Kot dolga senca se nad njimi vleče senca domnevnega rešitelja države Maria Draghija. Toda malikovanje enega samega imena kaže zlasti na nemoč države kot sistema.

"Težki dnevi volitev novega predsednika republike sredi izrednih razmer, ki se dotikajo tako zdravstva kot gospodarstva in družbe nasploh, zahtevajo od nas občutek za odgovornost in spoštovanje odločitev parlamenta. Te okoliščine nam preprečujejo, da bi se izognili dolžnostim, h katerim smo poklicani. Dolžnosti morajo imeti prednost pred siceršnjimi osebnimi željami. Zavezujemo se, da bomo stremeli k ustreznemu tolmačenju pričakovanj in upanj naših sodržavljanov."

To so bile besede Sergia Mattarelle, potem ko sta mu predsednika poslanske zbornice in senata v soboto zvečer uradno sporočila, da ga je volilna skupščina s 759 od skupno 1009 glasov izvolila za nov sedemletni mandat na Kvirinalu. Odločitev je sledila šestim dnevom, ko je postalo očitno, da so politične stranke v volitve vstopile brez jasnih dogovorov, s figo v žepu, s kandidati, ki so jih novačile mimogrede, ter s taktičnimi potezami, ki so samo še utrdile trdovratne domače in tuje predsodke o italijanskem političnem cirkusu.

Draghija nihče ni želel izgubiti na mestu premierja

Kandidat, glede katerega je vladal širok konsenz, je bil premier Mario Draghi, ki pa ga nihče ni hotel izgubiti na mestu predsednika vlade. Čeprav je že konec prejšnjega leta postalo očitno, da si Draghi tudi sam želi na Kvirinal, se računica ni izšla. In ker je premoder, da ne bi sam dojel, kdaj mu je kandidatura zašla v slepi kot, je za rešitev nazadnje poskrbel sam. Poenostavljeno rečeno: pri Sergiu Mattarelli je preveril, ali se morda le ne bi pustil izvoliti še v drugo, nato pa o tem obvestil strankarske šefe. V urah potem so se drug za drugim pojavili pred novinarji.

"Kot od nekdaj izjavljam, je Mattarella jamstvo za vse. Zanesljivo gre za človeka visokega profila, ki je nad delitvami in ima avtoriteto," je dejal vodja Gibanja petih zvezd Giuseppe Conte.

"Menim, da gre za izbor, ki ga je narekovala država sama. Vsem nam so državljani rekli, naj odložimo na stran pogajanja, ki so potekala. Ukazali so nam soglasje in izbor človeka, ki predstavlja enotnost," je izid komentiral vodja Demokratske stranke Enrico Letta.

"Bal sem se že, da gre znova za dan, poln ne-jev, medtem ko imam jaz raje ja-je in predloge. Zjutraj sem si tako rekel: ustavimo se in prosimo predsednika, naj se žrtvuje in nas predstavlja še naprej. V naslednjih urah pa sem opazil, da so moj predlog prevzeli tudi drugi," pa je dejal vodja Lige, Matteo Salvini.

In še edini glas opozicije, voditeljica stranke Bratje Italije, Giorgia Meloni. "V tej državi nas hočejo prepričati, da med desetinami milijonov Italijanov, ki volijo desnosredinske stranke, ni nikogar, ki bi lahko dostojno zastopal državo. Delujemo v parlamentu, ki je sedemletni predsedniški mandat zabarantal za svojih sedem plač. To se mi zdi za politiko popolnoma nedostojno. Sama se imam za konservativko, a to pomeni, da konserviram ideje in pravila, ne pa funkcij in stolčkov."

Na videz je torej vse ostalo, kot je bilo; toda čeprav so si parlamentarci ohranili plače, namesto da bi šli na predčasne volitve, ki si jih želi Melonijeva, posledic ne manjka. V Gibanju petih zvezd je zazeval razkol vsaj med Contejem in strujo zunanjega ministra di Maia; v Ligi so zgrešene taktike resno zamajale Mattea Salvinija; na desni sredini pa kaže na konec medsebojnega zaupanja in razpad na posamezne stranke.

