26. decembra 2004 ob 7.58 se je ob obali Sumatre v Indoneziji močno zatreslo - potres z magnitudo 9,1 je sprožil orjaški cunami z do 35 metrov visokimi valovi, ki se je širil proti vzhodu in zahodu ter dosegel 15 držav od Avstralije do Tanzanije. Najbolj so bile prizadete Indonezija, Šrilanka, Indija in Tajska.

Po ocenah strokovnjakov se je ob potresu na površini sprožilo 1.500-krat več energije kot ob atomski bombi v Hirošimi, v žarišču na globini 30 kilometrov pa še precej več. Sunek je bil tako silovit, da ga je bilo čutiti tudi v Oklahomi v ZDA, kjer se je površje premaknilo za slab centimeter. Po navedbah seizmologov se je Zemlja zaradi vibracij tresla še štiri mesece po potresu.

To je bil tretji najmočnejši potres, ki so ga zabeležili seizmografi. Močnejša sta bila le potresa leta 1960 v Čilu z magnitudo 9,5 in leta 1964 na Aljaski z močjo 9,2. Po smrtnih žrtvah je prav tako na tretjem mestu, za potresom leta 1556 v Šanšiju na Kitajskem, ki naj bi terjal 830.000 življenj, in potresom leta 1976 v Tangšanu na Kitajskem z okoli 700.000 žrtvami.

Najmanj 230.000 ljudi v 14 državah tistega območja je umrlo, po nekaterih obalnih vaseh je bilo ubitih več kot 70 odstotkov vseh prebivalcev. Na zahodu Tajske se je morje za nekaj minut umaknilo za do 100 metrov od obale, preden jo je dosegel do deset metrov visok cunami. Umrlo je več kot 5.000 ljudi, med njimi več kot 1.000 turistov, potem ko so smrtonosni valovi rajske plaže spremenili v množična grobišča.

1,7 milijona ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, pol milijona jih je bilo ranjenih, okoli 150.000 naj bi jih umrlo za posledicami nalezljivih bolezni, ki so se razpasle po prizadetem območju. Najbolj so bile na udaru najrevnejše države, zato so bile posledice katastrofe zanje še toliko hujše in daljnosežnejše.

Okrevanje v Banda Acehu
In desetletje kasneje za mnoge ostajajo rane še vedno odprte - zlasti v skupnostih, kjer so nekateri v podivjani vodi izgubili svoje otroke, dom in posel. Ena od takih je danes 47-letna Salawati iz najbolj prizadetega območja, indonezijskega Banda Aceha, kjer je bilo žrtev najmanj 130.000 (nekateri celo navajajo 230.000), več kot 40 odstotkov prebivalcev pa je ostalo brez vsega: uničena sta bila tako ribiški kot agrikulturni sektor. Salawati je ena od tisočih, ki so si morali življenje zgraditi povsem na novo.

"Naša občutja niso več enaka kot pred desetimi leti, ko sem se razžalostila samo ob misli na to izkušnjo," v pogovoru za Reuters razlaga Indonezijka v svojem novem, majhnem domu, zgrajenem zahvaljujoč izdatni mednarodni pomoči. "Zdaj smo osredotočeni na svoj posel in na pomoč družinam v naši skupnosti," razlaga Salawati, ki je s soprogom odprla podjetje za sušenje rib, indonezijske specialitete. "Spomin na cunami ostaja, a najine oči so uprte v prihodnost, da bi lahko šla naprej in omogočila še edinemu sinu izobrazbo in da doseže svoje cilje," razlaga Salawati, ki je v cunamiju izgubila dva od treh otrok.

Zgled vztrajnosti
Preživele v Banda Acehu, ki se, tako kot Sulawati, skušajo postaviti na noge, dajejo mednarodne organizacije za zgled vztrajnosti, kako lahko vsemu navkljub preživiš in se trudiš izboljšati svoje življenje. Po podatkih Združenih narodov je Banda Aceh od katastrofe prejel 7 milijard dolarjev pomoči, mednarodna skupnost pa je tam zgradila več kot 140.000 domov, šol in bolnišnic in na tisoče kilometrov cest.
V Acehu je cunami pripomogel tudi k hitrejši sklenitvi miru med uporniki, ki so se dolga leta borili za neodvisno državo, in indonezijskimi oblastmi. Mirovni sporazum velja še danes.

Cunami 2004 ne velja le za eno najbolj uničujočih naravnih katastrof sodobne dobe, ampak tudi za največji projekt zbiranja sredstev, mednarodne pomoči in prostovoljnih prispevkov. Pet milijonov ljudi je v dneh po potresu potrebovalo takojšnjo pomoč in odziv je bil izjemen.

Po podatkih človekoljubne organizacije Oxfam se še nikdar poprej ni odzvalo toliko posameznikov, pripravljenih darovati v dobrodelne namene. Kar 40 odstotkov vseh zbranih sredstev - 5,4 milijarde dolarjev - so bile zasebne donacije, 6,4 milijarde je bilo vladnih pomoči, 2 milijardi pa sta se stekli na območje v obliki posojil in subvencij. Na prizadeto območje so na pomoč pohiteli tudi mnogi prostovoljci in predstavniki nevladnih organizacij.
Ob desetletnici katastrofe potekajo po vseh prizadetih državah spominske slovesnosti. V Banda Acehu so se žrtvam poklonili v spominskem muzeju cunamija, na Tajskem pa so v ta namen obnovili množično pokopališče blizu Ban Nam Khema, kjer je pokopanih več tisoč žrtev.
Drag opozorilni sistem ni dovolj
Ob obletnici pa strokovnjaki opozarjajo, da na najbolj prizadetih območjih, kot je Banda Aceh, še vedno niso vzpostavili učinkovitega sistema opozarjanja ljudi pred cunamiji in varne evakuacije.
Zaradi birokratskih zmed in razgibanega sveta namreč do milijonov prebivalcev obalnega območja, kjer je tudi infrastruktura v slabem stanju, opozorila sploh ne pridejo - pa čeprav je bil po katastrofi po 28 državah vzpostavljen 400 milijonov dolarjev vreden opozorilni sistem, ki pa je bil na mnogih območjih žrtev napačnega upravljanja, vzdrževanja in malomarnosti. Najtežje ostaja opozarjanje na odročnejših območjih, ki pa jih je na tem delu sveta kar precej.

V spodnji galerij nekaj fotografij katastrofe leta 2004 in prizadetega območja desetletje kasneje.