Pred trgovinami in lokali so smeti, ki čakajo na prihod komunalne službe - tudi ta sama bije boj z odvozom odpadkov, saj so smetišča natrpana do konca. Pri urarju srečam lastnico, ki obupano čisti okna, srečam gospoda z masko, ki me nagovori in me zaprosi, ali ga lahko fotografiram v uničenem mestu, saj bo o tem, kaj se je zgodilo Doboju, nekega dne pripovedoval svojim vnukom. Hodim po mestu duhov, po poti poleg nekaj domačinov srečam le čistilce (na isti dan je na pomoč Dobojčanom priskočilo okoli 450 študentov iz drugih delov države, ki so pomagali pri čiščenju), ki na prvi pogled opravljajo sizifovo delo. Gore smeti, neznosen smrad, komarji z vseh strani ... Reka Bosna je v Doboju pustila globok pečat, z močnim valovanjem je vdrla v mesto. Nosila je vse pred sabo, poleg mrtvih živali naj bi prvi dan, ko je bilo najhuje, nosila naokoli tudi trupla ljudi. V Doboju se je število žrtev zaradi poplav povzpelo na 11. Po vodi, ki je segala od dva do šest metrov visoko, so plavali odpadki, stvari iz trgovin, lokalov, plavali so hladilniki, Bosna je nosila tudi kanalizacijske odpadke ...

Življenje v Doboju se je obrnilo na glavo
Katastrofalne poplave, ki so poleg BiH-a prizadele tudi Srbijo in Hrvaško, so se zgodile pred enim mesecem, ljudje pa se še vedno z vsemi močmi bojujejo s posledicami naravne katastrofe. Da so narasle vode po obilnem deževju pustile neizbrisno sled, pa smo se na lastne oči prepričali na začetku meseca v mestu Doboj v Republiki srbski na severu BiH-a

(tu živi približno 27.000 prebivalcev), kjer se je življenje po poplavah obrnilo na glavo. "Morda 10, 15 let ne bomo prišli k sebi," pravijo prebivalci, med katerimi tudi najstarejši ne pomnijo takšnih poplav. Mesto je leta 1965 poplavilo, ampak niti približno v tolikšni meri kot zdaj. Medtem ko so vsi pričakovali, da bo voda segala do kolen, je reka Bosna, ki je v slabih 24 urah narasla za več kot pet metrov, pokazala vso svojo moč, ko je v zelo kratkem času Doboj spremenila v mesto na jezeru.

"Žal mi je mladih, starejših, beguncev ..."
Prva izmed sogovornic, ki je bila pripravljena kaj povedati, se je prvih dni spomnila tako: "Smrad je bil prejšnje dni veliko hujši, odkar je padel dež, vse manj ljudi nosi maske. Bilo je resnično neznosno, smrad, nepitna voda, bili smo brez elektrike, brez hrane, vse je bilo zaprto."

Najhuje so bili v poplavah prizadeti tisti, ki so v poplavah izgubili nekoga, pa tudi mladi, pripoveduje ženska, saj so najeli visoka posojila, da bi si lahko kupili stanovanje, da bi se poročili, si ustvarili družino. Reka Bosna je nekaterim vse to vzela, ponovno morajo zgraditi nov dom, a denarja nimajo, morajo vračati posojilo za dom, ki ga ni več: "Tudi za starejše mi je žal, pa tiste, ki so ostali v državi, ki so upali na boljši jutri ... Ostaja vprašanje, v kaj naj zdaj verjamejo. Upam, da bomo zdržali, vsi smo utrujeni, življenje se nam je vsem spremenilo, tistim, ki so enkrat že morali zbežati (v naseljih Bare in Usora, ki sta jo v poplavah najhuje odnesli, živijo pretežno begunci, op. a.), pa so na takšno situacijo tako rekoč že navajeni, pa tistim, ki kaj takega doživljajo prvič, ki so prvič ostali brez vsega. V tem trenutku je najpomembnejša volja ljudi, ampak mislim, da ta ni upadla, kar kaže tudi grafit, ki je zaokrožil po spletu, ki svetu sporoča, naj jim pošljejo kondome, kar pomeni, da imajo ljudje duha, moralo, upam, da bo tako tudi ostalo."

