Velika Britanija je trenutno v gospodarskem krču, ki pa še zdaleč ni le posledica brexita. Nenavadni so prizori z bencinskih črpalk, ki so ostale brez goriva, praznih polic v trgovinah in opozoril v medijih, naj ljudje takoj, res takoj, naročijo božična darila, da lahko vsaj upajo, da bodo do njih prišla pravočasno. Poleg tega energetskim podjetjem ne uspe več brzdati naraščajočih cen plina, državo pesti hudo pomanjkanje delovne sile, država pa je bila v covidni krizi ena najbolj prizadetih na svetu.

Za razlago vzrokov in dejavnikov, ki so privedli do takšne krize na Otoku in širše, smo se na MMC-ju obrnili po pomoč k ekonomistu Janu Grobovšku, od leta 2012 docentu na univerzi v Edinburgu na Škotskem, kjer se ukvarja predvsem s temami, kot so trg delovne sile, gospodarska rast in makroekonomija. Grobovšek, ki je sicer večino letošnjega leta preživel v Ljubljani, a se na Škotsko pogosto vrača, pravi, da gre pri trenutni svetovni trgovski krizi za tri glavne dejavnike – pomanjkanje polprevodnikov, pomanjkanje zabojnikov in energetsko krizo, za Veliko Britanijo pa so specifični še nekateri drugi vzroki. Opozarja na to, da je izstop države iz Evropske unije, t. i. brexit, le en del težave, kljub temu pa med ljudmi ni kakšnih želja, da bi se vrnili v povezavo. Spregovoril je tudi o še vedno nerešenem vprašanju neodvisnosti Škotske, pomenu preboja zelene energije in spremembi delovnih navad zaradi covida-19.

V Sloveniji smo na krizo z dobavo dobrin na Otoku postali pozorni septembra, ko so zaradi pomanjkanja goriva oziroma voznikov nastale dolge vrste ljudi na bencinskih črpalkah. Se je kriza res začela takrat ali že prej?
Določene težave z dobavami so se dogajale že prej. Že konec leta 2020 sta se v Veliki Britaniji zgodili dve stvari. Ena je bila mutacija koronavirusne različice alfa, zaradi katere so se meje še bolj zaprle, s tem pa se je otežil tudi transport blaga med Veliko Britanijo in Evropo. Druga je bila negotovost, povezana z brexitom. Tranzicijsko obdobje se je z januarjem izteklo in takrat ni se vedelo, ali bo dosežen prostotrgovinski dogovor ali ne. Že takrat se je začelo zatikati z dobavami, torej januarja, februarja, ker podjetja niso vedela točno, katere formularje potrebujejo za izmenjavo blaga med VB-jem in EU-jem. Da je pomanjkanje občutil povprečni človek, pa konec avgusta, septembra.

Vsak dan lahko v britanskih medijih vidimo fotografije praznih polic pri nekaterih izdelkih v supermarketih. Brala sem, da najbolj primanjkuje sadja, zelenjave, mesa, svarijo celo pred pomanjkanjem kokakole, piva in zvitkov toaletnega papirja. Gre za pretiravanje ali resnično stanje?
Dejansko je vidno. Ko sem bil pred tremi tedni zadnjič v supermarketu v Edinburgu, je bilo zaznati, da je tu in tam kakšna polica bolj prazna kot po navadi. Določenih dobrin se ne da dobiti, da bi pa rekel, da je množična kriza, da so ljudje ostali lačni ali da primanjkuje nujnih stvari, pa ne. Res je, da so bile določene črpalke prazne, ampak tudi to se počasi ureja.

