Moral bi biti glavna zvezda na nedavnem letalskem mitingu Farnborough v Veliki Britaniji, enem največjih letalskih sejmov na svetu, kar bi bil tudi njegov dolgo pričakovani prvi nastop pred mednarodno javnostjo in - še pomembneje - pred morebitnimi novimi kupci, a F-35 je ostal v domovini, kjer so zaradi novih tehničnih zapletov prizemljili celotno floto.

Tehnološko naprednega večnamenskega enomotornega in enosedežnega vojaškega lovca pete generacije s sposobnostjo izogibanja radarjem (tehnologija "stealth") in drugimi revolucionarnimi novostmi razvijajo ZDA z zavezniki in letalo naj bi v prihodnosti tvorilo hrbtenico ameriških zračnih sil. Z njim naj bi bila Američanom še v nadaljnjih desetletjih zagotovljena prevlada na nebu.

Cilj načrtovalcev je bil razvoj enega tipa letala za vse rodove ameriške vojske in s tem pocenitev stroškov obratovanja in vzdrževanja, saj imajo vse različice 80 odstotkov enakih delov. V izdelavi so tri različice – za konvencionalni polet in pristanek, kratek vzlet in vertikalni pristanek ter palubna različica za uporabo na letalonosilkah, uporabljali pa jih bodo pri zračnih silah, marincih in mornarici.

F-35 Lightning II je izšel iz prototipnega letala X-35, ki so ga razvili v okviru programa Joint Strike Fighter (JSF) in naj bi bil tudi zadnja generacija vojaških letal s posadko, za katera se predvideva, da jih bodo pri bojnih in izvidniških nalogah v prihodnosti izpodrinila vse bolj uveljavljena brezpilotna letala. V ameriških načrtih je, da bo letalo nadomestilo prejšnjo generacijo letal, kot so F-16, F/A-18, A-10 in AV-8B.

Začetki F-35 segajo v leto 1996, ko se je oblikoval program JSF, naročilo pa je bilo zapečateno leta 2001, ko je ameriški koncern Lockheed Martin premagal letalo X-32, ki ga je razvil njegov tekmec Boeing. Začela se je izdelava v povezavi s tesnimi ameriškimi zaveznicami, s čimer naj bi bila zagotovljena naročila in porazdelitev stroškov. Kot glavna partnerja v proizvodnji sodelujeta ameriški Northrop Grumman in britanski BAE Systems.

Poleg posebne oblike in radarske obrambe "stealth" odlikuje letalo še vrsta drugih najsodobnejših sistemov, med drugim pilotska kabina s posebnimi kamerami omogoča 360-stopinjski pregled nad dogajanjem v okolici. Poganja ga motor podjetja Pratt & Whitney, ki ga lahko ponese do hitrosti 1.930 km na uro, 2.220 kilometrov daleč in do višine 18 kilometrov. Pod krili lahko nosi 6.800 kilogramov oborožitve in v notranjih razdelkih še dodatnih 8.100 kilogramov bomb ter raket.

Povečanje stroškov za 70 odstotkov
Leta 2001 je ameriška vojska načrtovala, da bo letalo prešlo v uporabo leta 2010, a je to še danes v preizkusni fazi, tako da je novi rok postavljen v leto 2016, kar bo pomenilo natanko deset let od krstnega poleta. Polna proizvodnja naj bi se začela šele leta 2019. Z vsakim letom zamude se povečujejo tudi stroški projekta F-35, ki so dosegli že vrtoglavih 400 milijard dolarjev in se od prvotno ocenjenih povečali za neverjetnih skoraj 70 odstotkov, temu pa je treba dodati še od 1.000 do 1.500 milijard dolarjev, kolikor naj bi stala njegova celotna življenjska doba.

Po zadnjih izračunih bo eno letalo najcenejše različice stalo več kot 180 milijonov dolarjev in najdražje različice za letalonosilke skoraj 300 milijonov dolarjev. Pri Lockeed Martinu vendarle računajo, da bo cena za posamezno letalo padla, ko bo proizvodnja v polnem teku. Vseeno je F-35 že postal najdražji oborožitveni sistem v zgodovini Pentagona.

Nenehno zviševanje stroškov ni edina ovira do neba, s katerim se spopada F-35, njegov razvoj namreč vseskozi spremljajo vedno nove tehnične težave. Zadnja se je pojavila junija, ko je med vzletom v letalskem oporišču na Floridi zagorel motor, kar je pristojne privedlo do odločitve o prizemljitvi celotne flote. Za letalo z vzdevkom Strela II (Lightning) je ironično, da mu preglavice povzročajo strele, ki ga lahko huje poškodujejo, zaradi česar pilotom še vedno ne dovolijo leteti med nevihtami.

