Vsi družinski člani, razen enega, ki so živeli v času dogodka, so že pokojni, vendar lahko v skladu z italijansko zakonodajo odškodnino, ki jim pripada, še vedno prenesejo na svoje dediče. To pomeni, da bi lahko vsak med njimi v skladu s sodno odločbo iz leta 2020 prejel približno 130.000 evrov.

A plačila ne bo nakazala Nemčija, ampak Italija, saj je izgubila pravdo na Meddržavnem sodišču o tem, ali je Berlin še vedno odgovoren za škodo, povezano z zločini in grozodejstvi druge svetovne vojne. Nekateri potomci žrtev pa se bojijo, da bi lahko Rim zavlačeval z obravnavo poplave zahtevkov, ki bi lahko obremenili državni proračun.

"To je zelo mučno vprašanje, tako s političnega kot pravnega vidika," je dejal Giulio Disegni, podpredsednik Zveze italijanskih judovskih skupnosti.

Študija, ki jo je financirala nemška vlada in je bila objavljena leta 2016, ocenjuje, da je bilo 22.000 Italijanov žrtev nacističnih vojnih zločinov, med njimi do 8000 Judov, ki so bili deportirani v taborišča smrti. Poleg tega je bilo na tisoče Italijanov prisiljenih delati kot zasužnjeni delavci v Nemčiji, zaradi česar so prav tako upravičeni do odškodnine.

Prvi, ki bodo verjetno imeli koristi od novega vladnega sklada, ustanovljenega za obravnavo zahtevkov, so potomci šestih katoličanov, ki so bili obešeni v Fornelliju. Ubili so jih mesec dni po tem, ko je Italija podpisala premirje z zavezniškimi silami, s čimer je končala svoje sodelovanje v drugi svetovni vojni in zapustila naciste, ki so takoj začeli okupacijo države.

Leta 1962 je Nemčija z Italijo podpisala sporazum, po katerem je Rimu plačala 40 milijonov takratnih nemških mark (kar zdaj pomeni nekaj več kot milijardo evrov), s katerimi naj bi pokrili škodo, ki so jo nacistične sile povzročile italijanski državi in njenim državljanom.
Italija je dodelila pokojnine tistim, ki so bili med vojno politično ali rasno preganjani, in njihovim preživelim sorodnikom. Ni pa ponudila odškodnine za vojne zločine.

Leta 1994 so nato v pisarni rimskih vojaških tožilcev našli omaro, v kateri so bili dokumenti o več sto vojnih zločinih, ki niso bili nikoli preganjani. Tako imenovana "omara sramote" je spodbudila Italijo, da je začela soditi nacistom zaradi njihove vloge v številnih pobojih, sodišča pa so začela dodeljevati odškodnine žrtvam. Nemčija je plačilo odškodnin zavrnila, češ da sporazum iz leta 1962 preprečuje nadaljnje zahtevke. Leta 2012 je Meddržavno sodišče podprlo Berlin, vendar so italijanska sodišča še naprej obravnavala odškodninske primere, češ da vojnih zločinov ni mogoče omejiti.

61 milijonov evrov bi lahko bilo premalo

Ker je bilo na sodiščih vedno več primerov, je takratni predsednik vlade Mario Draghi aprila leta 2022 ustanovil sklad za kritje naraščajočih stroškov odškodnin v upanju, da bo zaprl temno poglavje v italijanski zgodovini. Rok za predložitev novih pravnih zahtevkov se je iztekel 28. junija, italijansko finančno ministrstvo, ki skrbi za izplačila, pa je do zdaj prejelo obvestilo o 1228 tožbah, vendar je dejalo, da druge morda še niso bile posredovane.

Vsaka tožba bo verjetno vključevala več tožnikov, kar pomeni, da 61 milijonov evrov, namenjenih za odškodnine, morda ne bo dovolj za vsa pričakovana izplačila, pravijo odvetniki.
Sklad je bil že dopolnjen s prvotnih 55 milijonov, vendar je ministrstvo za finance dejalo, da je prezgodaj reči, ali bo to zadostovalo.