"Na Dunaju je bilo res zelo lepo, hidžab se nikomur ni zdel nič posebnega. Zame je bilo to pomembno in bila sem zelo srečna, da sem vse skupaj začela. Zavedala sem se, da ne bom edina," pravi karizmatična Nudžejma Softić, ki je ravno na Dunaju dosegla pomembni športni in kulturološki mejnik ‒ je prva pokrita ženska, ki je pretekla maraton na evropski celini in se udeležuje triatlonov Iron Man. Mlada športnica je k teku in zdravemu načinu življenja spodbudila veliko ljudi. Je koordinatorica tekaške skupine rekreativcev v Sarajevu Tek in to (TiTO - Trčanje i to), s podporniki v vseh državah nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo. Tekaške copate je prvič obula stara 28 let.

Vaša zgodba o teku se je začela že veliko prej, v otroštvu, zaznamovanem z vojno, pregnanstvom in tem, da ste zgodaj izgubili očeta. Kako vam je tek pomagal preživeti vse to?
Žal so nekateri medvojni dogodki leta 1992, ko sem bila stara štiri leta, močno vplivali name. Pozneje, ko sem odrasla, končala fakulteto, se zaposlila, se je zgodilo več dogodkov, ki so me navdihnili, da sem se začela bolj posvečati sebi, da sem marsikaj pustila za seboj in spremenila v življenju. Bila sem poročena, a sem se ločila in se zredila za deset kilogramov.
Zato sem sklenila, da bom nekaj naredila zase, da čez deset let ne bom še vedno zavaljena lektorica, ki enako opravlja enako delo in nima nobenih ciljev v življenju. Pridružila sem se šoli teka v Sarajevu in tako se je začela ta zgodba.

Potem ste sklenili, da boste tekmovali v triatlonu, ki vključuje tudi kolesarjenje in plavanje, vi pa niste znali ne voziti kolesa ne plavati. Kako ste se naučili?
Kolo sem znala voziti, tisto navadno, mestno, nikoli pa se nisem udeležila cestne dirke in nisem vedela, kaj to pomeni, kako je zahtevno in drago. Plavati pa nisem znala in se nisem nikoli naučila, čeprav sem bila stara že 28 let. Zato sem sklenila, da se bom spoprijela s tem svojim strahom in da bom najprej opravila poltriatlon jeklenih, potem pa še celotnega. Tako se je začelo. Najela sem trenerko za plavanje. Eno leto sva trenirali trikrat na teden in nazadnje sem opravila poltriatlon.

Zdi se, da zlahka uresničujete zastavljene cilje. Kje jemljete toliko moči?
To se samo tako zdi. Za uresničitev vsakega velikega cilja je treba trdo delati. Zelo sem motivirana, želim nekaj narediti zase in marsikaj popraviti. To niso samo tek, plavanje in kolesarjenje. Med drugim obiskujem tečaj govorništva, ki je tudi moja velika ljubezen. Spoprijemam se tudi z vsemi svojimi strahovi in grem naprej. To je zame izziv, da naredim kaj več in bolje in da naredim kaj zase. Vse to, korak za korakom, vodi do cilja. Ljudje pa vedno vidijo končni dosežek, ko prideš skozi cilj. Nihče se ne zaveda, da je bilo za to potrebno šest, sedem treningov na teden, veliko neprespanih noči, zanemarjanja družine, prijateljev. Nazadnje pa vse to le prinese uspeh.

Ste prva ženska v Evropi, ki je v hidžabu pretekla maraton. To je bilo na Dunaju. Kako so vas sprejeli?
Na Dunaju je bilo res zelo lepo, hidžab se nikomur ni zdel nič posebnega. Zame je bilo to pomembno in bila sem zelo srečna, da sem vse skupaj začela. Zavedala sem se, da ne bom edina. Zelo sem vesela, da sem začetnica nečesa v svoji družbi, pa tudi v družbi ljudi, ki spremljajo moje delo, me ne poznajo, a jim nekaj pomeni, da nekdo nekaj naredi prvi v njihovem okolju. Zato sem zelo zadovoljna. Toda čez čas, ko sem dosegla še veliko drugih ciljev in drugega lepega, kar ni povezano samo s hidžabom, mi je postalo jasno, da je nepomembno in mora biti nepomembno, ali kdo ima hidžab ali ne, da je veliko pomembneje, kaj je za tem, da je kdo pretekel 42 kilometrov ter tako nekaj sporočil, in da je vedno mogoče doseči cilj.