Nekateri vojaški poznavalci so na letalu odkrili več tehničnih pomanjkljivosti, ki načenjajo eno od njegovih ključnih prednosti – zmogljivost izogibanja radarjem, saj naj bi bilo opazno za ruske in kitajske radarske sisteme.

V januarskem poročilu je Pentagon ugotovil, da zmogljivost letala ni dovoljšna, medtem ko je William Hartung iz Centra za mednarodno politiko opozoril, da bo F-35 tudi po vseh rešenih težavah premajhen za uporabo kot učinkovit bombnik, ne dovolj gibčen za zračne dvoboje in prehiter ter preveč ranljiv za ustrezno podporo kopenskim silam.

Nekateri bi se vrnili k starim letalom
Vse težave in naraščanje stroškov so sprožali ugibanje o usodi projekta in v nekaterih krogih v ZDA so prepričani, da bi bilo smiselno razmisliti o njegovi opustitvi, še posebej v času, ko se ameriška vojska spopada s krčenjem sredstev za svoje delovanje. Nasprotniki programa menijo, da imajo ZDA še vedno boljša vojaška letala od tekmecev, in v bližnji prihodnosti ne vidijo možnosti za izgubo prevlade na nebu, čeprav Rusija in Kitajska pospešeno razvijata svoj model lovcev pete generacije, Suhoj T-50 in Čengdu J-20.

Dvomljivci bi namesto F-35 raje videli, da se ohrani flota letal F-16 in F-18, katerih vzdrževanje in obratovanje bi bila precej cenejša. Trenutno vseeno še ne kaže, da bi program F-35 doživel tako bridek konec kot letalo F-22, za katero so se ZDA leta 2009 odločile, da ga ne potrebujejo, in so ga zato nehale izdelovati.

Lockheed Martin se je prejšnji teden ostro odzval na kritičen zapis v časopisu New York Times, ki se je spraševal o upravičenosti razsipnega programa in obrambnemu ministrstvu svetoval vnovičen premislek o nadaljevanju projekta. Vodja programa F-35 pri ameriškem podjetju Lorraine Martin je dejala, da ZDA z opustitvijo razvoja najmodernejšega vojaškega letala in z vrnitvijo k lovcem četrte generacije ne bodo mogle ohranjati prednosti v zračnih silah v prihodnjih desetletjih. Poudarila je, da je bilo opravljenih 65 odstotkov testiranj v zraku in 18.000 ur poletov, ob tem pa zagotovila, da bo projekt končan pravočasno.

Zaradi varčevanja je Pentagon že oklestil število naročenih lovcev za 400 in namerava kupiti 2.443 letal, ki naj bi bila dobavljena do leta 2037. Do zdaj jih je ameriška vojska prejela 107. Kar 700 letal nameravajo kupiti ameriške zaveznice, a čeprav so nekatere evropske države zaradi finančne krize in posledičnega krčenja obrambnih proračunov že zmanjšale naročila, gredo Američanom na roke azijske zaveznice, ki želijo okrepiti svoje oborožene sile v strahu pred naraščajočo vojaško močjo Kitajske.

Velika Britanija, Nizozemska in Italija so med tistimi evropskimi zaveznicami v Natu, ki razmišljajo, da bi kupile manj letal, kot so sprva načrtovale. V Rimu so najprej predvidevali nakup 131 letal, nato pa so to število zmanjšali na 90. Italijanski industrijski velikan Finmeccanica je med glavnimi podizvajalci v projektu in namerava v tovarni na severu države sestavljati letala, ki jih bodo kupili Italijani, Norvežani in Nizozemci. Zadnji so imeli v načrtu nakup 85 letal, zdaj pa so se odločili za 37 lovcev, čeprav dopuščajo možnost novih naročil v prihodnosti.

Med večjimi kupci sta tudi Turčija in Avstralija, vsaka s sto naročili. Avstralci so precej povečali svoje želje in se aprila odločili, da bodo kupili še 58 letal. Med tistimi državami, ki ne sodelujejo pri razvoju, vendar so se odločile za okrepitev svoje flote vojaških letal z F-35, so še Izrael, Japonska in Južna Koreja, zanimanje za nakup pa sta pokazala tudi Singapur in Belgija.

Program F-35 bo vsekakor preživel, saj je njegov razvoj tako daleč in je bilo vanj vloženih toliko sredstev, da bi bila njegova opustitev za ZDA nesmiselna. Toda začetni upi, da bi hitro in stroškovno ugodno razvili en tip letala, s katerim bi zamenjali več starejših tipov, so že zdavnaj pokopani. Če je bila želja načrtovalcev, da v razvoju ne bi ponavljali napak iz preteklih podobnih programov, bodo tokratne izkušnje mogoče uporabne pri kakšnem obrambnem programu v prihodnosti. Ameriški obrambni minister Chuck Hagel je šel že tako daleč, da je letalo kljub še nobeni opravljeni nalogi poimenoval "prihodnost naših bojnih letal".