izbruha prve svetovne vojne precej uspešno povezovati različne jezike in narode, ki so miroljubno živeli eden poleg drugega.

Včasih se postavlja hipoteza, da je možno dvojno monarhijo razumeti tudi kot model za današnjo združeno Evropo.
Pomemben element dvojne monarhije je bil nadnacionalen pravni sistem, ki je veljal za vse narode v državi. To je nekaj, kar zaznamuje tudi današnjo Evropsko unijo. Pomemben vidik slednje je obstoj ustanov, na katere se države lahko obrnejo v primeru bilateralnih problemov, ki jih je potem mogoče razrešiti na nadnacionalni ravni. In to, kar danes obstaja v EU, je obstajalo tudi v Avsto-Ogrski, kjer so v cesarskih in kraljevih ustanovah lahko razrešili mnoge konflikte, ki bi sicer lahko eskalirali.

V povezavi z AO se večkrat pojavlja tudi ocena, da je ta državna tvorba tudi varovala obstoj posamičnih narodov in da je med drugim tudi cesar Franc Jožef I. pomagal preprečevati vzpon nacionalizma in antisemitizma v Srednji Evropi. Tudi že zato, ker je bila ideja cesarstva v nasprotju z nacionalizmom. V tem oziru je tudi zanimivo, da Franc Jožef I. kar štirikrat kot dunajskega župana ni hotel potrditi Karla Luegerja iz vrst krščanskih socialcev, ki je vodil populistično in antisemitsko politiko. Čeprav ga je potem na koncu vendarle potrdil in Dunaj je tako postal prva evropska prestolnica z antisemitskim županom.

Franc Jožef je med drugim uvidel, da ti številni mali narodi sami verjetno ne bi obstali na zemljevidu Evrope in bi izginili v zgodovini. In da je bil obstoj neke večje državne oblike garancija za njihovo preživetje.

Zanimivo je tudi, da se je že kmalu po koncu AO med ljudmi pojavilo tudi hrepenenje po nekdanjih časih. Pisatelj Stefan Zweig je s knjigo Včerajšnji svet ustvaril nekakšen literarni spomenik AO in zapisal je tudi, da je bila Avstrija pod Habsburžani nekakšno zlato obdobje varnosti. Zakaj so intelektualci kot Zweig, Joseph Roth, tudi Siegmund Freud – gre sicer za može, ki so pozneje zaradi grožnje nacizma emigrirali – z neko nostalgijo pisali o nekdanji državi? Nostalgija pa se je denimo kazala tudi v tem, da se je že kmalu po smrti zadnjega avstrijskega cesarja – vašega deda Karla I. – leta 1922 v Avstriji med ljudmi začelo širiti pravo čaščenje njegove osebe in po državi so postavili na desetine spomenikov, posvečenih cesarju.
Gotovo je šlo za neki spomin na bogastvo kulture. V državi je soobstajalo mnogo kultur, ki so se medsebojno oplajale in kulturno življenje na Dunaju je tudi odražalo to dejstvo.

Ne pozabimo na večjezičnost tega območja. Vedno znova me osupni, ko govorim z ljudmi in pravijo, da so njihovi stari starši govorili po več jezikov, denimo slovensko, madžarsko, nemško in če so hodili v šole še latinsko. Večjezičnost je bila nekaj običajnega in to je tudi povezovalo državo.

V tem multikulturnem srednjeevropskem prostoru je bil tudi težko zamisljiv negativen razvoj, do katerega je prišlo po prvi svetovni vojni: vzpon komunizma, fašizma, nacionalsocializma, pozneje druga svetovna vojna in delitev evropskega kontinenta na ideološki liniji. S tem je prejšnja ideja Srednje Evrope izginjala. In to je bila velika negativna sprememba, ki je tudi spodbujala nostalgijo.

Družina zdaj že več kot 100 let ne vodi nobene države. Kje v Srednji Evropi pa lahko danes še vidimo sledi Habsburžanov?
Prostor nekdanje države je bil ogromen; obsegal je tudi dele današnje Ukrajine denimo. Seveda v tem okolju moja družina ni bila edini ali odločilen dejavnik, da se je oblikovala neka srednjeevropska kultura, vendar pa je ta proces na neki način moderirala. To danes opazimo v številnih spomenikih, povezanih z mojo družino, ki jih najdemo po vsej nekdanji dvojni monarhiji, pa tudi v kulturni dediščini.