A o globljih razlogih za vse to pozneje. Ostanimo še pri Mattarelli. Prisluhnimo enemu od glasov, ki so ga sploh izvolili. Senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc. "Zato, ker smo iskali vsi skupaj eno institucionalno figuro. Namreč, ni se moglo in smelo razmišljati o tem, da bi imeli na čelu vlade in države dve tehnični figuri, ker bi potem umanjkal tisti politični, institucionalni del, ki ga je Mattarella predstavljal zelo dobro. Tudi, kako je nastopil pri izboru Draghija pri vodenju države, in kot nekdo, ki nam odgovarja v Evropi. Do danes smo ga prepoznavali kot človeka, ki je garant ustave."

Gre torej za stabilnost kot nujnost pri boju z epidemijo ter za rehabilitacijo družbene in gospodarske slike v državi. Jamstvo za vse to pa po mnenju večine političnih sil ponuja prav naveza Mattarella – Draghi.

"V tej politični sliki ne obstaja nekdo ,ki ima absolutno večino. IN na tej liniji se je igrala igra moči oz. premoči," še pravi Tatjana Rojc.

Igra moči in premoči, o kateri govori Rojčeva, ni bila uspešna. Strankarski voditelji niso dosegli dovolj širokega soglasja o nobenem od deseterice primernih kandidatov za predsednika republike. Vprašanje je, zakaj. Odgovor potrebuje razmislek o razmerah v italijanskem strankarskem prostoru, ki nas nujno vodi v preteklost.

Proporcionalni sistem je temeljil na treh strankah

Proporcionalni sistem povojnih desetletij je temeljil na treh strankah – lahko bi rekli – "ustavnega loka", ki so izšle iz partizanskega boja: na krščanskih demokratih, socialistih in komunistih. Po razpadu tega sistema so se v začetku devetdesetih pojavile alternative, ki pa so se nazadnje zlile predvsem v eno, troedino naslednico omenjenih strank: v zdajšnjo Demokratsko stranko. Poglavitna sila levosredinskega bloka, ki uživa petinsko podporo elektorata, zato v sebi združuje tako naslednike komunistov kot vsaj socialno strujo krščanske demokracije. Velja za tisto silo, ki najbolj čvrsto ohranja tradicionalno paradigmo političnega diskurza v liberalno-demokratičnem ustroju.

Zanimivo je, da se je manjšinski protipol povojnega ustavnega loka v večini ohranil oziroma doživel preporod. Govorimo o naslednici nekdanjega neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja, o skrajno desni stranki Bratje Italije. Gre za edino opozicijo široki vladavini Maria Draghija, ki s svojimi identitarnimi stališči spretno utrjuje svojo volilno bazo. Podpira jo druga petina italijanskega elektorata.

Bo moral Salvini oditi?

A če odmislimo majhne stranke sredine ter liberalce upehanega Berlusconija, leži temeljna zagata zdajšnjega političnega trenutka pri dveh populističnih strankah, ki si v grobem delita preostali petini elektorata. Gre za Gibanje petih zvezd in za Salvinijevo Ligo. Če je nedorečenost temeljnih vrednot, ki naj bi poenotile strankarske vrste, že vsaj nekaj let usodna za pešanje prvega, pa so predsedniške volitve razklale tudi drugo. Ligaši so razburjeni zaradi Salvinijevega taktičnega rokohitrstva minulega tedna, ki stranki ni prineslo ničesar. Nastopi ljudskega tribuna iz Milana so izgubili svoj mik, rekordna priljubljenost Lige iz časa zadnjih evropskih volitev pa je prepolovljena. Veliko vprašanje je zato, ali stranko čaka razkol; šepet o upornih predsednikih dežel prihaja zlasti s severovzhoda države. Toda ne podcenjujmo pragmatizma ligaške podjetniške baze, zato se lahko zgodi, da bo prvi odšel (ali pa bo moral oditi) prav Salvini.

Če torej s precejšnjo gotovostjo menimo, da je populistični val v Italiji izgubil zagon, pa hkrati dodajmo, da pušča za sabo praznino, v kateri se bo treba novega proporcionalizma, h kateremu teži politika, šele naučiti. Govorimo o temeljnih pravilih političnega dialoga in doseganja soglasja: bitka za predsednika je namreč potrdila, da jih na bojnem polju ni. Razlog za trenutno šibkost italijanskega strankarskega sistema torej ni samo v njegovi razdrobljenosti in še manj v bipolarnosti (ki je v večini plod publicističnega poenostavljanja), temveč v paradigmatičnih razlikah pri dojemanju politike same.

