Tako pravi soustanoviteljica civilnega gibanja Stavka žensk, pravnica Marta Lempart, s katero smo se ob mednarodnem dnevu žena pogovarjali o položaju žensk v poljski družbi, o tem, kaj želijo s protesti doseči, pa tudi, v čem je zdajšnje stanje duha v državi podobno tistemu iz časa komunizma.

Mednarodni dan žensk je dan, ko naj bi se ženske s ponosom ozirale na pravice, ki so si jih v preteklih letih izborile. Da te tudi danes niso samoumevne, kaže primer Poljske. Mednarodni dan žensk je na tisoče žensk na Poljskem preživelo na ulicah. Ne v praznovanju, ampak v protest, saj se pravice žensk v tej državi drastično krčijo, vloga, ki naj bi jo ženske igrale v družbi, pa se definira na novo. Ne popolnoma na novo, nekoč so tako vlogo že imele. Proteste za mednarodni dan žena je organiziralo civilno gibanje Stavka žensk. Proteste organizirajo od oktobra, ko je ustavno sodišče odločilo, da prepovedo možnost prekinitve nosečnosti tudi v primeru hude okvare zarodka.

8. marec 2021 na Poljskem ni dan, ko bi lahko praznovali dosežke. V kakšnem smislu so ženskam pravice, ki so si jih v preteklih 100 letih izborile, zdaj znova odvzete? Kaj opažate?
Preučujemo vsa področja. Vidimo, kakšne težave imajo ženske pri uveljavljanju pravic, ne le pravice do splava. Težko pridejo do kontracepcije, zaradi odloka o ugovoru vesti, ki dovoljuje zdravnikom, da jim to storitev zavrnejo. Nimamo nujne kontracepcije (t. i. tablete za dan po), težko je priti do nje, kajti zanjo potrebuješ recept, ura pa teče, zato je praktično nedostopna. Država ne financira umetne oploditve, pojavljajo se poskusi, da bi umetno oploditev na Poljskem prepovedali. A ne gre le za pravice na področju reprodukcije. Enako je z zaščito žensk pred nasiljem. Poljska vlada je pripravila zakon, po vzoru Rusije iz leta 2017, s katerim legalizirajo nasilje v družini, ki pomeni razgradnjo sistema za zaščito pred družinskim nasiljem. Po zakonu, ki ga je poljska vlada predstavila leta 2018, prvo dejanje nasilja v družini ne bi veljalo za nasilje v družini in kot tako za kriminalno dejanje. Zakon predvideva tudi ukinitev telefonov za pomoč v stiski, ukinja se sistem vodenja evidence za primere družinskega nasilja. Gre za razgradnjo sistema, za onemogočanje njegovega delovanja. Še pred tem je država ukinila sredstva organizacijam, ki pomagajo ženskam, zavetiščem za žrtve nasilja. Policija je vdrla v urade nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z družinskim nasiljem.

Priča smo absolutnim poskusom ukinitve sistema zaščite. Zakon še ni sprejet, kajti leta 2018, ko so pripravili ta zakon, s katerim legalizirajo družinsko nasilje, so ugotovili, da če so zavezani carigrajski konvenciji, Poljska ne more sprejeti zakona, ker je v nasprotju s tem, kar piše v tej konvenciji in je v nasprotju z dolžnostmi, ki jih imajo države skladno s to konvencijo. (Gre za konvencijo Sveta Evrope za preprečevanje in boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, katere sopodpisnica je tudi Poljska, op. a.) Zato poskuša poljska vlada zdaj odstopiti od carigrajske konvencije, da bi lahko sprejela enak zakon, kot ga je Rusija leta 2017, ki bi razgradil sistem za zaščito. In potem je tukaj še veliko drugih področij. Gre tudi za ekonomske pravice, pravzaprav za vse, kar je povezano s sekularno državo, z vlogo vere v naših življenjih. Veliko težavo imamo s členom o ugovoru vesti. Gre za možnost uveljavljanja ugovora vesti iz verskih razlogov, ki omogoča zdravnikom in medicinskemu osebju, da dajo prednost svojim pogledom, svojim prepričanjem, pred pravicami pacienta in pred človekovimi pravicami ljudem, ki naj bi jim pomagali. To je škandalozni in odvratni postopek, ki smo mu priča že vrsto let, ko je vera pomembnejša od človekovih in pacientovih pravic. Vse to kaže, da delamo velike korake nazaj, tudi s kampanjami proti feminizmu, ki jih vodi javna televizija. Zdaj pripravljajo kanal za ženske, z napovednikom, v katerem prikazujejo ženske v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v kuhinji pastelnih barv. Začenja se tudi kampanja proti ločitvam, kajti želijo prepovedati ločitve. Ampak prioriteta je zdaj umik Poljske od carigrajske konvencije in prepoved ločitev, kampanja se je že začela.