V Avstriji je bila družina razlaščena in na novoustanovljeno avstrijsko republiko je morala tudi zapustiti. Kakšen je danes odnos med vašo družino in sodobno Avstrijo, kjer še vedno velja, da lahko člani družine ostanejo, če podpišejo izjavo, da se odpovedujejo habsburški dinastiji?
V avstrijski ustavi še vedno obstajajo antihabsburški zakoni. Tudi zato tudi včasih prihaja do težav z nekaterimi politiki, seveda pa ne z vsemi. Vendar to obstaja zgolj na politični ravni, v vsakdanjem življenju pa tega ni zaslediti. Torej kar se tiče naše družine, je odnos z naše strani do avstrijske države zelo sproščen, ni pa tako zelo sproščen z avstrijske strani.

Vaš oče Otto von Habsburg se je rodil leta 1912, torej še v Avstro-Ogrski. Zakaj se je moral po drugi svetovni vojni več let boriti samo za pravico do obiska Avstrije?
Sam lahko o tem le špekuliram, ampak moramo se zavedati, da je bil moj oče v Avstriji, torej med ljudmi, zelo priljubljen. Bil je častni občan v več 1000 avstrijskih občinah. In če je nekdo tako priljubljen in ga hkrati neka oblast predstavlja kot nekaj negativnega, predstavlja potencialno nevarnost določenim političnim skupinam, ki seveda niso hotele njegove vrnitve.

Indic tega so avstrijske zgodovinske knjige tega obdobja, da niti ne omenjamo zgodovinskih knjig v nekaterih drugih državah.

Ko se je vrnil, so ga ljudje pozitivno sprejeli in postalo je očitno, da moj oče v resnici za nikogar ni predstavljal nobene grožnje. Vendar pa je strah pred družino in njeno priljubljenostjo obstajal.

Družina je bila torej s tako imenovanim habsburškim zakonom, ki je stopil v veljavo 10. aprila 1919, razlastninjena. Pa ste kadar koli kasneje dobili del premoženja povrnjenega?
Nikoli nismo ničesar dobili nazaj. Avstrijska država je naši družini odvzela prav vse. Ves proces je bil tako temeljit, da – kot sem prebral v neki knjigi – v Schönbrunnu v neki kleti še vedno leži škatla z igračami mojega očeta. Tudi to so podržavili. Torej lahko govorimo o kar radikalnem podržavljenju.

Bi lahko danes igrače odnesli s seboj?
Ne, ne, tam ležijo zapakirane. To so državne igrače.

Vi ste se odločili za življenje na Madžarskem, torej v jedru nekdanje druge polovice države, torej Ogrske. Kakšen pa je bil odnos komunistične Madžarske do vaše družine?
Obravnavana je bila izredno kritično in negativno. Vendar pa je danes pogled na mojo družino na Madžarskem pozitiven. V zgodovini seveda ni nič zgolj belo ali zgolj črno, v zgodovini je vse sivo. In kar se tiče Madžarske, moramo seveda biti realistični in priznati, da vse tudi na Ogrskem ni bilo neproblematično, vendar pa se je po letu 1867, po ustavni reformi, s katero je nastala Avstro-Ogrska, izredno hitro razvijala. In to tudi ostane v spominu ljudi.

Vi sami v strankarski politiki ne sodelujete, kot diplomat pa seveda ste del madžarske politike. Ali je v družini še naprej prisotna neka želja po političnem delovanju?
Naša družina je v politiki že 800 let. Vsi smo nekoliko politični. Ne moreš biti tako dolgo vpet v politiko in potem lagati, da si se umaknil iz politike.

Moj oče je bil vedno politik in je nenehno politično razmišljal. Ni bil nekdo, ki bi žalostno zrl v preteklost, vedno je gledal v prihodnost in razmišljal o tem, kako je treba razvijati politiko, da bi v Evropi obstajala stabilnost in mir. In to je bilo po njegovem mnenju možno le z združevanjem Evrope.