Mesto je uničeno
Pot nadaljujem po glavni ulici, od daleč se mi nasproti približata dve starki, ki nosita vrečki iz trgovine, prve, ki so jo v Doboju odprli po skoraj dveh tednih. Zadihani, ker sta prehodili dolgo pot, se ustavita za počitek in spregovorita o nesreči, ki je prizadela mesto: "Bilo je grozno, težko je to opisati z besedami, vidite tudi sami, mesto je uničeno, vse je uničeno. Kjer živiva, je voda segala 4, 5 metrov visoko, okoli je bilo morje, nismo mogli ven iz stanovanja." K sreči obe starki živita v višjih nadstropjih, dodata pa, da te sreče njihovi sosedje iz nižjih nadstropij niso imeli: "Prišli so k nam, ponudili smo jim pomoč. Dobili smo pomoč, vodo, kruh, tri paštete, bili smo brez vode, elektrike, grozno je bilo, še huje kot med vojno," dodata.

Pričakovali vodo do kolen, ta visoka tudi do šest metrov
Sprehodim se mimo zanatskega centra - gre za prostor, kjer so lokali -, tudi tam ni nikjer nikogar, le smeti pred samimi objekti. Hodim naprej mimo stanovanjskih blokov, pred njimi srečujem prebivalce, ki skušajo očistiti svoje prostore. Vstopim v enega izmed blokov, nikjer nikogar, v stanovanju ničesar, ostale so le nadstropne luči. Pridem do križišča, ki sem ga prepoznala po posnetku z YouTuba. Gre za video, ki so ga posneli stanovalci, medtem ko so bili ujeti v bloku, in ki nazorno pokaže, kolikšna je moč vode. V šestih minutah je bilo križišče napolnjeno z vodo, kaže pa zadnje poskuse Dobojčanov, da rešijo svoje "glave" in avtomobile pred prihodom vode.

Stopim bližje, prijazno me ogovori gospa, ki je že navajena medijev. "Posneli so me z RTS-a iz Srbije, bilo je več novinarjev, Slovencev še ni bilo ..." nam pripoveduje Ljubica Suš, ki razkrije, da je video, ki je zaokrožil po spletu, posnet z njenega balkona. "Tri besede sem v četrtek zvečer slišala v dnevniku: Doboju grozi nevarnost. Pri svojih 18 letih sem preživela poplavo. Naš blok je ves čas na udaru vode, tako da sem mislila, da bo malo vode, nihče ni napovedal takšne katastrofe. Ko je voda začela pritekati, se je sirena oglasila dvakrat in to je bilo to. Zatekli smo se v stanovanja, tri, štiri dni smo bili zaprti, pozneje so začeli prihajati ljudje s čolni, kdor je kaj mogel, nam je podal."

K nama pristopi gospa, ki Ljubici izroči ključ, in se obrne proti meni: "To gospo bi morali razglasiti za junakinjo, mene in mojega invalidnega otroka skupaj s še enim fantom je rešila v zadnjih trenutkih. Gospa Ljuba, vsa vam čast, mojemu otroku je ponudila vse, počutili smo se, kot da smo doma. Jaz sem Smaljović Ajša." Vojna naju je zbližala, pripoveduje gospa Ljuba in dodaja, da med njima ni bilo nikoli nikakršnih sporov glede na versko ali narodno pripadnost: "Kje pa, narodnosti ne poznam, bila sem poročena s Hrvatom, ljudi ne razlikujem tako, pomembno je, da si človek, in nič drugega."

"Najbolje je, da si sami pomagamo med seboj, prijatelji, sosedje. Oblasti ne morejo vsega narediti," skromno pravi Ljuba in na vprašanje, kaj konkretno potrebujejo, odgovori spet zelo skromno: "Hrano, ki lahko stoji, detergent za pomivanje ... naj da vsak, kar lahko, po svojih zmožnostih."

Ljuba me popelje tudi skozi blok, kletne prostore si pogledam s stopnišča. Vse je umazano, iz kleti prihaja smrad. Povzpnem se v prvo nadstropje, kjer je na stenah jasno videti, do kod je segala voda. Stopim v eno izmed stanovanj, kjer so v akciji čistilci, vsi z maskami na obrazih, obuti v škornje in v delovnih uniformah, dvojica skozi okno meče kavč, v stanovanju popolno razdejanje, neznosen smrad, ki me je pregnal ven. Za mano stopi eden izmed "zamaskirancev" in me ogovori z besedo, dvema v slovenskem jeziku: "Slovenka, novinarka, rad bi izkoristil to priložnost, če dovolite, rad bi nekaj povedal. Ti fantje, ki ste jih videli v stanovanju, to so policisti. V okviru policijske postaje Doboj 1 se nas je zbralo 15 policistov, ki kot prostovoljci pomagamo starejšim, obolelim ljudem pri čiščenju, ko nismo na delovnem mestu. Nekateri izmed njih so prav tako ostali brez vsega v poplavah."

