Kritki dolgoletnemu voditelju očitajo, da je svoje državljane prikrajšal za politično in gospodarsko svobodo, sam pa poudarja, da je na prvem mestu socialna varnost prebivalcev. V svojem življenju se je večkrat soočil s poskusi odstranitve, a mu se je do zdaj vedno uspešno obranil.

Revolucionar
Kot član premožne španske družine se je rodil 13. avgusta 1926 v mestecu Brian na vzhodu Kube. Družina mu je omogočila študij, ki ga je končal v jezuitski šoli v Belenu, leta 1945 se je vpisal na pravno fakulteto v Havani. Kmalu nato je postal dejaven v politiki, saj se je že leta 1947 pridružil Ortodoksni stranki, ki je razkrivala korupcijo vladavine Ramona San Martina.

Njegov mentor je postal takratni kandidat stranke za predsednika Eduardo Chibas. Gre za karizmatičnega človeka, ki se je zavzemal za osvoboditev Kube izpod močnega vpliva elite s popolno podporo ZDA. Vendar pa se je Chibas leta 1951 med predvolilno predsedniško kampanjo ustrelil, pri čemer je bil navzoč tudi Castro.

Tri leta pozneje je Castro zbral skupino somišljenikov, s katerimi je napadel kubansko vojsko diktatorja Fulgencia Batiste v Santiagu de Cuba. Skoraj polovica njegovih privržencev je umrla v spopadih, Castra pa so zajeli in ga za dve leti zaprli. Kasneje je bil pomiloščen in zatekel se je v Mehiko.

Decembra 1956 je z 81 podporniki revolucije, predsvem preživelimi podporniki pokola v Santiagu, pristal na Kubi in se zatekel v gorovje Sierra Maestra, od koder je začel gverilsko vojno. Ob njem sta bila tudi brat Raul in Ernesto Che Guevara, ki je bil leta 1967 ubit v Boliviji.

Njihova invazija se je kmalu izkazala za uspešno, saj je Batista januarja 1959 prebežal v Dominikansko republiko. En teden zatem Castro slavnostno vkorakal v Havano in kot vrhovni vojaški poveljnik začnel politično, gospodarsko in socialno preobrazbo države.

Zaostritev z ZDA
ZDA so leta 1961 prekinile diplomatske odnose z njegovo oblastjo, sledil pa obračun v Prašičjem zalivu, ki ga dobi Castrova vojska. Napadali so namreč kubanski ubežniki, ki jih je izurila ameriška obveščevalna agencija Cia. Castro je napad ostro obsodil v svojem govoru pred Generalno skupšino Združenih narodov. Washington se je odzval s popolnim gospodarskim embargom.

Nasprotovanje ameriškemu vplivu je Castra zbližalo s Svojetsko zvezo, ki je začela na Kubi nameščati jedrske rakete, uperjene proti ZDA. Ko je kazalo, da se raketnemu spopadu ne bo več mogoče izogniti, se je Moskva odločila, da izstrelke umakne. Kljub temu je Castro ostal v dobrih odnosih s sovjetskim premierjem Nikito Hruščevom.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1990 je v krizo zapadla tudi Kuba. Vlada je v obupu umaknila prepoved na uporabo ameriških dolarjev, leta 1994 pa se je v Havani zbralo na stotine protestnikov proti Castrovi vladavini. V istem letu je na majhnih čolnih in splavih državo zapustilo več kot 35.000 Kubancev, ki so hrepeneli po 20.000 obljubljenih ameriških vizah vsako leto za kubanske državljane. Januarja 1998 je Kubo obiskal tudi papež Janez Pavel II., še istega leta pa so Kubanci božič spet začeli slaviti kot državni praznik, za kar se je papež kasneje Castru osebno zahvalil s telegramom.

Težave z zdravjem
23. januarja 2001 je med dveurnim govorom na vročem soncu Castro za hip omedlel, kar je bil prvi vidni znak izčrpanosti po več kot 40 letih vladanja. Oktobra tri leta kasneje si je kubanski voditelj med padcem po nagovoru v mavlozeju Cheja Gevare v Santi Clari zlomil levo nogo in desno roko. V torek so ga zaradi krvavitev v trebuhu operirali, prvič po 47 letih vladanja pa je vodenje državnih poslov začasno predal mlajšemu bratu Raulu.

Castrovo zdravje je bila vedno državna skrivnost. Leta 1985 se je zaradi zdravstvenih težav odpovedal cigaram, Havana pa zanika navedbe tujih medijev, da naj bi kubanski predsednik leta 1994 doživel srčni napad oziroma možgansko kap. Leta 1997 se je pojavil v javnosti in tudi sam zanikal govorice, da bi imel hujše zdravstvene težave. Junija 2001 je sam vodil protiameriški pohod po ulicah Havane, hkrati pa zatrjeval, da se počuti odlično. Tri leta kasneje je bil v prav tako protiameriškem pohodu videti že precej upehan.

Castrovo slabo zdravje postavlja prihodnost Kube pod vprašaj, saj se ZDA zavzemajo za odprtje države, vendar pa je ta vse bolj navezana na Venezuelo in Bolivijo, nasprotnici vpliva Washingtona v Latinski Ameriki, njihov vpliv pa se širi tudi na druge države v regiji.

Z 110.000 kvadratnimi kilometri površine je Kuba največji otok Karibskega otočja in leži okoli 145 kilometrov južno od ameriških otokov Florida Keys.

Država ima enostrankarski socialistični sistem, ki ga vodi Kubanska komunistična stranka, kot njen voditelj pa Castro vodi najpomembnejša položaja v državi. Na številne ameriške kritike, da Castrov režim grobo krši človekove pravice, pa Kuba odgovoraja, da svojim državljanom nudi brezplačno zdravstvo in izobraževanje.

Od revolucije leta 1959 je bilo gospodarstvo pod strogim nadzorom Castrove oblasti, šele v srednjih 90. letih prejšnjega stoletja je bil z reformami dovoljen razvoj podjetništva. Glavni vir prihodkov predstavlja turizem, pomemben pa je tudi izvoz tobaka, niklja, sladkorja in sadja. Največja trgovinska partnerja Kube sta Kitajska in Venezuela.

M. R.