Zato se je moj oče tudi zelo hitro povezal s Paneuropsko unijo, ki je bila prva organizacija, ki si je prizadevala za združevanje Evrope. Leta 1922, ko si nihče ni predstavljal združene Evrope, je Richard von Coudenhove-Kalergi začel govoriti o enotnosti Evrope. In moj oče je zelo hitro to možnost prepoznal in tudi, da gre tu za politiko, ki je usmerjena v prihodnost.

In za to evropsko idejo je delal celo življenje, najprej s predavanji, z različnimi dogodki, ki jih je organiziral, z angažmajem v Panevropski uniji, pa tudi s knjigami in članki, ki jih je pisal … In pozneje kot poslanec v evropskem parlamentu, v katerem je od leta 1979 naprej sedel kar 20 let. In če pomislimo, kako star je tedaj že bil moj oče … (smeh) To je res nekaj velikega, kar mu je uspelo.

Vaš oče (rojen 1912) se je tudi zoperstavil nacizmu in nekateri vaši sorodniki so bili celo poslani v koncentracijska taborišča. Kakšen je bil ta odnos z nacisti?
Veliko jih je pristalo v taboriščih. Moj oče je bil vedno zelo kritičen do nacističnega režima in se tudi ni želel srečati s Hitlerjem, ki je sicer večkrat izrazil željo po srečanju. Dejal je, da ve, kaj za Nemčijo pomeni takšna politika in kam vodi, zato je vedno deloval proti tej politiki in tudi pobegnil ZDA, od koder se je vrnil šele po koncu vojne. Nato je kmalu kupil hišo v bližini Münchna in tam smo odraščali.

Pietas Austriaca je izraz, ki se večkrat pojavlja v povezavi z vašo družino, katere zgodovinska lastnost naj bi bila tudi globoka vernost. Ali so te krščanske vrednote, ki so jih poudarjali politiki in vladarji iz vaše družine, tudi del programa Panevropske unije, ki je morda tudi zato pritegnila vašega očeta?
Če govorimo o vrednotah naše družine, potem so tukaj v ospredju zagotovo krščanske vrednote. Evropa je krščanski kontinent in moja družina je zelo krščanska družina, to je veljalo tudi za mojega očeta. Tudi Panevropska unija je vedno poosebljala krščanske vrednote in moj oče je to nadaljeval.

Zanimivo je tudi, da se je vaš oče še pred padcem železne zavese zanimal tudi za države, katerih ozemlje je ozemlje nekdanjega habsburškega imperija in so bile del Vzhodne Evrope tako imenovanih ljudskih demokracij.
Moj oče je celo življenje čutil še posebno odgovornost za dežele onkraj železne zavese. Naj samo spomnim, da je bila ena prvih zadev, ki jo je moj oče spodbudil v evropskem parlamentu, prazen stol. Šlo je za idejo, da naj bo v plenumu vedno en stol prazen, in sicer kot stol za vse tiste države, ki še niso imele mesta v Evropski skupnosti, in kot simbol, da imajo tudi države okraj železne zavese prostor v evropskem parlamentu oziroma v evropski skupnosti narodov.

Prav tako je oče vsako leto v parlamentu imel en govor v madžarskem jeziku. To je bilo mišljeno kot opozorilo, da obstajajo tudi države, ki še čakajo na to, da bodo sprejete v Evropsko skupnost.

Vedno si je prizadeval tudi za to, da pogovori naj ne bi potekali s Svetom za vzajemno ekonomsko pomoč, temveč da naj bi se že tedaj vodil dialog z vsako državo posebej, torej Evropska skupnost z Madžarsko, s Češkoslovaško … Da bi postalo očitno, da tam obstajajo posamezne države in ne le en komunističen prostor.

Imel je tudi številne kontakte v teh državah, seveda tudi preko Panevropske unije, ki je tudi skušala vzdrževati stike v vzhodnoevropskih državah. To je bilo sicer tedaj povezano tudi z nevarnostmi. To je bilo prepovedano. A moj oče je vseeno vedno iskal kontakte in zanj je bilo najlepše leto 1989, ko je padla železna zavesa in potem seveda še leto 2004 s prvim velikim valom širitve EU.

Otto von Habsburg tudi Slovenijo podpiral pri prizadevanjih za vstop v Evropsko unijo.
Ja, vedno si je prizadeval za širjenje EU-ja in prej ES-a. Imel je tudi že stike z Albanijo in Makedonijo, torej z državami, ki se še danes borijo za vstop v EU.