Srečko Kršić, policijski uslužbenec policijske postaje Doboj, se dne, ko je voda vdrla v mesto, spominja tako: "Bilo je grozno, neponovljivo. Kot nekakšen drug planet, kot da je cunami šel skozi mesto ... Mesto je po poplavah neprepoznavno, ko se je voda umaknila, so se šele pokazale razsežnosti poplav, Doboj je obrnjen na glavo." In koliko časa bodo potrebovali, da se spet postavijo na noge: "Sam Bog ve, dolgo, dolgo. Šole so zaprte, redkokatera trgovina je odprta, ničesar ni, huje je kot v času vojne, takrat je vsaj kaj delovalo, imeli smo elektriko, vodo ..."

Koliko je mrtvih? Res samo 11 ali celo več kot 300?
Še preden sem se odpravila v Doboj, so me ljudje v pogovorih - tema številka ena so že vse od sredine maja poplave - opozarjali, naj tja nikar ne hodim, saj tam ni ničesar, in naj nikar ne hodim brez maske po mestu … Tisto, kar me je najbolj šokiralo, pa so bile govorice, da oblasti prikrivajo resnično število mrtvih, saj naj bi le v nekem trgovskem centru voda zadušila vse, ki so bili takrat tam - teh žrtev naj bi bilo celo 300.

Ljerka Stanimirović, tiskovna predstavnica centra za javno varnost v Doboju, Šamcu in Modriči (vsa našteta mesta so poplavljena), je te navedbe takoj zanikala: "Tam nismo našli niti enega trupla niti nimamo prijav o pogrešanih osebah, ki so bile takrat v trgovskem centru. To je čista dezinformacija, ki je prišla tudi do nas, seveda, ampak zagotavljam, da ni tako." Po ostrem zanikanju govoric spregovori o zdajšnjem stanju v mestu: "Stanje varnosti je zadovoljivo in pod nadzorom, nismo imeli niti enega težjega primera razbojništva, ni bilo prijav večjih kriminalnih dejanj. Bile so le manjše kraje prenosnih telefonov, predmetov, ki so jih ljudje dali iz svojih domov, kot je recimo električno orodje, ampak to so kraje, ki niso mogle vznemiriti javnosti, ta je bila vznemirjena s samimi poplavami. Poleg tega smo v zelo kratkem času vzpostavili izdajo osebnih dokumentov, da prebivalci lahko uveljavljajo svoje pravice, saj so številni prebivalci med poplavami ostali brez vsega, pa tudi brez osebnih dokumentov."

Med nekaj prebivalci, ki sem jih srečala na poti in ki so celo želeli spregovoriti o nesreči, ki se jim je zgodila, je veliko jeze, saj po njihovem mnenju odgovorne institucije niso storile vsega ob pravem času. Stanimirovićeva se obtožb takoj obrani z besedami: "Prebivalci ne vedo, čigave so kakšne dolžnosti, mi pa trdimo, da naša naloga ni bila, da bi ljudi obvestili o možnosti poplav. Mi ne bežimo od svojih nalog, pomagamo vsem po najboljših močeh, naši fantje ne spijo že dneve, pa čeprav je številnim izmed njih prav tako poplavilo stanovanja. Niti oni sami ne vedo, kako naprej, a pomagajo drugim. Dali so od sebe svoj maksimum, naši delavci so delo opravili na visoki ravni, tako profesionalni kot človeški."

Policijska postaja v Doboju, ki sem jo obiskala, je bila prav tako poplavljena. Pritličje in prvo nadstropje sta popolnoma uničeni, Stanimirovićevo najdem v drugem nadstropju. V pisarni, ki je bila po navadi samo njena, so zdaj štirje: "Moramo iti naprej, moramo delati. Sami smo očistili postajo. Reorganizirali smo se, vidite, zdaj nas je več v pisarni, družimo se ... Tega kolega (pokaže na moškega za računalnikom) sem končno pobliže spoznala." Moški se nasmeje.

"Za nas je že novica, če kiosk odprejo"
Stanimirovićeva doda, da lahko prebivalci po Radiu Doboj, edinem radiu informativnega značaja v mestu, izvedo vse informacije o stanju v mestu. Poveže me z direktorjem radia Aleksandrom Novakovićem. Na poti do radia mi pove, kaj se je dogajalo, kaj se dogaja v Doboju. Pot naju vodi mimo cerkve, kjer ljudje stojijo v vrsti, čakajo na pomoč. "Vidiš tudi sama, v Doboju je malo ljudi, ne vem, kdaj sem nazadnje videla otroka, ampak bolje je tako," pripoveduje. Vstopiva v majhno sobo, kjer od poplav naprej vodijo radijski program, prejšnje prostore in vso opremo so jim uničile poplave. Do zadnjega so svojim poslušalcem sporočali o stanju v mestu, vse do takrat, dokler ni voda začela dobesedno vdirati v njihove prostore. "Sodelavki je vojaški tovornjak evakuiral, k sreči smo nasproti občine, pa smo jih priklicali na pomoč. Jaz pa sem moral sam korakati skozi vodo, malo sem korakal, malo je manjkalo, da ne zaplavam. Če ne bi imel svojih 120 kilogramov, bi me voda odnesla, včasih je bolje imeti kakšen kilogram več," se pošali eden izmed delavcev na radiu.