Močno poenostavljeno lahko rečemo, da na italijanskem političnem polju trenutno poteka spopad med strankami, ki izhajajo iz protifašistične tradicije, ter tistimi, ki tej nasprotujejo; toda kar dve petini elektorata ne podpirata ne enih ne drugih, temveč sledita silam, ki se po bojnem polju gibljejo kar tako, po na videz naključnih silnicah – pač v skladu z zlato zapovedjo darvinističnega populizma, da preživetja ne zagotavlja nekakšna načelnost, temveč predvsem uspešna prilagodljivost.

Fabbri: V Italiji je država kot takšna šibka

"Italija nima dobro razvite strukture državnosti. Hočem reči, da je zelo drugačna od, denimo, Francije. V primeru Francije je do države prišlo še pred idejo naroda, pa tudi narod obstaja že nekaj stoletij. V Italiji pa je država kot takšna šibka. Tu imamo sicer močno razvit birokratski aparat, toda tega ne smemo enačiti z državo, saj gre za dva različna pojava. Pa še nekaj je: Italija je satelit Združenih držav Amerike, zato deli italijanskega državnega aparata pri svojem delovanju pogosto sledijo zapovedi zvestobe Združenim državam. No, Mario Draghi pa je v Ameriki zelo cenjen, zato ni nobena izjema v odnosu do pretekle politike," je v pogovoru dejal eden vodilnih italijanskih geopolitičnih analitikov Dario Fabbri, ki je pogosto neusmiljen do šibkosti Italije v odnosu do ameriškega imperija. Preteklo leto je, denimo, v svoji analizi za geopolitični mesečnik Limes analiziral geostrateški položaj Sicilije in Sicilskega preliva ter ugotovil, da so Združene države na tem območju močno omejile italijansko suverenost, zlasti po metodi delegiranja posameznih vojaških nalog drugim članicam Nata.

Toda v tem kontekstu nas zanima predvsem "fenomen Mario Draghi". V razmerah, ko protagonisti politike drug drugega prepričujejo o ustreznosti lastne paradigme in se upehajo, še preden bi predstavili svoje zamisli – če jih sploh imajo – pač ni prostora za reševanje konkretnih težav države. Z njimi se zato ukvarja "tehnični kader"; "tehnik" Draghi pa rešitve politiki ponuja zgolj v potrjevanje, kot nekaj nujnega in neizogibnega, glede česar pa ne sme biti dilem: "narekuje jih Evropa", je, denimo, pogosto slišana krilatica – in zato naj bi bile edine smiselne.

Sprašujemo se o metodi, ne o vsebini. Če bi o vsebini, bi se morali najmanj vprašati, kako lahko tako veliko ljudi ima Draghijevo vladanje za uspešno, ko pa so domala vsi njegovi ukrepi financirani z novim zadolževanjem. Toda o tem drugič. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavljamo tokrat, je, ali si lahko ena največjih evropskih držav ter hkrati deseta industrijska sila sveta sploh dovoli, da svoj ugled in prihodnost stavi na enega samega človeka?

"Če imamo v državi en sam strelovod – in to v republiki, ki ni predsedniška, temveč parlamentarna – je to napaka. Še več: to je temeljna strateška napaka. Kaže na veliko šibkost tako politike kot države. Mislim, da je vsem jasno, da Italija preživlja posebej dramatično obdobje," pravi Fabbri.

Statističnih kazalnikov, ki to potrjujejo, je veliko. Proračunski primanjkljaj države je v epidemijskem obdobju znašal med 9 in 10 odstotki letno, javni dolg je zrasel na 155 odstotkov bruto domačega proizvoda. Skupni dolg države bo ob koncu naslednje triletke še vedno 11 odstotnih točk nad že tako rekordno predepidemijsko ravnjo – pa še to, le če bodo Draghijeve reforme, vključno s predvidenim črpanjem velikodušnih evropskih skladov za okrevanje, delovale. Državljani so v povprečju stari – in torej manj naklonjeni spremembam in izvirnim rešitvam. Demografska slika je porazna, število prebivalcev države pa je v dveh epidemijskih letih padlo za dober odstotek.