Lansko leto so zaznamovale tudi številne slovesnosti ob tridesetletnici prelomnih dogodkov leta 1989, ki je bilo uvod v padec železne zavese in v konec hladnovojne situacije v Evropi in po svetu. Simbolično pomemben dogodek leta 1989 je bil tudi tako imenovani panevropski piknik, ki je 19. avgusta 1989 potekal na avstrijsko-madžarski meji. Tudi pri tem je imel "prste zraven" vaš oče.
Ideja za panevropski piknik je nastala na nekem dogodku v Debrecenu, pri katerem je sodeloval tudi moj oče. In ob neki večerji so prvič govorili o ideji, da bi priredili piknik. Ta ideja se je potem razvila in nastala je skupina, ki je vse skupaj tudi organizirala: na madžarski strani je bil to madžarski demokratični forum, na zahodni pa Panevropska unija.

Moj oče je postal pokrovitelj piknika, vendar pa se ga sam ni udeležil. Leta 1989 so bile na Madžarskem še vedno sovjetske vojaške enote in tudi zato si ni želel, da bi bila on in pa madžarski minister Imre Poszgay, torej oba pokrovitelja piknika, preveč medijsko izpostavljena. Zato si ni želel, da bi prišlo do prevelikega eksponiranja ne njega ne madžarskega ministra Poszgaya, ki je bil pokrovitelj na madžarski strani. Zato ga je zastopala moja sestra Walburga, ki je na tem zgodovinskem dogodku, ki je vodil do odprtja meje, tudi imela govor.

Da ne bi seveda popolnoma izpustili tudi vašega delovanja. Najprej me seveda zanima, zakaj ste se odločili za selitev na Madžarsko. Rojeni ste bili v Nemčiji, prav tako vaša sestra, študirali ste tudi v Španiji. Zakaj torej Madžarska?
Tega nisem načrtoval. Ko je leta 1989 prišlo do odprtja avstrijsko-madžarske meje, smo lahko tudi mi šli na Madžarsko. Hotel sem se naučiti madžarščine in zgodilo se je, da sem tam začel delati pri televiziji, pozneje sem imel produkcijsko hišo in tudi pridobil prvo licenco za zasebno televizijsko postajo na Madžarskem. Zame je bil to imeniten čas. In potem sem se še poročil in dobil otroke. Tako da sem na Madžarskem že kar dolgo.

Oče mi ni nikoli sam predlagal, da naj grem na Madžarsko, ga je pa moja odločitev za selitev razveselila.

Od kod izvira ta tesna vez med Habsburžani in katoliško cerkvijo, ki jo je med drugim izražala cesarska krona z upodobljenim Kristusom in napisom Per me reges regnant, kar pomeni, da vsa oblast prihaja od Boga in da naj bi si vladar kot zastopnik zakonitosti prizadeval vzpostaviti pravni red, povezan božjimi načeli.
Ideja ’Gottesgnadentum’ (božanska pravica vladarjev ali od Boga dan mandat, op. P. B.), da cesar izvaja svojo funkcijo po božji milosti, je avtomatično pomenila tesen odnos s katoliško cerkvijo in bilo je običajno, da so bili monarhi zelo verni. Vendar pa je na to treba gledati v zgodovinskem kontekstu, v katerem se ta že zelo stara ideja politične legitimacije posvetnih vladarjev razvije in uveljavi. To torej ni bila posebnost Habsburžanov.

Seveda pa je ta odnos do Boga zahteval, da je politika imela neki vrednotni okvir. In želel bi si, da bi se danes več politikov ukvarjalo s temi vrednotami.

Kakšna je vaša politična dejavnost? Rang izrednega veleposlanika ste na Madžarskem sicer dobili že leta 1996.
Politično sem dejaven kot madžarski veleposlanik. Sem, kot pravijo temu Britanci, roving ambassador (gre za diplomata v rangu veleposlanika, ki ni rezidenčni veleposlanik v določeni državi, temveč je imenovan za različne naloge visokega zunanjepolitičnega pomena, op. P. B.) v uradu madžarskega ministrskega predsednika, V prvih letih sem se intenzivno ukvarjal z Madžarsko integracijo v EU in sem bil v funkciji veleposlanika pogosto dejaven v evropskem parlamentu. Danes sem posebni odposlanec, pristojen za vprašanja, povezana z OZN-om, olimpijskimi zadevami in še nekaterimi drugimi področji.