"Prve dni nismo mogli prebivalcev obveščati o ničemer, zdaj smo se za silo znašli. Vse poteka zelo improvizirano, nekaj opreme smo si izposodili, ostali smo brez vsega." Kaj je tisto, kar meščane najbolj zanima: "Razdeljevanje pomoči, kdaj bodo začele delati lekarne, bolnišnica ... Veste, Doboj je v takšnem stanju, da je za nas novica že to, da je kiosk odprt." Ali bi lahko katastrofo preprečili: "Civilna zaščita je tista, ki bi morala obvestiti ljudi. Ali so to opravili dobro ali ne, bo pokazal čas, mi smo do zadnjega obveščali o stanju. Mi na radiu, dokler ne dobimo uradne informacije od pristojnih služb, ne moremo ničesar storiti. Žal nismo dobili nikakršnega dokumenta."

Nismo krivi, nismo krivi, nismo krivi ...
Nekateri pravijo, da bi bila lahko škoda ob pravem ravnanju manjša. Vodjo civilne zaščite, Milka Vidakovića, najdem v gasilskem domu, kjer je voda segala kar šest metrov visoko. Med pogovorom Vidaković ves čas ponavlja, da on res ni kriv, da so delovali v skladu z zakonom, z letnim operativnim načrtom, da ga višji organi niso opozorili na prihajajočo nevarnost: "V skladu z zakonom smo spremljali raven reke Bosne, zjutraj okoli sedme smo bili v dilemi, ali bo narasla ali bo padla, začela je naraščati. Takrat smo pregledali nasip in videli, da se lahko nekaj zgodi, ob osmih smo sprožili sireno, trikrat, ne dvakrat, kot pravijo ljudje. Številni so mislili, da gre za vajo, saj vsakega 15. v mesecu preizkušamo sirene, ampak šele okoli 12. ure. Ljudje so se odzvali tako in drugače, nihče ne more reči, da ni ničesar vedel." Doda, da se pod takšno količino vode ne bi uspelo obraniti niti močnejšim državam, kot je Nemčija, ne pa njihovemu obrambnemu nasipu, ki je narejen v prejšnji državi, tako da njih res ne morejo kriviti za nič.

Voda se je v mestu zadržala dva dneva. Drugi dan, ko se je gladina Bosne spustila, so glavno prometnico ob zahodnem delu mesta dobesedno podrli, da so odprli pot vodi in se je ta lahko izlila iz naselja: "Doboj je doživel katastrofo, to se nam je zgodilo po 50 letih. Štab za izredne situacije se je sešel, nam je bilo najpomembneje, da rešimo ljudi, da imamo čim manj žrtev. Ko smo to rešili, so sledile težave čiščenja mesta, ne ve se, kaj je huje. To so ogromne količine odpadkov, mesto je treba očistiti, da se ne pojavi epidemija, vse sile so na terenu."

Humanitarna pomoč od vsepovsod
V Doboju najbolj primanjkuje konzervirane hrane, mleka, marmelad, pove Mihajlo Arsenović z Rdečega križa: "Z vseh koncev sveta prihaja pomoč: nekdanje države Jugoslavije, Nemčija, Avstrija, Kanada, Nizozemska, Avstralija, ni države, ki nam ne bi poslala pomoči." Nejevoljo nekaterih prebivalcev, da ne dobijo dovolj pomoči, pokomentira z besedami: "Nimamo možnosti, da bi vse hranili, hranimo le poplavljeno prebivalstvo. Na začetku so vsi dobili pomoč, zdaj nič več." Arsenović dodaja, da je pomoč še kako potrebna, saj se niti sami ne zavedajo, kaj jih čaka. "Polja so uničena, sadovnjaki, vse je uničeno. Poznam družino s 30 kravami, 17 biki, 70 prašiči, ki danes nima ničesar več, nimajo kam leči," pove še eno izmed tragičnih zgodb, ki se je zgodila v Doboju.