"Božič bo letos občutno boljši od lanskega" in "poskrbeli bomo, da bodo imeli ljudje za božič purana" – to sta izjavi premierja Borisa Johnsona. A mediji so polni svaril o tem, naj ljudje ne čakajo na zadnji dan z naročili daril, saj se je močno podražil tudi kontejnerski prevoz iz Kitajske, v pristaniščih pa čakajo polne ladje in vlaki, saj primanjkuje delavcev, da bi vso robo razložili. Videti je celo kuharske nasvete, kako že zdaj pripraviti božično večerjo in jo za praznike le odmrzniti. Menda veriga Aldi že zdaj proda po 1500 puranov na dan. So skrbi upravičene?
Absolutno. Dve zadevi sta pomembni, morda celo tri, a pri vseh gre za širše stvari, ki niso specifične samo za Veliko Britanijo – čeprav za to državo še toliko bolj. Prva je pomanjkanje polprevodnikov. Vsi, ki želijo kupiti avtomobil, so to že ugotovili, a to velja za celotno elektroniko. To je nekaj, kar bo trajalo še nekaj časa, da se uravna. Gre za to, da je s covidno krizo poskočilo povpraševanje po teh proizvodih. Ko se je covidna kriza začela, se je pričakoval velik upad povpraševanja, a je presenetljivo, kako hitro je svetovno gospodarstvo odskočilo nazaj. V tem obdobju določenih naložb ni bilo, ker se je pričakovalo nižje povpraševanje. To velja predvsem za svetovno trgovino. Zaradi covida in zaprtij se je zmanjšala tudi ponudba, proizvodnja teh polprevodnikov. Malo se je zmanjšala v Južni Koreji, nato je bila kriza v Teksasu ... Polprevodnikov se poleg tega ne da kar naenkrat narediti veliko več, kot jih je bilo izdelanih do zdaj. Gre za velike procese in drage naložbe, da se zgradi nova tovarna. Zato nas bo ta kriza vsekakor spremljala še nekaj časa.

Druga zadeva je to, da primanjkuje zabojnikov. Kot sem bral, pošiljka zdaj stane desetkrat več kot pred covidom. Tudi tu gre za to, da so se zmanjšale naložbe v pričakovanju, da bo povpraševanje manjše, a to je, nasprotno, veliko. Gre za klasično ekonomsko zgodbo s ponudbo in povpraševanjem – če se povpraševanje poveča, se tudi cena zviša.

Tretja zadeva je energetska kriza, ki je povezana z več dejavniki. Pri njej covid ni toliko v ospredju, pač pa to, da smo imeli v Evropi dokaj hladno zimo in pomlad, zato smo porabili več plina. Rusija je zreducirala svoje pošiljke, poleg tega so tu še drugi dejavniki, na primer suša v Južni Ameriki, ki je povzročila, da je manj hidroenergije, kar se nadoknadi z uvozom utekočinjenega plina.

Za Veliko Britanijo specifično pa velja, da je imela v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v EU-ju nizke zaloge plina. To je strukturna težava. Povpraševanje po plinu pa je visoko, tudi zato, ker je industrija spet začela rasti. Še ena zadeva je pomembna – Velika Britanija je energetsko bolj odvisna od plina kot na primer Francija, kjer je bolj v ospredju jedrska energija, ali Nemčija, kjer večjo vlogo igra premog. Pa še nekaj moram omeniti – tranzicijo k bolj zeleni energiji, energiji z manjšimi izpusti ogljikovega dioksida. A energije, ki pride od obnovljivih virov, kot sta veter in sonce, vsake toliko zmanjka. Način, na katerega se ta energija najlažje nadoknadi, je plin, tudi zato, ker ima plin nižje izpuste ogljikovega dioksida kot premog. Gre torej za kup dejavnikov, ki vplivajo na celotno svetovno gospodarstvo, v Veliki Britaniji pa so še specifične težave, ki niso nujno povezane z brexitom.

A kriza z dobavo bencina na britanskih črpalkah se ni začela zaradi pomanjkanja goriva, ampak zaradi pomanjkanja voznikov tovornjakov, ki bi gorivo razvozili do posameznih črpalk. Menda na Otoku primanjkuje kar 90.000 takšnih voznikov.
Res je, začelo je zmanjkovati voznikov težkih transportnih vozil. A to je težava v celotni Evropi. V času zaprtij se je manj usposabljalo voznike, zato je bilo izdanih manj vozniških dovoljenj. Je pa res, da je bil velik delež voznikov v Veliki Britaniji iz drugih držav EU-ja. Brexit jim je otežil delo na Otoku in tudi transport iz Velike Britanije nazaj na celino, ker morajo vsakič čakati na mejah. Zato je za voznike iz EU-ja manj donosno delati v Veliki Britaniji. To je nedvomno učinek brexita. Izdali so sicer kratkoročne vizume za voznike, a povpraševanja po njih je bilo zelo malo. Prvič zato, ker so kratkoročni in voznikom ni v interesu seliti se na Otok le za tri, štiri mesece, poleg tega pa je veliko povpraševanje po njih povsod po Evropi. Dodal bi še nekaj. Bral sem, da je v Veliki Britaniji 600.000 ljudi, ki imajo vozniško dovoljenje za težke tovornjake, ampak delajo v drugih poklicih. Razlogi so jasni – razmeroma nizke plače in težki delovni pogoji. Industrija bo vedno rekla, da želi imeti cenejšo delovno silo, da lažje pride do delavcev. V tem primeru gre za to, da mora ta industrija preprosto izboljšati delovne pogoje, če hoče privabiti delavce. To pa pomeni, da bomo nazadnje to plačali mi kot potrošniki.