Kako na vas vpliva strankarska situacija v madžarski politiki?
Diplomati si ne smejo dovoliti, da bi strankarska politika nanje preveč vplivala. Diplomati so predstavniki države, ne pa aktualne politike, ki jo določa strankarsko determinirana vlada. Seveda je jasno, da na to vedno vpliva tudi strankarska politika, vendar diplomati v prvi vrsti zastopajo državo in imajo nalogo, da za svojo državo dosežejo najboljši rezultat na področju, za katerega so pristojni.

Politika onkraj strankarske politike, je seveda vse, kar se politično zgodi, strankarska politika pa pomeni delovanje v smislu tega, kako stranka sama vidi politiko in kakšni so njeni politični cilji. Na žalost je vedno več ljudi, ki na politiko gledajo le skozi strankarska očala in zato ne vidijo vseh možnosti, ki jih politika ponuja. In zato menim, da bi bilo dobro, če bi se danes več ukvarjali s politiko kot pa s strankarsko politiko.

Zunaj Madžarske o slednji seveda največkrat slišimo v povezavi s politiko ministrskega predsednika Viktorja Orbana, v povezavi z omembami populizma in obrata na desno. Kako vi spremljate tovrstna poročila tujih medijev in tudi razprav v evropskih političnih gremijih, v katerih je prav tako mnogo ostrih glasov, ko gre za zadeve na Madžarskem.
Seveda veliko berem, kaj se v tujini piše o Madžarski. Vendar pa že zelo dolgo živim na Madžarskem in vidim, da zelo veliko tistega, kar o Madžarski berem v tujih medijih, pogosto nima dosti opraviti s tistim, kar vsak dan doživljam doma. In ko ugotovim, da so številne kritike v resnici neupravičene, vidim svojo nalogo tudi v tem, da skušam v tujini popraviti podobo Madžarske in predstaviti pravo podobo.

Poglejte, Madžarska je članica EU-ja in se drži predpisov EU-ja. Vsi smo člani iste družine, delujemo v istem pravnem sistemu in z istimi možnostmi obrniti se na pravni sistem. To je nekaj, česar mnogi mediji v tujini ne vidijo in imajo Madžarsko za poseben primer in pozabljajo, da je Madžarska članica EU-ja.

Ja, lahko včasih kritiziramo različne zadeve, ki jih neka vlada izvaja, vendar ne smemo pozabiti, da obstajajo tudi znaki pozitivnega razvoja: da je gospodarski razvoj dober, da je Madžarska stabilna država, ki se pozitivno razvija tudi v regionalnem oziru in v kontekstu višegrajske skupine.

Vendar ste plemič in diplomat, in lahko bi vam očitali, da nimate stika z "ljudsko bazo".
Lahko mi to očitajo, a tem ljudem moram odvrniti, da sem bil 8 let predsednik madžarskega Rečega križa in lahko vam rečem, da če nekdo dela pri Rdečem križu, zelo dobro ve, kaj se dogaja v državi. To ni vzvišeno delo. To pomeni vsakodnevno delo z različnimi socialnimi ustanovami, ukvarjanje s konkretnimi političnimi težavami, delo z lokalnimi in regionalnimi organizacijami. Tako si na takšnem položaju zelo dobro informiran o dogajanju po državi. Torej vem, kaj se dogaja.

Če se vrneva k vašemu očetu: je kdaj vplival ali skušal vplivati na vas otroke?
Moj oče je zgolj rekel, naredite, kar želite, ampak tisto naredite dobro. To je bilo zanj najpomembnejše.

V Ljubljani ste gost v vlogi visokega člana viteškega reda Sv. Jurija. Kako je danes biti vitez?
Če danes govorimo o viteških redovih, gre običajno za verske redove ali pa za humanitarne redove. Red sv. Jurija pa je političen red. Nismo strankarsko politični, vendar se ukvarjamo s političnimi temami. In ena politična tema, ki je danes pomembnejša kot kadar koli prej, je sodelovanje med srednjeevropskimi državami. Naš red je zastopan v Avstriji, Sloveniji, na Madžarskem, Hrvaškem, v Nemčiji, razširili smo se tudi do Nizozemske in Velike Britanije.