Epizoda v življenju mladega gostinca
Zgodb je ogromno, tista, ki se me ji še posebej vtisnila v spomin, je epizoda v življenju mladega gostinca, ki je 15. maja želel prvič odpreti svoj lasten lokal. Prvič v življenju se je podal v podjetniške vode, a mu je Bosna to preprečila. Namesto veselja ob odprtju ga je zadel velik udarec, še preden mu je uspelo prodati eno kavo. Kot pove moški, ki je najel posojilo, da bi začel svoj posel, ga je med čiščenjem lokala in ob vsej žalosti, ki ga je obdala, nekdo potrepljal po ramenu. Obrnil se je in zagledal Milorada Dodika, predsednika Republike srbske, ki je mladeniča želel razvedriti z besedami: "Ne skrbite, oproščeni boste plačila davkov za prejšnji mesec." Novica, ki za nesrečnika ni pomenila nič, saj ni v lokalu zaslužil niti ene konvertibilne marke.

Kaj sledi? Množična selitev?
Po takšni nesreči se pojavlja skrb, da bodo številni zapustili Doboj (in druga poplavljena mesta) v strahu, da bi se poplave ponovile. Po besedah strokovnjakov bodo ta naselja tudi v demografskem smislu utrpela veliko škodo, poplave so med prebivalce vnesle veliko negotovosti. "Zdaj smo še pod adrenalinom, še čistimo stvari. Ko bodo ljudje želeli iti na delo, pa bodo videli, da delovnega mesta ni več, ko se bodo želeli vrniti na svoje domove in bodo ti popolnoma uničeni, bodo videli, da ni več življenja, ki so ga bili vajeni. Takrat se bodo prave težave šele začele, sledi psihološki udarec," pravi prej omenjeni novinar Novaković, ki je dodal, da do konca življenja ne bo pozabil zvoka vode in smradu: "To zdaj ni nič, po ulicah dobesedno nisi mogel hoditi, moral si kopati skozi smeti."

Policisti ponoči z gumijevkami nad nepridiprave
Po besedah nekaterih Dobojčanov se prve dni ni bilo priporočljivo "sprehajati" po mestu zvečer - tudi po 17. uri, kot sem videla sama, v že tako mrtvem mestu ni opaziti skorajda nikogar -, saj naj bi možje postave neuradno dobili zeleno luč od višjih institucij, da z gumijevkami napadejo vsakogar, ki se bo ob nočnih urah odločil za sprehod. Ob tej uri se namreč ni odpravil v središče mesta, da bi se naužil "svežega" zraka, temveč da bi kaj vzel iz trgovin. Pri tem ulična razsvetljava sploh ni delovala, tako da policisti niso izbirali, koga bodo oziroma koga ne bodo napadli.

Dobojčani z optimizmom zrejo naprej
Veliko moč daje prebivalcem vsa pomoč, ki prihaja z vseh koncev sveta: "Poklical me je sodelavec, ki ga nisem slišala 15 let, vse odkar se je upokojil. Srce se mi je trgalo, to mi pomeni največ - podpora ljudi," pripoveduje ena izmed Dobojčank.

Kljub vsemu pa ostajajo Dobojčani polni volje in humorja, kar začutim na vsakem koraku, ko se približam kateremu izmed stanovanjskih blokov, kjer ljudje skupno čistijo kletne prostore, pri tem pa se tudi pošalijo. Mlada profesorica ekonomije Tanja pove, da sta v njihovem bloku le ona in mož kuhala na plin, tako da so se pri njiju zbirali vsi otroci, ki so v vrsti čakali na svojo palačinko, sosedje pa na skodelico kave. Starši so mestni stadion začeli čistiti, da bi se njihovi otroci lahko vrnili k treningom.

Nesreča je tako sosede zbližala, pove še ena izmed sogovornic: "Če vam povem iskreno, nikogar nisem poznala v bloku, zdaj smo se spoznali. V teh poplavah smo se spoznali, smo se nasmejali. Ljudje so se povezali tudi prek družbenih omrežij, kjer ljudje ponujajo svoje hiše, zemljišča ljudem, ki so izgubili vse v poplavah. Resnično obstaja velika solidarnost med nami, solidarnost držav nekdanje Jugoslavije. Moramo vztrajati, moramo iti naprej, ne preostane nam nič drugega ... Morda pa bo res, kot je dejal naš župan, Doboj boljši, kot je bil. Vse je odvisno od nas, od prebivalcev Doboja. Za konec dodaja: "Vsem se zahvaljujemo za pomoč, to nam veliko pomeni. Upam, da si bo Doboj to zapomnil in da bo to tudi vrnil, če bo bog ne daj kdaj komu to potrebno."

Dolores Subotić