Še en dejavnik za krizo z gorivom pa je ta, da je Velika Britanija pozno spomladi sprejela prehod na drug tip goriva, E5 in E10. Gre za gorivo, ki vsebuje več etanola, kar naj bi bilo bolj zeleno. Vendar je to tudi pomenilo, da so morali dobavitelji narediti nove zaloge, zato je nenadoma začelo zmanjkovati goriva, ljudje pa so se odzvali tako, da so drli na črpalke. To je vedno težava. Črpalke so računale na neko konstantno povpraševanje, a ker se je to močno zvišalo, goriva ni bilo.

Kakšno je stanje na trgu dela na Otoku? Premier Johnson je pred kratkim obljubil korenite spremembe in napovedal višje plače, večjo produktivnost, nižje davke in dodal, da ne bo vrnitve k nenadzorovanemu priseljevanju. Težava je tudi staranje delovne sile. Kje bodo Britanci torej dobili usposobljene delavce, ki jih potrebujejo, in s čim jih bodo privabili?
To je znova vprašanje ponudbe in povpraševanja. Povpraševanje je veliko predvsem po voznikih, delavcih v kmetijstvu, živilski industriji, na splošno v prehranski industriji, tudi v dolgotrajni oskrbi. To so v veliki meri strukturni dejavniki, kjer so bili delovni pogoji razmeroma slabi glede na plačo. Leta in leta se je v Veliki Britaniji to pokrivalo s tem, da se je privabilo delavce iz tujine, predvsem iz EU-ja. A te delavce, tudi če brexita ne bi bilo, bi bilo vse težje privabiti, saj standardi tudi v drugih državah rastejo. Res je, da je brexit poslabšal položaj, ampak gre predvsem za strukturne težave, ki se jih da samo ekonomsko reševati tako, da se delavcem nudi , za katero želijo opravljati delo. Ampak to dolgoročno seveda pomeni višje cene za potrošnika. Gre za klasično ekonomsko težavo. Johnson je politik, seveda obljublja višje plače. Saj je neka logika v tem, da tisti, ki podpirajo brexit, rečejo: "Glejte, za vse tiste, ki bi želeli delati v teh industrijah, bomo zagotovili višje plače, torej smo nekaj naredili za britanske delavce." Česar ne pove, pa je to, da bomo vsi plačevali višje cene. Zato sam tukaj ne vidim nekega iztržka.

Veliko je študij o tem, kako je priseljevanje vplivalo na Veliko Britanijo. Večina študij kaže, da je bila za povprečnega prebivalca Velike Britanije migracija rahlo pozitivna, le za pripadnike kakšnih določenih socioekonomskih plasti je bila negativna, ampak to ni presenetljiva stvar. Kar je pomembno razumeti v zgodbi okoli brexita, je to: ekonomska škoda brexita je dejstvo, da je težje trgovati z drugimi deli EU-ja. To je glavna stvar. Druga stvar je, da se je otežil pretok delovne sile. Prvi dejavnik, torej otežena trgovina, ima dolgoročne posledice, ki, kot računajo ekonomisti, so vredni nekaj odstotnih točk BDP-ja – nekateri rečejo dva, drugi od štiri do pet odstotkov. Od referenduma leta 2016 do covidne krize je VB v primerjavi s podobnimi državami (če bi se računalo, kakšna bi bila država, če ne bi bilo odločitve za brexit), že izgubila približno tri odstotne točke BDP-ja. Potem je prišel še covid, njegov vpliv je za zdaj še težko izračunati. Treba je še počakati nekaj časa, a računal bi s tem, da bo na daljši rok, nekje do leta 2025, Velika Britanija za nekaj odstotnih točk manj bogata in manj produktivna, kot bi bila, če bi ostala v EU-ju. Gre za to, da se je otežil pretok blaga in storitev, poleg tega je tu še učinek migracij, tudi zaradi njega bo država verjetno izgubila kakšnega pol odstotka BDP-ja.

