Magdalenski domovi, kot se jim je tudi reklo, ker so v njih za matere in otroke skrbele sestre magdalenke, so se razmahnili leta 1922, do leta 1998, ko so zaprli zadnjo tovrstno ustanovo, pa je v 18 domovih, kolikor jih je zajela preiskava, umrlo 15 odstotkov vseh, ki so se tam rodili. Gre za "grozljivo raven umrljivosti", navaja poročilo.

Vse do 90. let je torej Irska neporočene matere in njihove otroke preprosto strpala v državno financirane cerkvene ustanove, v katerih so matere prisilno delale, da bi se tako spokorile za svoje grehe, otroke pa so od njih rutinsko ločevali.

Po navedbah vlade poročilo razkriva "zadušljivo, tiransko in brutalno mizogino kulturo" Irske. Irski premier Mícheál Martin pravi, da poročilo opisuje "temačno, težko in sramotno poglavje" irske zgodovine. "Kot narod se moramo soočiti s celotno resnico naše preteklosti," je dejal in napovedal, da se bo danes v parlamentu uradno opravičil v imenu države.

Ob tem je kot eno od "težkih resnic" izpostavil, da je bila v tem škandalu soudeležena celotna družba. "Režima, opisanega v poročilu, nam ni vsilila kaka tuja sila. To smo si storili kot družba ‒ z ženskami in otroci smo ravnali izredno slabo," je dejal.

"Irska je imela popolnoma izprijen odnos do spolnosti in intime. Mlade mame ter njihovi sinovi in hčerke so bili za to disfunkcijo prisiljeni plačati grozljivo ceno. Kot družba smo sprejeli obsojajočo moralno gotovost, perverzno versko moralo in nadzor, ki so bili tako uničujoči. Kar najbolj presune, je popolna odsotnost osnovne prijaznosti."

Premier se je opravičil in obljubil odškodnine

Premier se je v imenu države uradno opravičil zaradi slabega ravnanja z ženskami in otroki. "Opravičujem se zaradi globoke generacijske krivice, ki je bila storjena irskim materam in njihovim otrokom, ki so končali v teh domovih," je dejal Martin v spodnjem domu parlamenta.

Ta sistem je obsodil kot "nezakonit in nesprejemljiv" in priznal kolektivno odgovornost države in njenih političnih voditeljev za mentaliteto zavračanja in hinavščine. Obljubil je odškodnine in podporo žrtvam in njihovim dedičem.

"Država se vam je izneverila," je dejal premier po torkovi objavi poročila. "Opravičujem se za sramoto in stigmo, ki so ji bili podvrženi in ki za nekatere še danes ostaja breme," je dejal premier ter poudaril, da poročilo kaže "pomembne napake družbe, cerkva in države".

Opravičilo so v torek izrazili tudi voditelji Katoliške cerkve na Irskem, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa.

Sorodna novica Cerkev na Irskem na udaru po najdbi množičnega grobišča otrok

Praksa prisilnih posvojitev

Vlada se je za vzpostavitev neodvisne preiskovalne komisije odločila leta 2014, ko so ugotovili, da je v enem od teh domov v Tuamu v grofiji Galway med letoma 1925 in 1961 umrlo 796 otrok, od novorojenčkov do devetletnikov.

"Ne molite za te mrtve otroke. Ne žalite tistih, ki ste jih, ko so bili živi, prezirali in zlorabljali. Namesto tega nam raje povejte, kje so še druga trupla. Podobni domovi so bili po vsej Irski, v vsakem izmed njih pa nezaslišano visoka umrljivost otrok," so takrat v Guardianu zapisali ostro kritiko srhljivega odkritja. "Samo polno razkritje irske Katoliške cerkve lahko začenja pokoro za otroke, ki so umrli v njeni oskrbi."

Sorodna novica Liffe: Philomena

Na temo zlorab in nepravilnosti v irskih katoliških ustanovah so posneli vrsto odmevnih filmov, med drugim Philomeno (2013) in Sestre magdalenke (2002).

Domovi zmanjšali možnosti preživetja otrok

Preiskava se je osredotočila na visoko umrljivost v teh domovih, ki je bila bistveno višja od običajne, na načine pokopa in tudi na postopke posvojitev. Prav posvojitve so ena od spornih zadev v teh domovih, saj so številne matere prisilili, da so se odpovedale svojim otrokom. Številne otroke so nato dali v rejo ali pa v posvojitev v tujino ter v sirotišnice, ki so jih vodile katoliške nune.

Komisija je v poročilu na 2.865 straneh zapisala, da je bilo v domovih, ki jih je preiskovala, v omenjenem obdobju 56.000 neporočenih mater in 57.000 otrok. Največ nosečnic so v teh domovih, ki so jih sicer vzpostavili v 19. stoletju, sprejeli v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

Poročilo poudarja, da do leta 1960 v teh domovih niso reševali življenj nezakonskih otrok, ampak so celo bistveno zmanjšali njihove možnosti preživetja. Z visoko umrljivostjo so bile takrat seznanjene tako lokalne kot državne oblasti, saj so bili podatki v uradnih dokumentih.

Ženske žrtve čustvenih zlorab

Komisija ugotavlja, da ženske in otroci ne bi smeli biti v instituciji in da so bile mnoge ženske žrtve čustvenih zlorab. Do mater so nune pokazale le malo prijaznosti, še posebej med porodom, ki je bilo za mnoge travmatična izkušnja. Komisija je podala 53 priporočil, med drugim o odškodnini žrtvam in obeležitvi.

V poročilu je tudi omenjeno, da so podobni domovi obstajali tudi drugod po svetu, da pa je bil delež neporočenih mater, ki so bile na Irskem v instituciji, verjetno najvišji na svetu.

Premier Martin je še poudaril, da najstarejše obdobje, ki ga je preučila komisija, kaže, kako so bile zaradi pomanjkanja spolne vzgoje mlade ženske v nevednosti celo glede tega, zakaj in kako so zanosile, ob tem da so nekatere bile posiljene ali žrtve incesta.

"Otroci, ki so se rodili zunaj zakonske zveze, so bili stigmatizirani, z njimi so ravnali kot z izobčenci," je poudaril.

Aktivisti, ki se zavzemajo za žrtve teh domov, so medtem poročilo kritizirali kot nezadostno, ker da zmanjšuje vlogo Cerkve in države. Vodja koalicije tistih, ki so preživeli te domove, Paul Redmond je dejal, da sta Cerkev in država na družine izvajali pritisk. Do leta 1974 je bila uradna politika države, da je v bistvu treba ločiti samske matere od njihovih otrok, je dejal. Poudaril je, da v poročilu ne omenjajo med 10.000 in 15.000 otrok, ki so jih v teh domovih "nezakonito posvojili".