Predsednik Van der Bellen je ob zaprisegi na Dunaju partnerje nove vladne koalicije pozval, naj interese države vselej postavljajo nad strankarske interese. V kontekstu zelo negotovih političnih razmer v svetu pa je pozval k aktivni vlogi Avstrije pri krepitvi EU-ja. "V Avstriji in Evropi moramo strateško zagotoviti mir," je dejal po poročanju nemške tiskovne agencije DPA.

Ljudska stranka (ÖVP) in socialdemokrati (SPÖ) bodo imeli v vladi po šest resorjev, Neos pa dva. Ministra za notranje zadeve in obrambo bosta ostala Gerhard Karner in Klaudia Tanner iz ÖVP-ja, finančni minister bo Markus Marterbauer iz SPÖ-ja, zunanja ministrica pa vodja Neosa Beate Meinl-Reisinger.

Stockerjev namestnik bo vodja SPÖ-ja Andreas Babler.

Vladna koalicija je prva tričlanska koalicija v Avstriji po letu 1949, stranke pa so za oblikovanje vlade od volitev 29. septembra potrebovale rekordno dolgo. Na septembrskih volitvah so največ glasov osvojili skrajno desni svobodnjaki (FPÖ), a jim ni uspelo sestaviti koalicije.

Nova vladna koalicija si je za glavne naloge zadala spodbujanje gospodarstva in zmanjšanje velikega proračunskega primanjkljaja. Koalicijske partnerice so se že dogovorile za občutno krčenje proračuna za leti 2025 in 2026. Tri stranke so se dogovorile tudi za ostrejši pristop do priseljevanja.

Van der Bellen je pozval k zagotavljanju gospodarske stabilnosti in socialne varnosti. Ko gre za migracije, je pomembno zagotoviti zaščito tistim, ki jo potrebujejo, in "dosledno ukrepati proti nedovoljenim migracijam".

Kdo je novi kancler?

64-letni Christian Stocker, pravnik, je v preteklosti deloval predvsem v lokalni politiki, zato je v najvišjih političnih krogih v Avstriji razmeroma nov obraz.

Na začetku januarja mu je bila zaupana naloga voditi koalicijska pogajanja v imenu ljudske stranke, da bo novi kancler, pa je verjetno tudi zanj presenečenje, poročajo avstrijski mediji.

Po doktoratu iz prava na dunajski univerzi je Stocker nekaj časa delal na okrožnem in deželnem sodišču. Leta 1994 je ustanovil samostojno odvetniško pisarno, v kateri zdaj dela njegov sin. Odvetnica je tudi njegova hčerka.

Še preden se je odločil za samostojno odvetniško pot, je leta 1990 v politiko aktivno vstopil kot občinski svetnik v domačem Wiener Neustadtu. Leta 2000 je postal predsednik izpostave ÖVP-ja v mestu, zatem pa podžupan. Avstrijska tiskovna agencija APA ga opisuje kot politika, čigar največja politična ambicija je bila zasesti županski stolček v domačem kraju.

Vendar je to ambicijo presegel. Leta 2019 se je tako kot oče prebil v državni svet. Tri leta pozneje ga je takratni kancler in vodja ÖVP-ja Karl Nehammer imenoval za generalnega sekretarja stranke. Organiziral je dokaj uspešne volilne kampanje in neomajno vztrajal pri takratni strankarski mantri o nesodelovanju z vodjo skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ) Herbertom Kicklom.

Dejstvo, da se je po propadlih prvih pogajanjih med ÖVP-jem, SPÖ-jem in Neosom, po katerih je s čela stranke in kanclerskega stolčka odstopil Nehammer, začel pogajati s Kicklom, je bilo zato nekoliko presenetljivo. Izvršni odbor ÖVP-ja ga je po Nehammerjevem odhodu imenoval le za začasnega vodjo stranke.

Pred dobrima dvema tednoma so pogovori med ÖVP-jem in FPÖ-jem propadli, po čemer so se za pogajalsko mizo vrnile ljudska stranka, socialdemokrati in Neos ter se dogovorili o oblikovanju prve tričlanske vladne koalicije v Avstriji po letu 1949.