Kako realno je sprejetje zakonodaje o prepovedi ločitve in kako daleč je priprava tega zakona?
Zakonodaja je pripravljena, že zdaj so ločitve veliko dražje. To bodo naredili postopoma. Sprva bodo uvedli delno prepoved ločitve, kar pomeni, da se ne boš mogel ločiti, dokler ne preteče nekaj let od vloge, potem bo prišlo do popolne prepovedi. Kampanja poteka, plakati so povsod, napisani so v otroškem jeziku: "Mami, oči, prosim imejta se rada!" In tako dalje. To počnejo skrajne organizacije, da bi preprečile ločitve. Kampanja za prepoved ločitve poteka.

Podpora vladi je po odločitvi o prepovedi splava tudi v primeru okvare zarodka upadla za 10 odstotkov, ukrep ni bil priljubljen, nasprotuje mu 75 odstotkov Poljakov. Ste odvetnica in borka za pravice žensk. Kaj je po vašem mnenju v ozadju? Zakaj bi ta vlada želela razgraditi sistem, ki ščiti ženske pred nasiljem, zakaj jim je v interesu, da Poljska odstopi od carigrajske konvencije, da prepove ločitve?
Ne gre za vlado, vlada je nesposobna in neumna in ni dojela, da imamo verske fundamentalistične skupine, ki so ugrabile državo, še posebej ministrstva, politiko. Imamo vlado, ki nima pojma o tem, kako se vodi država, ki tega ni sposobna, zato lahko pride vsak in ugrabi narativo in politiko, kot si želi, in to kaže, kako nesposobni so. Imamo državo, ki so jo ugrabile skrajne skupine, Katoliška cerkev s sovražno agendo, ki sovraži človekove pravice, ker za to gre pri poljski cerkvi – sovraži vse. In to je krivda vlade. Ne gre za strategijo, ne gre za politiko. Da bi imel politiko in strategijo, moraš imeti pamet, stanja duha, oni pa so kot kure brez glave, ki kričijo in nimajo pojma, kaj delajo. In zato je tako zelo nevarno in tako zelo strašno, da se institucije Evropske unije pretvarjajo, da ne gre za vprašanje demokracije, da ne gre za vprašanje vladavine prava in neodvisnega sodstva. Kajti do umika od carigrajske konvencije bo prišlo prek nelegalnega ustavnega sodišča. Ta vlada je uničila neodvisno sodstvo, uničila je vladavino prava. Tudi prepoved ločitev se ne bo zgodila v parlamentu, ampak prek nelegalnega ustavnega sodišča, ker nimamo ne vladavine prava in ne neodvisnega sodstva. Evropske institucije pa bodo naredile vse, kot to počnejo zdaj, da se izognejo temi vladavine prava, neodvisnega sodstva, ker so to področja, pri katerih so dolžni ukrepati, oni pa ne želijo ukrepati. Sprejeli so politično odločitev, s katero se pretvarjajo, da gre za pravice žensk, za človekove pravice, da je to v pristojnosti nacionalnih držav, da ne gre za vladavino prava, za neodvisno sodstvo, za demokracijo – in to je laž in sramota, da to laž uporabljajo proti nam.

Sorodna novica "Njeno telo, njena odločitev": Na Poljskem množični protesti za pravice žensk

