Komisar Lenarčič je prejšnji teden obiskal Poljsko in Moldavijo, v sredo in četrtek pa se bo mudil v Romuniji.

Kakšne so humanitarne razmere v Ukrajini skoraj dva tedna po začetku ruske invazije?
Priča smo humanitarni katastrofi takšnih razsežnosti, kot jih nismo videli od konca druge svetovne vojne. Trenutno je po oceni OZN-a že več kot milijon sedemsto tisoč Ukrajincev zbežalo v sosednje države, zlasti v države članice Evropske unije. Vsaj toliko, verjetno pa še več, jih je notranje razseljenih. V hudi stiski so ljudje v obleganih mestih, do katerih je nemogoče dostaviti humanitarno pomoč ali iz njih evakuirati civiliste.

Kako sploh dobivate informacije iz Ukrajine?
Imamo zelo dobre informacije iz prve roke, saj smo v stalnem stiku z ukrajinskimi oblastmi, imamo tudi humanitarne partnerje na terenu od agencij OZN-a do Rdečega križa in drugih nevladnih organizacij. Vemo, kaj se dogaja in to, kar se dogaja, je grozljivo.

Bili ste na Poljskem, v Moldaviji, v sredo greste v Romunijo. Kakšen je iztržek teh obiskov? Kakšne so razmere pri sprejemanju beguncev?
Gre za največji begunski val po koncu druge svetovne vojne, želel sem si ogledati tudi na mestu samem, kako se države sprejemnice soočajo z ogromnim številom ljudi, ki iščejo varnost. Moldavija je najbolj ranljiva, to je najrevnejša država v Evropi, ima omejene zmogljivosti in je prav tako zaprosila za pomoč.

Bil sem priča pretresljivim podobam ukrajinskih beguncev, v veliki večini gre za matere z otroki. Težko je bilo gledati te otroke, kako so vidno travmatizirani, kako se oklepajo svojih mater, kako tiščijo k sebi svoje plišaste igračke, kako so se odpravili na pot z enim majhnim kovčkom najnujnejših stvari. Tragedija neverjetnih razsežnosti in vse to zaradi nezakonite, neizzvane invazije Ruske federacije na Ukrajino.

Kaj pa z logističnega vidika, katere so največje težave, s katerimi se spopadajo države sprejemnice?
Poljska se zelo dobro sooča s tem velikim pritokom ljudi, je zelo dobro organizirala sprejem, ima velike kapacitete, hkrati pa tudi dobiva našo pomoč, za katero je zaprosila prek mehanizma EU-ja za civilno zaščito. Trenutno so največje potrebe pri začasnih nastanitvenih zmogljivostih, kot so šotori, zložljive postelje, odeje, spalne vreče, pa tudi hrana, zdravila, medicinska oprema, generatorji in podobno. Odziv EU-ja in njenih članic je izjemen. Pomoč priteka vsak dan tako v Ukrajino kot v sosednje države.

Odziv članic je torej drugačen, kot je bil ob izbruhu pandemije covida-19, ko so države zaščitno opremo tiščale zase? Lahko to dvoje sploh primerjamo?

Ta situacija je popolnoma drugačna, tokrat so vse države članice EU-ja ponudile pomoč, ta prihaja vsak dan in vedno znova, tako da imamo trenutno opravka z največjo operacijo v okviru evropskega mehanizma za civilno zaščito doslej.

Civilisti so ujeti med vojaške spopade. Dogovori o humanitarnih koridorjih so na trhlih nogah. Ali lahko EU kakor koli pomaga pri oblikovanju humanitarnih koridorjev proti zahodu?
Vprašanje humanitarnih koridorjev je treba gledati v širšem kontekstu. Širši kontekst pomeni, da je treba zaščititi civiliste, kjer koli so v oboroženem spopadu. Gre za obveznost, ki jo imajo vojskujoče se strani po mednarodnem humanitarnem pravu. Del te zaščite se lahko zagotovi s pomočjo tako imenovanih humanitarnih koridorjev, vendar to ni dovolj, treba je zagotoviti stalno zaščito civilistov, zaščito civilne infrastrukture, ki se je ne sme uničevati, treba je zagotoviti dostop humanitarne pomoči in delavcev do ljudi, ki potrebujejo pomoč. Skratka, humanitarni koridorji so le eden od načinov, da se izpolni obveznost vseh vojskujočih se strani in zlasti v tem primeru Ruske federacije, ki je napadalka, da ne pride do pobijanja civilistov, do uničevanja civilne infrastrukture in da vsi, ki jo potrebujejo, humanitarno pomoč tudi dobijo.

In tega zdaj po vaših informacijah v Ukrajini ni?
Po naših informacijah se dogajajo hude in stalne kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki bi lahko v velikem številu primerov pomenile tudi vojne zločine. O tem bodo potekale preiskave, kot veste, je tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča že napovedalo preiskavo, vojaškim poveljnikom Ruske federacije in njihovim političnim voditeljem pa bi moralo biti jasno, da bo EU vztrajala pri pregonu storilcev vojnih zločinov.

Če na kratko še o številkah, koliko humanitarne pomoči je EU doslej namenila Ukrajini?
Govorimo o zelo visokih številkah, že pomoč, ki se pošilja v naravi prek mehanizma za civilno zaščito, je presegla vrednost 100 milijonov evrov. Več kot potrojili smo humanitarno pomoč – na 90 milijonov evrov za naslednje obdobje – tako za Ukrajino kot za Moldavijo. Predsednica Von der Leyenova pa je napovedala še 500 milijonov evrov izredne pomoči za Ukrajino in za države, ki so sprejele ukrajinske begunce.

Kako se bodo odzvale države članice EU-ja, ko bo treba za ukrajinske begunce skrbeti dalj časa?
Poljska je že doslej gostila številčno ukrajinsko skupnost, veliko Ukrajincev ima tam sorodnike in prijatelje, tam se počutijo domače, zato ne čudi, da se je največje število ukrajinskih beguncev napotilo prav tja. Dejstvo je tudi, da okoli 10 odstotkov ukrajinskih beguncev že napreduje proti drugim državam članicam. Kot veste, imajo ukrajinski državljani pravico bivanja v EU-ju do 90 dni, EU pa je ob tem sploh prvič sprožil direktivo o začasni zaščiti, s katero lahko ukrajinski državljani kjerkoli v EU-ju zaprosijo za legalni status rezidentov in dostop do zdravstvenih, šolskih in drugih socialnih storitev. Predvidevam, da bo teh spontanih premikov ukrajinskih beguncev znotraj EU-ja še več. Treba pa bo tudi razmisliti, kako olajšati breme tistim sosednjim državam, ki so najbolj obremenjene. Ena od teh je nedvomno Moldavija.

V prvih dneh spopadov so se pojavila poročila, da poljske oblasti zavračajo temnopolte begunce iz Ukrajine? Kakšne so vaše informacije?
Poljski sogovorniki so te informacije odločno zanikali in tudi sam, ko sem bil na mejnem prehodu med Poljsko in Ukrajino, nisem opazil nikakršne diskriminacije. Vsakršna diskriminacija med ljudmi, ki bežijo pred vojno, je nedopustna in nesprejemljiva.