Številke so neizprosne. Po raziskavi francoske potrošniške organizacije UFC, objavljene novembra 2022, več kot 27 odstotkov francoskih otrok ne živi v bližini pediatra, več kot petina žensk ne v bližini ginekologa.

Reševanje problema medicinske puščave bi morala biti prednostna naloga politike, so lani oktobra zapisali v uvodniku v francoskem časniku Le Monde. "Nujno je treba ukrepati in zdaj je pravi čas."

Pomanjkanje zdravnikov v Franciji pa je v zadnjih letih tudi posledica načrtnega zmanjševanja in omejevanja vpisa na medicinske fakultete. Tudi o tem smo se za oddajo Televizije Slovenija Globus pogovarjali s splošnim zdravnikom in predstavnikom Konfederacije francoskih zdravniških sindikatov Lucom Duquesnelom.

Sorodna novica Zaživela finska zdravstvena reforma. Kaj prinaša?

Gospod Duquesnel, 7 milijonov Francozov nima osebnega zdravnika, v francoskih podeželskih regijah bi potrebovali še vsaj 6000 zdravnikov. Kaj se je zgodilo v vašem sistemu, ki je veljal za enega najboljših na svetu?
Pred 30 leti so menili, da je v Franciji preveč zdravnikov in da bi z manj zdravniki v zdravstvenem sistemu privarčevali, saj so zdravniki tisti, ki predpisujejo zdravila, izdajajo napotnice … Odločili so se, da izobrazijo manj zdravnikov. Ob koncu prvega letnika medicine je izpit, od katerega je odvisno nadaljevanje študija medicine. Od 9700 v prvi letnik vpisanih študentov jih je v 2. letnik medicine prišlo malo več kot 3000. To je bil torej precejšnji upad števila študentov in zato imamo danes malo zdravnikov. Največ primanjkuje zdravnikov splošne medicine, seveda predvsem v ruralnem okolju. A ne samo tam. Tudi v Parizu vlada medicinska dezertifikacija.

Število študentov medicine se zmanjšuje tudi zato, ker študij traja do 10 do 12 let. Medtem se veliko zdravnikov upokojuje. To so tisti zdravniki, ki so se izobrazili v času, ko je pri nas študij medicine končalo 9000 zdravnikov na leto. In teh, ki se danes upokojujejo, nimamo s kom nadomestiti. V urbanem okolju težave povzročajo tudi cene nepremičnin. Zdravnik splošne medicine se zaradi cen nepremičnin v Parizu tja danes skorajda ne more preseliti.

Sedem milijonov Francozov danes nima svojega osebnega zdravnika. In to nas skrbi. 670.000 bolnikov s kroničnimi boleznimi mora imeti zagotovljeno redno zdravstveno obravnavo; to so diabetiki, pacienti s srčnim popuščanjem, ledvičnimi boleznimi … Tri milijone Francozov nikoli ni imelo svojega osebnega zdravnika.

V Franciji so zaposleni v zdravstvu sodelovali v stavkah, ki so v zadnjih tednih zajele vašo državo. Kakšne ukrepe pričakujete od države, od predsednika Macrona?
Raziskave kažejo, da bo število zdravnikov še do leta 2030 padalo in dostop do zdravstvenih uslug se bo slabšal do leta 2035. Zakaj? V Franciji število prebivalcev narašča, prebivalstvo se stara, mlade generacije zdravnikov nočejo delati toliko, ko so delali njihovi starejši kolegi. V povprečju danes zdravnik splošne medicine dela 55 ur na teden. Veliko jih dela celo 65, 70 ur. Mladi tega nočejo več. Vse to nas sili v reorganizacijo dela. Danes bi moral zdravnik delati z zdravstvenim asistentom. Najbolje je, če je to medicinska sestra, in tako lahko zdravnik pregleda 10 odstotkov več pacientov. V naši državi smo začeli uvajati to prakso. V našem zdravstvenem centru smo zaposlili eno tako sestro, ki skrbi za 600 pacientov s kroničnimi boleznimi. Torej je dobra rešitev.

Treba se je zavedati vse kompleksnosti našega dela. Pred 35 leti sem pregledal šest pacientov na uro. Danes ima tretjina mojih pacientov, se pravi okoli 1700, kronične bolezni. Danes jih pregledam komaj tri na uro, saj so pregledi kompleksnejši.

Kakšna je rešitev za medicinsko puščavo? Kako bi mlade zdravnike privabili na delo v vasi in odročne kraje?
Časov, da bi se zdravnik splošne medicine sam preselil v vas na podeželju, ni več. Tudi časa, ko je zdravnik vse počel sam, je konec. Včasih nismo zdravili toliko kroničnih bolezni, imeli smo kako resno izraženo bolezen, določili smo simptome in opravili zdravljenje. Danes bolnikov s kroničnimi boleznimi ne zdravimo, temveč jih spremljamo in izboljšujemo kakovost njihovega življenja. Vse to pa zahteva koordinirano delo. Delo z medicinskimi sestrami, farmacevti … Sodelovati moramo s socialno-zdravstvenimi centri, z bolnišnicami, da ne bo pacient, potem ko ga izpustijo iz bolnišnice, ponovno hospitaliziran čez tri dni. Vse to terja koordinirano delo, ki predpostavlja sodelovanje različnih medicinskih profilov znotraj zdravstvenih domov. To je sicer lažje v ruralnih območjih. Pomembno je ustrezno usposabljanje novih medicinskih sodelavcev v novih zdravstvenih organizacijskih enotah. Moramo se zavedati, da zdravniki splošne medicine niso direktorji podjetij. Zdravniki so študirali medicino, reorganizacija dela v zdravstvenih ustanovah torej ni njihova domena.