Se Britancem, kolikor se vi pogovarjate z njimi, zaradi teh težav že kaj "kolca" po Evropski uniji ali so prepričani, da gre za kratkoročne težave, ki jih bodo kmalu prebrodili?
Skoraj nikoli se ne pogovarjam z ljudmi, ki so volili za brexit. Če je bila država razdeljena nekje napol v času referenduma, je bolj kot ne enako razdeljena tudi danes. Ni nekega velikega apetita, da bi šli spet v EU, ampak prevladuje razumevanje, da je izstop dokončen. Tisti, ki so nasprotovali brexitu, se bodo zavzemali za to, da bodo ekonomski stiki z EU-jem tesnejši. Za tiste, ki so bili za brexit, pa ne bi rekel, da se jim "kolca". Vidi se, da so zdaj pomanjkanja in določeni stroški – a večina ljudi, ki je volila za brexit, je, vsaj predvidevam, volila z razumevanjem, da določeni stroški bodo nastali. Zdaj so se ti stroški pojavili, ampak ker je hkrati prišla še covidna kriza in je covid toliko večja zadeva, vsaj na kratek rok, kot je izstop iz EU-ja, je zelo preprosto vladi za vse kriviti covid in njegove posledice. Učinek brexita se zato tako zelo ne pozna. Je pa tako, kot smo rekli, dolgoročni strošek brexita bo, recimo, štiri, pet odstotkov nižji BDP v nekaj letih. To je nekaj, kar bodo sicer določeni ljudje občutili, v povprečju pa ne gre za stvar, ki jo je preprosto videti. Tako da se zagovornikom brexita ne kolca, tisti drugi pa govorijo: "Vidite, saj smo vam rekli." V veliki meri imajo prav.

Glede na to, da ste profesor v Edinburgu – kje je v tej zgodbi Škotska? Ali Škotska kaj drugače občuti to dobavno krizo in vpliv brexita? So razlike med posameznimi deli Velike Britanije?
Da, pri dobavah so razlike med regijami. Vem, da je dobrin primanjkovalo predvsem severovzhodni Angliji, a ne vem, zakaj, na Škotskem in v zahodni Angliji ne tako zelo. So določene regionalne razlike. Bistvena razlika med Škotsko in Anglijo je ta, da so na Škotskem z veliko večino volili proti brexitu, saj se je zdel brexit povprečnemu škotskemu volivcu projekt angleških konservativcev. Nezadovoljstvo ostaja, kanalizira se v večjem navdušenju, da bi na Škotskem ponovili referendum o neodvisnosti. To je zgodba, ki še ni končana. Škotska nacionalna stranka se bo še dolgo igrala z idejo, da bi sklicala referendum. Dokler so v Londonu na oblasti konservativci, Škotski te možnosti seveda ne bodo dali. Drugo vprašanje je, ali bi Škoti sami šli na referendum. Težko ugibam, kakšen bo rezultat vsega tega.

Bi pa poudaril nekaj glede morebitnega drugega referenduma o škotski neodvisnosti. Gre za dve zadevi. Na emocionalni ravni, ki je morda tista, ki je bistvena, je na Škotskem več navdušenja za neodvisnost zdaj, kot ga je bilo v času referenduma. Takrat je 45 odstotkov ljudi volilo za neodvisnost, 55 jih je bilo proti. Mislim, da na emocionalni ravni zdaj pretehta argument za neodvisnost. Škoti zdaj dejansko občutijo to, da so izstopili iz EU-ja. To je zanje mnogo večji poraz kot za povprečnega Angleža, ki je volil proti brexitu. Po drugi strani pa bi bilo zdaj, ko je Velika Britanija zunaj EU-ja, za Škotsko toliko težje vstopiti v Unijo. Škotska namreč ne bi postala neodvisna, če ne bi imela možnosti vstopiti v večjo povezavo, torej v EU. Tu je najprej vprašanje, ali bi se vse države članice sploh strinjale o vstopu Škotske. Mislimo si lahko, da bi imela Španija veliko povedati. Tudi če bi to potekalo brez težav, pa je težava, da Škotska mnogo več trguje s preostalimi deli Velike Britanije kot z državami EU-ja. To pomeni, da bi se vse težave, ki jih zdaj vidimo na meji na Irskem, v enaki meri pojavile na Škotskem. Zato je vprašanje, kako smiselna bi bila neodvisnost v ekonomskem smislu, predvsem na kratek rok bi bilo to zelo drago, pojavile bi se velike motnje v trgovini. Težko presodim, ali bo prevladal emocionalni ali racionalni argument.