Škarje in platno vse bolj držijo v rokah tuji upniki, njihovi politični zastopniki in agencije za rating. Damoklejev meč, ki visi nad Italijo, se v tukajšnjem žargonu imenuje "spread": gre za razliko med višino obresti na italijanske in na nemške državne obveznice. In kadar je "spread" prevelik, v Italiji padajo vlade, ne glede na politično barvo.

"Velika prednost Italije je v tem, da je prevelika, da bi jo kar pustili propasti. Industrija Italije in Nemčije sta močno povezani, zato kaže, da se bomo znova rešili," še pravi Fabbri.

Pri tem je Mario Draghi osrednjega pomena. Ne zato, ker bi bil tako zelo sposoben; čisto mogoče je sicer, da je sposoben, toda vseh teh domnevnih Draghijevih talentov za zdaj še nismo videli. V preteklem letu Draghi kot premier ni napravil kdove koliko konkretnih dejanj; v resnici je samo bil, kakršen je. Hočem reči, da gre zlasti za to, kaj Draghi predstavlja. In v očeh Nemcev velja Draghi za Protitalijana.

Kot veste, so Nemci polni predsodkov do Italijanov – celo rasističnih. Italijan je zanje čvekav, nezanesljiv, in čeprav je zelo domiseln, te lahko pusti na cedilu. No, Draghi jim predstavlja nasprotje tega stereotipa. Ne vem, ali je možakar res tak genij, premalo ga poznam; gotovo pa gre za sposobnega in resnega človeka. In v tem smislu dobro služi potrebam nemškega vodilnega razreda, ki mora nujno rešiti Italijo, saj tu proizvedemo ogromno sestavnih delov za nemške proizvode. Če je ne bi rešili, bi propad Italije za sabo potegnil tudi evro in nemško gospodarstvo.

Toda zdaj pridemo do problema, namreč do nemškega javnega mnenja. Veste, Nemci niso nič kaj navdušeni nad tem, da bi s svojim denarjem reševali Italijo. Med hotenji nemškega vodilnega razreda in javnim mnenjem torej zeva razpoka – Draghi pa predstavlja stik med obema. Draghi je orodje, ki ga nemški vodilni razred uporablja v odnosu do svojih državljanov; nekako v smislu: Prav imate, res zapravljamo denar za reševanje Italije, kar je zelo tvegano – toda Italijo zdaj predstavlja tale gospod, kar pomeni, da gre za drugačno Italijo. In to je najpomembnejša vloga, ki jo igra Mario Draghi," še razloži Fabbri.

Razmišljanje geopolitičnega analitika Daria Fabbrija nas pripelje do logičnega zaključka: čeprav bi imel Draghi na mestu predsednika republike vsaj na videz manj neposrednih nalog, kot jih ima kot predsednik vlade, pa bi tudi tam ostal garant italijanske resnosti v odnosu do Nemčije in drugih članic Unije, ki financirajo zajetni sveženj italijanskega okrevanja. Fabbri ob tem opozarja, da je funkcija predsednika italijanske republike raztegljiva.

"Kot veste, je teža predsednika republike v Italiji obratno sorazmerna s težo predsednika vlade: če je vlada šibka, postane predsednik države močnejši. In po mojem mnenju bi to doletelo tudi Draghija," meni Fabbri.

Ni izključeno, da ga ne bo; to je celo zelo verjetno, če … Če mu uspe ohraniti vtis nestrankarskega človeka. Če iz prihodnjih parlamentarnih volitev izide zanj ugodna koalicija. Če Mattarella, ki bo v četrtek prisegel za nov sedemletni mandat, dovolj kmalu odstopi. In zlasti – če ga politika in javno mnenje vmes iz že kakšnega razloga ne zmeljeta; preroki, ki padejo le nekaj mesecev potem, ko so veljali za nenadomestljive, so namreč v Italiji domala vsakoletni pojav.

Pustimo špekulacije, poglejmo še k sebi. Mattarella kot predsednik države in Draghi kot njen premier sta za dvostranske odnose med Italijo in Slovenijo dobra novica – meni senatorka Tatjana Rojc.

Je konec torej dober? Za dvostranske odnose skoraj zanesljivo, saj stabilnost na italijanski strani pomeni nadaljevanje utirjene poti – ne glede na razplet volilnega leta v Sloveniji. Ali je konec dober tudi za Italijo? Morda, toda samo kratkoročno.