Obseg zavarovalnih polic, ki bi krile tudi naravne nesreče, je namreč v Italiji simboličen.

Majske poplave so v italijanski deželi Emilija - Romanja in njeni okolici povzročile za skoraj devet milijard evrov škode. Ne gre za izjemo, seznam nesreč z milijardnimi škodami je v Italiji dolg. Potresa leta 2009 v L'Aquili in leta 2016 v Amatriceju in okolici, denimo, sta Italijo stala 30 milijard.

Toda italijanske zavarovalnice zato niso na kolenih. V zadnjih štiridesetih letih je bilo zavarovane komaj pet odstotkov vse škode, ki so jo povzročile naravne nesreče. To je – po navedbah Evropske centralne banke – močno pod evropskim povprečjem, ki znaša 27 odstotkov.

Z drugimi besedami: samo pet odstotkov italijanskih zavarovalnih polic pri nepremičninah in 10 odstotkov pri kmetijskih površinah krije škodo pri naravnih nesrečah. Razlogov je več: birokratska zapletenost, visoka višina premij in prevlada majhnih podjetij, katerih lastniki raje tvegajo, kot da bi si višali stroške.

Nesreče, povezane s podnebnimi spremembami, so čedalje pogostejše. Toda številni kmetje trdijo, da so izplačila škod nižja od plačanih premij in je zavarovanje zato nesmiselno. Pri združenju kmetov Confagricoltura lobirajo, da bi bilo zavarovanje predpogoj pri evropskih subvencijah, a brez uspeha. Država ga ne zahteva, niti pri nakupu nepremičnin s posojilom – a hkrati niti ne subvencionira premij in ne ponuja zalednih zavarovalnih garancij, ki bi omogočale sprejemljivejše premije.

Odprava škod zato bremeni predvsem proračun. Kar pa v Italiji, katere javni dolg znaša 2800 milijard evrov ali 48.000 evrov na prebivalca, ni mačji kašelj.