"Veš za katero kraljestvo, ki bi bilo lepše? Ne. To je najlepše kraljestvo na svetu," so odločni v Svaziju, afriški državi, kjer je stopnja okuženosti z virusom HIV 50-odstotna.
Svazi: velikost Slovenije, prebivalcev: en milijon, povprečna življenjska doba: 33 let. V potovalni bibliji Lonely Planetu pa boste v okvirčku z osnovnimi podatki našli še tole - slovi po: monarhiji, kulturnih festivalih, visoki stopnji okuženosti z aidsom.
Na eni strani je Svazi navidez eden tistih redkih afriških biserov: odlična cestna infrastruktura, nobenih notranjih trenj, nobenih državljanskih vojn ali krvavih pokolonialnih obdobij (od Velike Britanije so se mirno odcepili leta 1968), relativna varnost (belcem se zadrževanje zunaj po sončnem zahodu še vseeno toplo odsvetuje) in povečini izjemno priljudni in prijazni prebivalci, ki so v kombinaciji z lepo naravo in bogato kulturo eden izmed razlogov, da je Svazi skorajda obvezen postanek za popotnika po Južni Afriki.
Namesto v šolo v sirotišnice
Kdo bi rekel, da se za večno nasmejanimi obrazi Svazijcev in njihovimi ljudskimi modrostmi o tem, kako bogastvo prinaša samo nesrečo, skriva ena najbolj tragičnih zgodb sodobne Afrike.
Svazi ima namreč najvišjo stopnjo okuženosti z virusom HIV - kar polovica prebivalstva je v državi s poraznim zdravstvenim sistemom tako rekoč obsojena na smrt. V dobrih desetih letih, od leta 1992, se je delež dvignil s 3,9 odstotka na 39 odstotkov, aids je v tem času pomoril že četrtino prebivalstva, okoli četrt milijona otrok pa je zaradi te smrtonosne bolezni ostalo sirot.
Za te zdaj skrbijo bodisi stari starši bodisi pa se zanje trudijo poskrbeti številne sirotišnice v državi. Tu otroci, oblečeni v umazane in ponošene oblekice ter obuti v razcapane čevlje, dobijo dva topla obroka na dan (uboga jušna osnova za zajtrk in omaka s "papom", afriško belo polento, za kosilo), animirati pa se jih trudijo vidno izmučene učiteljice prostovoljke.
Stigma, imenovana HIV
Pogled na skromno učilnico v cerkvenem skladišču, v kateri se stiska skupina 20-40 otrok, od katerih so eni podhranjeni, drugi ušivi, tretji za seboj vlečejo pohabljeno nogo, skoraj vsi po vrsti pa so vročični in kašljajoči, te sprva pretrese.
A ti otroci so kljub neizmerni bedi povečini zadovoljni že s tem, da se stisnejo k tebi, ti radovedno otipavajo svetle lase ali pa vsi očarani zrejo v objektiv fotoaparata.
Za večino izmed njih so beli prostovoljci z Zahoda, ki se tu stalno izmenjavajo, najboljši približek staršev, ki jih nikdar niso poznali. Večina izmed njih ne bo šla nikdar v šolo, ker bi za to potrebovali uniformo - ta pa stane več kot šolnina.
Otroci, prihodnost vsakega naroda? Svazi bi znal biti izjema, če se ne zgodi kak dramatični, urgentni preobrat. A za zdaj nič ne kaže na to. Svazijska družba je kljub vsemu precej tradicionalna in konservativna in starši otrok, denimo, sploh nočejo testirati za HIV, ker se bojijo stigme in izobčenosti iz družbe, ki jo "kuga 20. stoletja" prinaša s seboj.
Yes, We Can
V osnovnošolskih učbenikih za naravne vede sicer obstaja obsežno poglavje o spolno prenosljivih boleznih in rabi kondomov, pa tudi jumboplakati po mestih skušajo (resda na malce tragikomičen način) ozaveščati družbo o nevarnostih aidsa.
"Trust condom", "Yes We Can (Practice Monogamy)" in "I protect my family - I stick only to my wife," je nekaj od tržniških poskusov zajezitve nenadzorovane epidemije aidsa.
Poligamija, ki jo v Svaziju mnogi (zlasti starejša generacija) še vedno izvajajo, nedvomno je eden izmed razlogov za hitro širjenje HIV-a. In ni ga večjega poligamista v državi od razvpitega kralja Mswatija III., afriškega zadnjega absolutnega monarha, ki vlada Svazilandu od leta 1986 - skupaj s svojimi 14 ženami. Mswati je drugi od 67 sinov (in skupno neverjetnih 200 otrok) pokojnega kralja Sobhuze II. in je danes precej kontroverzna osebnost.
Če je bil pokojni kralj izjemno spoštovan - tako zaradi svoje skromnosti kot zaradi odločnega načela diplomacije (njegov slogan "Nimam sovražnikov" izvira iz njegovega prepričanja, da se da vse spore rešiti s pogovori) -, pa Mswati slovi po izredno dragem okusu in razkošnem življenjskem slogu.
Razkorak med revščino in bedo povprečnih Svazijcev ter milijonskim avtomobilskim voznim parkom Mswatija III. je naravnost perverzen.
Zapor za kritiko
Medtem ko mednarodna skupnost in skupine za človekove pravice kritizirajo stanje v državi in zalagajo ljudi z dobrodelno pomočjo, si kralj omišlja najnovejše in najdražje modele jeklenih konjičkov in še celo vsaka izmed 14 žena ima po tri mercedese.
Kljub temu pa kakih večjih negodovanj čez njega v Svaziju ni slišati - mlajši, drznejši možje se sicer občasno pridušajo, da je "nor, ker se mu da ukvarjati s toliko babami", sicer pa obdržijo morebitne pomisleke zase.
Po eni strani zaradi popolnoma pragmatične previdnosti - že najmanjša kritika kralja ti namreč samodejno prinese trimesečno zaporno kazen brez sojenja - po drugi strani zaradi spoštovanja do njegovih prednikov, velikih starih kraljev, ki so Svazilandu prinesli neodvisnost in stabilnost.
"Majcena država z velikim srcem," oglašuje Svazi uradna turistična brošura. "The Beautiful Kingdom," je vztrajno poudarjal Psychology, uslužbenec prostovoljsko-popotniške svazijske agencije All Out. Težko se je ne strinjati.
V nasprotju s sosednjo Južnoafriško republiko in Mozambikom, kjer te še pred supermarketom pričaka do zob oboroženi varnostnik, je ozračje tu popolnoma sproščeno in prijazno, tako da se že kmalu počutiš popolnoma varno, tudi ko se kot edini belec sprehajaš po prestolnici Mbabane ali se voziš v kot ribji konzervi natlačenih javnih prevoznih sredstvih, kombijih.
Kljub temu da so maloštevilni beli prebivalci Svazija rahlo grozeče poskriti za visoke električne ograje, pa je rasnih napetosti tu precej manj kot v JAR-u.
Kakšna škoda, da je ta idilična država s tisočletno tradicijo, znamenitim vsakoletnim plesom trsja (reed dance), na katerem se zbere okoli 40.000 devic, krasnimi naravnimi parki s safariji, slikovitimi tržnicami ročnih obrti in lepimi prebivalci najverjetneje obsojena na izumrtje.
V spodnji galeriji nekaj podob Svazija in njegovih prebivalcev.