Ustanovili ste civilno gibanje Stavka žensk. Organizirate proteste, opozarjate na krivice žensk, na to, da drugi odločajo o ženskem telesu. Protesti so dobro obiskani, na desettisoče ljudi je na ulicah, pandemiji navkljub, ljudje vam zaupajo. Kaj želite s protesti doseči, kakšna sredstva imate, kaj sploh lahko dosežete v času vlade, ki nima razumevanja za človekove pravice?
Smo civilno gibanje, podpira nas 70 odstotkov ljudi, kar je dvakrat več od podpore vlade, plus 10 odstotkov. Poleg tega nas podpira 27 odstotkov podpornikov vlade. To je naša baza. Smo proti esteblišmentu, tudi podporniki vlade so proti esteblišmentu, vlada pa je esteblišment, je definicija esteblišmenta. Zato 85 odstotkov ljudi, ki protestirajo, verjame, da nam bo uspelo, da bomo zmagali in da bo vlada odšla, zato protestirajo. Da bo vlada sramotno odšla in da bodo končali v zaporu zaradi vsega, kar so naredili. Vse drugo pa so načrti, ki jih delamo. Imamo posvetovalni svet, ki načrte pripravlja, ker ne moremo dovoliti, da se iste napake ponovijo. Ne moremo graditi države, ki ne bi postavila človekovih pravic za temelj demokracije. To se je zgodilo v preteklosti, ko smo mislili, da človekove pravice niso ključne za demokracijo, a se je izkazalo, da so in da nismo bili dovolj pozorni, za kar zdaj plačujemo visoko ceno. Tudi zato, ker nismo vzpostavili sistema, ki bi to ščitil. A bomo enkrat imeli državo, ki bo ščitila pravice vseh, žensk, LGBT-ljudi, starejših, ljudi z najnižjimi dohodki, manjšine in vse preostale in ne bomo dovolili, da se ponovijo iste napake, ki so nas pripeljale do stanja, v katerem smo danes. Polovico dela naredimo sami, drugo polovico, da bi Poljska postala sekularna država, pa za nas opravi Katoliška cerkev in škofje, ki izgubijo točke takoj, ko odprejo usta, mi pa jih pridobimo. Tudi oni delajo za sekularno Poljsko s svojo ignoranco, aroganco in sovraštvom. So institucija, ki je najbolj sovražno nastrojena na Poljskem, so zelo nasilni in soodgovorni za številne slabe reči na Poljskem, posebej za to, kar se dogaja ljudem LGBT. Imajo krvave roke.

Omenili ste preteklost, ko človekove pravice niso bile osnovni postulat države. Verjetno ste imeli v mislih komunistični režim, enoumje, enosmernost sistema, ki je vladal Poljski takrat. Je zdaj Poljska znova podjarmljena tej izključujoči miselnosti, vidite kakšne vzporednice?
Kar se tiče vlade in vzporednic s komunističnim režimom: najpomembnejša stvar, ki nas zdaj povezuje s komunističnim režimom, je, da imamo znova državo, ki je proti državljanom. Da imamo državo, ki svoje državljane obravnava kot sovražnike, spet so državljani tisti, ki se bojijo države, se do nje obnašajo kot do sovražnika, kot do nekoga, ki ga je treba pretentati, proti komur se je treba boriti, to je podobnost s komunističnimi časi. Sama sem zdaj obravnavana kot sovražnik države in veliko nas je takih. Država uporablja vsa sredstva, da bi nam zagrenila življenja. Proti nam je televizijska propaganda, tožilstvo, proti nam je policija le zato, ker protestiramo, ker izražamo svoje poglede in ker izvršujemo pravico do zbiranja. Tako da smo znova v situaciji, ko smo mi proti njim, državljani proti državi, pa ne bi smelo biti tako. Tako zelo smo garali, da bi bila država naša, da bi bilo to nekaj, kar nam je vsem skupno, naše, nekaj, kar smo ustvarili, zgradili, kjer sodelujemo. Tako pa smo znova na začetku, ko je država sovražnik.

Proti vam je policija, tožilstvo, ker protestirate, ker izražate svoja stališča, ste dejali. Ampak smo v času pandemije, ko so protesti prepovedani.
Mislili so, da so proteste prepovedali pred pol leta. A nam ni mar, gremo na sodišča, kjer zmagamo. Ali pa zberemo denar in plačamo kazni. Ni nam mar za to. Protestiramo znotraj prepovedi, za katero mislijo, da so jo uveljavili, kajti ne morejo prepovedati protestov, če ni razglašeno izredno stanje. To piše v poljski ustavi: da moraš najprej vzpostaviti izredne razmere, potem lahko prepoveš nekatere reči, kot so mirna zborovanja, gibanje ljudi. A tega niso storili, zato so vse prepovedi, ki sploh niso bile sprejete v parlamentu, ampak z nekimi odloki ministrstev, nezakonite. Upoštevamo pravila. Nosimo maske, smo na razdalji, ker smo razumni, ne ker je tak zakon, ker to ni zakon. In gremo na sodišča in zmagamo. In še naprej bomo šli na ulice.