Proste plovbe iz Jadrana v Sredozemlje torej ni več. Sporazum temelji na konvenciji Združenih narodov iz leta 1982, ki predvideva možnost razširitve izključnih gospodarskih območij do 200 navtičnih milj od obale. In kjer takšna razširitev suverenosti trči ob iste pravice drugih držav, konvencija predvideva dogovor dotičnih držav. Po štiridesetih letih pogajanj sta tega dosegli Grčija in Italija, podpisala pa sta ga v torek zunanja ministra Nikos Dendias, z grške strani, z italijanske pa Luigi Di Maio, ki je dan pred tem obiskal tudi Ljubljano. O tem, kakšne pravice sta si zagotovili s sporazumom, smo povprašali strokovnjaka za pomorsko pravo profesorja Marka Pavliho. "Gre za pravice, da obalna država v tej coni ali gospodarskem pasu razpolaga in gospodari z živimi in neživimi naravnimi bogastvi voda, nadmorskim in podmorskim dnom, lahko opravlja tudi druge dejavnosti, kot je na primer pridobivanje energije izkoriščanje vode, tokov vetra, postavlja lahko umetne otoke … znanstveno raziskuje morje, varuje okolje in tako naprej. Ampak najbolj gre pri tem za pravico do ribolova in izkoriščanja nafte in drugih rudnih bogastev."

Politični sporazum

Štirideset let so se Grki in Italijani pogovarjali o širitvi svojih gospodarskih območij v Jonskem morju in s tem dejanski širitvi svojega teritorija oziroma akvatorija. So ju k temu spodbudila dejanja drugih držav, na primer Turčije in Libije. Je to politična plat sporazuma? "Politična plat te zgodbe je odgovor, zlasti Grčije, na dokaj kontroverzen sporazum, ki ga je Turčija sklenila z Libijo glede razmejevanja morja, in to zadeva tako grški del Cipra kot samo Grčijo. Zdaj se govori tudi o tem, da bo Grčija kmalu sklenila dogovor o izključno ekonomski coni z Egiptom … vse to pa kaže, da je džentelmenski sporazum iz preteklosti vseh sredozemskih držav, da Sredozemlja na takšen način ne bodo razmejevali, že davno passe. Skratka, odpira se očitno lov na teritorij tudi na morju," pravi profesor Pavliha.

Pravice držav, ki bi želele ohraniti prednosti, ki jih omogoča odprto morje

Konvencija iz leta 1982 predvideva dogovor držav, kadar se njihove pravice po razglasitvi izključnih gospodarskih območij med seboj križajo. Grčiji in Italiji je to po dolgih letih res uspelo. Glede tega bi lahko sporazum samo pozdravili. Kako pa je s pravicami preostalih držav katerih obale se dotikajo Jadranskega morja oziroma Albanije, če govorimo zgolj o Jonskem morju? Bi morale države sodelovati pri iskanju rešitve, za katero so se dvostransko dogovorili v Rimu in Atenah?

"Konvencija zahteva oziroma priporoča oziroma zahteva, da se vse sosednje države, ki so druga ob drugi, ali druga nasproti druge, dogovarjajo glede razmejitev vseh pasov, ne le izključne gospodarske cone, ki pomeni najdaljši možni podaljšek teritorija posamezne države, ampak tudi glede tako imenovanega epikontinentalnega pasu, ki omogoča izkoriščanje bogastev samo na dnu in v podzemlju … Vendar situacija v Sredozemlju ni več takšna, kot smo si vsi želeli. Priča smo razglašanju bodisi de facto bodisi virtualnih izključnih con. Naj omenim Ciper, Sirijo, Libijo, Tunis, tudi Malto, do neke mere tudi Francijo in Libanon … Še bolj pa so se razpasle cone 'sui generis', ki so izvedene iz izključne ekonomske cone, a dajejo manj pravic od njih, na primer ribolovna cona, ki jo je razglasila Španija, pa ekološka in ribolovna cona Hrvaške … in tudi mi smo imeli zakon o ekološki coni in epikontinentalnem pasu, vendar smo ga na podlagi arbitražne odločbe razveljavili … Res je vse manj odprtega morja, kjer države uživajo tradicionalne svoboščine … Čeprav je res, da ladje tujih držav tudi v izključni ekonomski coni uživajo svobodo plovbe, ampak ta svoboda plovbe je omejena s pravico obalne države, glede sprejemanja predpisov v izključni ekonomski coni. Vsaj teoretično obstaja možnost, da bo država, ki ima izključno ekonomsko cono v teh vodah ustavila kakšno ladjo, jo prevedla v pristanišče, tudi pod pretvezo, da je kršila predpise, a to je bolj teoretična možnost. V takih primerih bi imela prizadeta država možnost tožbe pred Meddržavnim sodiščem v Haagu ali pred sodiščem za pravo morja v Hamburgu," pravi Pavliha.

Torej smo tudi mi uveljavljali pravico do izključnega gospodarskega območja, imeli smo zakon o ekološki coni in epikontinentalnem pasu. "Glede Hrvaške, prve napovedi Zagreba o izključni gospodarski coni, so bile že konec devetdesetih let in takrat sta Slovenija in Italija temu primerno odreagirali, kar je tudi prav. Hrvaška je želela to storiti enostransko, samovoljno … ne da bi se prej pogajala z državami, ki so v njeni soseščini … in arbitražni sporazum je določal, da mora arbitraža odločiti tudi o morskih pasovih, poleg razdelitve Piranskega zaliva in izhoda na odprto morje, ampak arbitraža je odločila, da Sloveniji takšni morski pasovi ne pripadajo."

Skoraj trideset let se s Hrvaško pogovarjamo o razmejitvi v jadranskem morju, o tem, kakšne so naše pravice glede dostopa do odprtega morja. Zdaj se vse to zdi skoraj brez predmetno. Jadransko morje postaja zaliv, omejen s suverenimi pravicami Italije in Grčije v njunih izključnih gospodarskih območjih. Kaj zdaj lahko naredi Slovenija, kot pomorska država s pravico, ki ima pravico dostopa do odprtega morja. "Pravzaprav ji ni treba storiti ničesar, če ni vprašana, če pa je vprašana, nima kaj dosti več povedati … Slovenija se ne sme spuščati v vprašanja, kako je z ravnanjem Turčije. To so politična vprašanja, tista mednarodno pravna pa naj rešujejo mednarodna sodišča. Videli bomo, kaj bo v prihodnje storila Hrvaška, ali bo svojo ekološko in ribolovno cono razširila tudi na institut ekonomske cone, čeprav je Hrvaška ne bi uporabljala do ladij, ki vijejo zastave Evropske unije …" še pravi Pavliha.

Sicer pa Evropska unija tiho podpira širitev ekonomskih con svojih članic, saj s tem širi svoj teritorij. Slovenci opažamo različno držo Evropske unije, enkrat je zadržana in noče spletati v spore njenih članic, tako kot je bil to primer z nami in Hrvaško, drugič pogajanja o širitvi gospodarskih območij podpira. "Predvsem je preveč zadržana, da ne izrečem kakšne močnejše trditve," še sklene Pavliha.