Naši člani prihajajo iz zelo različnih področij: odvetniki, zdravniki, politiki, gospodarstveniki … In tako poskušamo vzpostaviti neko platformo, znotraj katere bi lahko razmišljali o tem, kako bi lahko v Srednji Evropi bolje regionalno bolje sodelovali. Poskušamo vplivati na realno politiko, da bi krepili in nadalje izgrajevali sodelovanje v Srednji Evropi.

Več vaših vitezov je tudi članov evropskega parlamenta. Jih lahko pojmujemo kot nekakšen neformalen blok, ki skrbi za interese Srednje Evrope?
Morda lahko to spodbujamo, ampak nismo tako močni, da bi to lahko izvedli oziroma da bi se lahko predstavljali kot takšen blok. Lahko pa v parlamentu to idejo podpiramo in poskušamo delovati v smeri, da bi Srednja Evropa tudi na osnovi svoje zgodovinske povezanosti in vloge bila neki faktor v politiki Evropske unije. Dejavnik, ki bi poskušal doseči kar največ za Srednjo Evropo.

So vrednote reda sorodne vrednotam Habsburžanov, saj gre vendar za dinastičen red, ki je vse od ustanovitve temeljno povezan s Habsburžani?
Gre za vrednote, ki so podobne vrednotam Habsburžanov, a ponovno poudarjam, da gre za krščanske vrednote, in če privzamemo te vrednote, imamo veliko možnosti, da bomo na različnih področjih sposobni narediti tisto, kar je prav.

Krščanske vrednote ne zadevajo le družinskega življenja, pač pa tudi delovno etiko, podjetniško etiko, etiko delovanja v politiki. Krščanske vrednote niso omejene na eno področje, so vidne na različnih področjih.

Med predniki – če odmislimo vašega očeta – kdo je vaš vzornik?
Najlažji odgovor ste mi vzeli ... (smeh) Seveda je moj oče moj najpomembnejši vzor. Tako dolgo sem sodeloval z njim, da sem videl, da je bil fantastičen človek in jasno je, da je bil moj vzornik.

Ampak v naši zgodovini lahko najdem številne vzornike. Pomislimo samo na Marijo Terezijo. Neverjetno, kakšne reforme so ji uspele in jih je uveljavila v tem velikem imperiju, kako je razvijala infrastrukturo, kaj je dosegla v zdravstvu, v upravi. Res neverjetna oseba ...

Ali pa Franc Jožef, nekdo, ki je vladal 68 let. Če danes pomislimo na politike, ki razmišljajo v razponu 4 let in jim rečemo, da bo neka današnja odločitev veljala še čez 50 ali 60 let – oziroma da naj sprejmejo odločitev, ki bo tako dolgo veljala. To pomeni razmišljanje v nekih drugih časovnih dimenzijah. Potem je treba razmišljati, da imaš odgovornost na neki zelo dolgi rok. In 68 let je zelo dolgo obdobje.

In tudi moj stari oče, ki je vsem navkljub trdil, da je treba vojni narediti konec. Bil vojak in je vedel, kaj vojna pomeni, kaj pomeni biti na fronti.

Toliko različnih prednikov je moj vzor … težko je izbrati enega.

Verjamete v združeno Evropo kot projekt, ki sledi nekaterim vodilom vaših avstro-ogrskih prednikov?
Sem absolutni optimist, ko gre za združeno Evropo. Samo poglejte, kaj je uspelo EU-ju, kako so ljudje zgradili to prvo skupnost za premog in jeklo. Evropa je bila razdeljena in ljudje so še vedno mislili, da bo prišlo do konflikta med Francijo in Nemčijo, ki sta imeli za seboj stoletja sovraštva. In potem se začne iz skupnosti za premog in jeklo razvijati združena Evropa.

Danes živimo na celini, kjer vladajo mir, stabilnost, varnost in to je fantastična osnova. To so tri osnove tudi za funkcioniranje gospodarstva. Evropa je res veliko pozitivnega dosegla, vendar se moramo razvijati naprej. Evropa danes seveda ni idealna in potrebne so nove reforme. Vseeno pa sem absoluten optimist, kar zadeva evropsko združevanje.