Sploh, ker gremo iz krize v krizo ...
Tako je. Bomo videli, kakšen bo sploh razplet covidne krize. Škotska nacionalna stranka ves čas trdi, da hoče ta referendum, a po drugi strani imam občutek, da njeno vodstvo raje čaka in se le igra s to idejo ter se skriva za tem, da jim tega referenduma London tako ali tako ne bi pustil izvesti.

Da Velika Britanija ni več članica EU-ja, običajni Slovenci občutimo predvsem od začetka oktobra, ko moramo imeti za vstop v državo znova potni list. Kako pa se je življenje spremenilo za vas, tujce na Otoku?
Ni se spremenilo. Tisti, ki so bili tukaj do konca tranzicijskega obdobja, so imeli možnost ostati v državi. Saj se bodo slišale kje kakšne zgodbe, da se je za koga življenje po brexitu otežilo, tudi o tem, da je bilo po referendumu več nestrpnosti. Sam tega nisem bil nikoli deležen, sem pa bral o tem. Za povprečnega prebivalca iz EU-ja, ki živi v Veliki Britaniji, pa so zadeve bolj kot ne ostale enake.

Vrniva se k dobavni in energetski krizi. Hrana po svetu dosega najvišje cene v zadnjem desetletju, cena električne energije se je letos podvojila, plina pa povečala skoraj za trikratnik. EU napoveduje skupno ukrepanje. Je to po vašem mnenju mogoče ali je bolj mogoče, da se bo vsaka država članica reševala sama?
Želel bi si, da bi Evropska unija imela to moč, da se na ravni EU-ja določi, kje so zaloge, da pravila veljajo za vse države, da je neka skupna politika, saj gre navsezadnje za evropsko varnost. Vsekakor bi bilo to smiselno. EU kot celota je močan igralec, ki se lahko zoperstavi tudi Rusiji ali drugim državam. Vsekakor bi bilo z vidika učinkovitosti smiselno energetsko krizo reševati na ravni Unije. Ampak ali trenutno vidim možnost, da bi EU-ju to uspelo? Vprašanje. Nemci zagotovo ne bodo šli sami v sklepanje dogovorov, vedno se bodo vprašali, kakšni so interesi skupnosti. Navsezadnje pa je to še vedno domena držav članic, tako da ko jim nekaj ustreza bolj, kot bi bilo dobro za skupnost, bodo sicer stvar pretehtale, a se bodo na koncu odločile za tisto, kar jim najbolj ustreza. Tukaj mislim predvsem na dobavo ruskega plina po plinovodu Severni tok 2. So države članice, ki menijo, da je to tveganje za varnost v Evropi, predvsem Poljska in baltske države. Nemci so to nekako izsilili.

Rekli ste, da bomo te podražitve občutili navadni državljani. Kako napovedujete razplet krize s cenami dobrin in energije, gre za kratkoročno ali dolgoročno krizo?
Ključni zadevi sta polprevodniki in energija. Upal bi si reči, da bo kriza s polprevodniki še vedno trajala preprosto zato, ker je premalo ponudbe. Morda še kakšno leto, morda še dlje. Kar zadeva energijo, imamo pred seboj težko zimo. Kratkoročno je povečano povpraševanje po energiji iz industrije, zato se je energija podražila, poleg vremenskih razlogov. Druga stvar pa je tranzicija k zeleni energiji, torej vprašanje, kako hitro se bo investiralo vanjo, kako hitro bodo padale cene alternativnih virov. Ko gledam številke za zadnjih od deset do dvajset let, je cena proizvodnje solarne in vetrne energije izredno upadla. Če se bo ta trend nadaljeval, je to zelo dober znak. Če se bo skušalo preveč staviti na alternativne vire, pa bodo morda še leta in leta nastajala ozka grla v dobavi predvsem plina, saj je plin najboljša alternativa za energijo iz obnovljivih virov. Pomemben dejavnik je tudi to, da so določene države, kot sta Japonska in Nemčija, izstopile iz jedrske energije, zato je še toliko več povpraševanja po plinu.