Kako na hidžab gledajo v državah nekdanje Jugoslavije, saj tečete na maratonih v Beogradu, Pulju, tudi v Banjaluki?
Odzivi v regiji so precej drugačni, še vedno je veliko izzivov. Edino neprijetnost sem doživela v svoji državi. V Banjaluki so mi prvič, ko sem tekla, trikrat opsovali mater, a vedno ljudje, ki so sedeli v gostilnah, se pogovarjali in nas obkladali z žaljivkami, ne tekači. Eden izmed tekačev je stopil k meni in rekel, da noče, da bi se slabo počutila, ker da to ni njegova Banjaluka, in da bo tekel z mano do cilja. To mi pomeni veliko več. Že na drugem in tretjem maratonu se to ni več ponovilo.

Kaj pa športna oprema za ženske, ki nosijo hidžab? Imate težave z njo? Kje jo dobite?
Sprva je bilo s tem res težko. Tekačice so navadno bolj malo oblečene, ker tako laže tečejo. Če imajo na sebi manj, je upor manjši, laže se gibljejo, manj jim je vroče. Jaz sem deloma iz upora in deloma zato, ker nisem imela drugega, začela teči v krilcih iz tila. Mislila sem si: "Če že moram nositi krilo, ker nimam ustrezne opreme, bom vsaj lepa!" Tako sem začela tekmovati v krilih in jih imam v raznih barvah. Sčasoma pa se je izkazalo, da niso primerna in da potrebujem športni material, če hočem dosegati dobre rezultate. Zato sem se dogovorila z nekim podjetjem iz Banjaluke ... Da, prav iz Banjaluke (smeh, op. a.), kjer sem doživela slabo izkušnjo. Sešili so mi tunike za zakrite ženske iz športnih tkanin. Članice moje skupine zdaj naročajo oblačila pri njih, ker so edini pokazali razumevanje za naše potrebe. V moji skupini je že več kot 20 zakritih deklet, ki tečejo, in nam taka oblačila pridejo zelo prav.

Govorite o skupini Tek in to. Podporo imate tudi v Sloveniji. Boste morda tudi tu spodbudili kaj podobnega?
Res bi rada, da bi naša skupina postala svetovno gibanje, nekakšna družbena skupnost s člani z vsega sveta. V številnih mestih v BiH-u že imamo članice. Tudi dekleta v Sloveniji nas podpirajo, a se jim še ni uspelo organizirati v skupnost, vendar sem prepričana, da se bo gibanje razširilo. Naj tudi ob tej priložnosti povabim vse, ki jih zanima, da se mi oglasijo, jaz pa jih bom usmerila naprej.

Kako pomembna je podpora, ko se človek odloča, da se bo začel ukvarjati s športom in živel zdravo?
To je odvisno od posameznika, vendar večini ljudi le ustreza, da jih nekdo malo spodbudi. Potrebujemo nekaj vetra v hrbet, da začnemo in vidimo, da nam gre. Potem se zgodi veliko dobrega, na kar ne moremo vplivati.

Zanimiva je podpora, ki ste je deležni na Facebooku in drugih družbenih omrežjih v regiji. Dobili ste celo finančno podporo, da ste lahko plačali udeležbo na nekaterih maratonih.
Ta podpora nas prisili, da pozabimo na vse slabe komentarje (smeh). Mene je podpiralo res veliko ljudi. Ko sem se podajala na pustolovščino, imenovano triatlon jeklenih, nisem imela denarja. Imam povprečno plačo in posojilo kot vsi drugi, tako da mi ostane nekaj za normalno življenje, ne pa za triatlon. To je izredno drag šport. Potem so mi ljudje na Facebooku začeli sporočati, ko so videli, da bom prišla na triatlon v Zell am Seeju, da bom tam imela brezplačno nastanitev in še kaj. Tako sem dobila tudi kolo. Ženske so se povezale in mi kupile kolo, da bom lahko tekmovala.

Triatlon, ki ga želite opraviti v celoti, bo leta 2020. Kako se pripravljate nanj psihično? Seveda tudi fizično.
Opravila sem poltriatlon, polovično razdaljo, leta 2020 pa bi rada še celotno razdaljo. Že treniram in šele zdaj sem dojela, da se nisem dovolj pripravljala za poltriatlon. Treba je veliko delati. Plavanje mi še vedno gre najslabše, zato mu posvečam največ pozornosti. Glede psihičnih priprav pa sem že dosegla stopnjo, ko lahko vse zmorem brez težav. Sprva ni bilo lahko, zdaj pa sem se že navadila in vse teče brez težav.