Vi predavate v Edinburgu, največje škotsko mesto Glasgow je le dobro uro stran. Prav v Glasgowu se bo konec meseca začela težko pričakovana podnebna konferenca COP26, na kateri bodo voditelji ponovili zavezo k pariškemu podnebnemu dogovoru, ki si je kot cilj postavil ohranitev dviga svetovne temperature pod dvema stopinjama Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. Sploh ob tej energetski krizi bo dogajanje na konferenci zelo zanimivo. Kaj si lahko obetamo od tega dogodka?
Težko ugibam, kakšen bo razplet konference. Mislim pa, da se je v zadnjih letih, glede na to, da so podnebne spremembe vedno bolj opazne, razvilo vedno večje zavedanje o tem, da imamo problem, da se podnebje dejansko spreminja. V bistvu sem presenečen, kako zelo se je politika zavzela za to – zavzela pa se je zaradi zavedanja ljudi, da je nekaj treba narediti, vključno z majhnimi državami. Roko na srce, ali bomo Slovenci uporabljali čisto ali umazano energijo, popolnoma nič ne bo spremenilo, saj je država premajhna. Tudi vpliv velike Nemčije je zelo majhen glede na globalne spremembe. Vendarle imam občutek, da so podnebne spremembe vedno bolj pereča tema tako v ZDA in Evropi kot tudi na Kitajskem. Če se Kitajska in ZDA začenjajo strinjati, da imamo težavo in da skušamo subvencionirati nove tehnologije ter hkrati dražiti ogljikov dioksid, potem smo naredili že velik korak naprej. Težava je velika, predvsem za določene dele sveta, ampak sem optimističen.

V nemški predvolilni kampanji so bile podnebne spremembe zelo velika in pomembna tema. Vesel sem bil, da so bile tako v ospredju, kar malo presenečen, pravzaprav. Mislim, da gremo v pravo smer, je pa res, da če bodo gospodinjstva ugotavljala, kako močno je nenadoma narasla cena energije, se bodo vprašala, ali so pripravljena plačati to višjo ceno. Čisto mogoče je, da bo zato sledil neki upor, ampak politika bi se morala na to odzvati in kompenzirati cene za nižji socioekonomski sloj. Edina pametna ekonomska politika bi bila povečati transferje in povečati progresivnost pri davkih.

Pri svojih raziskavah se ukvarjate predvsem s trgom dela, produktivnostjo, makroekonomijo. V času pandemije ste skupaj s kolegi objavili študijo o delu od doma v razvijajočih se državah. Kako je covid-19 spremenil delovne navade na Otoku in v razvijajočih se državah, kaj ste ugotovili?
V razvitih državah je izredno poskočilo delo od doma iz dveh razlogov – seveda zato, ker imajo ljudje možnost dela od doma, ampak predvsem zato, ker izvajajo poklice, v katerih je to mogoče. Večina nas dela v servisnih dejavnostih, kjer je sicer včasih potreben neposreden stik s kupcem, večina del pa je takih, ki se jih da opravljati od doma. V razvijajočih se državah je to zelo drugače, saj tam še vedno večina ljudi dela v kmetijstvu in industriji, kjer ni mogoče delati od doma. Ugotavljali smo tudi, da za razvijajoče se države v času pandemije ni take potrebe po delu od doma, saj je npr. kmetijstvo z vidika covida varen poklic – ni toliko stikov z ljudmi, opravlja se na prostem.

Se na Otoku ohranja delo od doma?
Da, ohranja se. Ljudje se sicer vračajo v pisarne, ampak je prišlo do dolgoročne spremembe v ravnotežju, kar pomeni, da se bo veliko dela še vedno opravilo od doma. Že prej je veljalo, da so v določenih panogah ljudje od enkrat do trikrat tedensko šli v pisarno, preostalo so delali od doma, saj je prevladovalo razumevanje, da se delavcu zaupa, da delo ravno tako dobro opravlja od doma. Covidna kriza pa je ta fenomen pospešila, skoraj bi si upal reči, da je bil potreben neki big push. Težava je bila v tem, da je pred krizo podjetje, ki je ponujalo delo od doma, morda privabilo delavce, ki so imeli predvsem interes biti doma in ne preveč delati. Ko pa so vsi naenkrat to naredili, so stvari stekle. Vsi smo videli, da smo se naučili delati z računalniki, in mislim, da bo to vsekakor ostalo. Poleg tega pa je za podjetja to ceneje, saj jim ni več treba imeti pisarne za vsakega zaposlenega, kar jim zniža stroške.