leži atol, tako rekoč popolnoma odmaknjen od preostalega sveta.

Laguno Truk oz. Chuuk, kot se atol imenuje, so leta 1528 odkrili španski pomorščaki, takrat pa so jo še poseljevala domorodna plemena, ki so živela v popolni osami. Po špansko-ameriški vojni leta 1898 so bili Španci atol prisiljeni prodati Nemcem, po prvi svetovni vojni pa je prešel v japonske roke.

Do druge svetovne vojne so Japonci tu vzpostavili pristanišče in mornariško oporišče s 40.000 vojaki. Atol ima naravno pristanišče, ki ga obdaja 225 kilometrov dolg koralni greben, zaradi česar je Truk, strateško gledano, idealen. To je bil tudi eden glavnih razlogov, da se je Japonska odločila uporabiti laguno kot glavno oporišče za svoje operacije na Pacifiku.

Na okoliških otokih so tako zgradili ceste, okope in preostalo vojaško infrastrukturo – zaščitni obroč za atol, ki je na neki točki gostil večino japonske flote. Najdragocenejše ladjevje japonske cesarske mornarice je bilo zasidrano prav tu – vključno z največjima bojnima ladjama, kar jih je Japonska kdaj zgradila, Jamato in Musaši. Zaradi svoje močne utrjenosti, tako naravne kot človeško ustvarjene, je bilo oporišče v Truku med zavezniškimi silami znano kot "Pacifiški Gibraltar".

Usoda Pearl Harborja
Japonska vojaška infrastruktura v laguni Truk je vključevala pet pristajalnih stez, oporišča za hidroplane, postajo za torpedovke, popravljalnice podmornic, komunikacijski center in radarsko postajo. Truk s približno 45.000 nastanjenimi vojaki je bil dejansko največje japonsko mornariško oporišče, ki se je po velikosti in pomembnosti lahko primerjalo s Pearl Harborjem.

A ironično, leta 1944 je Truk doživel podobno usodo kot slovito havajsko pristanišče, atol pa je s tem postal neuporaben za nadaljnje strateške operacije. Japonska obveščevalna služba je za ameriški zračni napad, ki se je pripravljal, sicer izvedela teden dni prej, tako da je Japonski uspelo še pravočasno umakniti svoje večje bojne ladje in letalonosilke na Palav, a večji del flote je bil izgubljen.

Popoln masaker
Popoln masaker, ki so ga Američani na atolu izvedli 17. februarja 1944 z "operacijo Toča", je trajal tri dni, cesarska mornarica pa si po njem ni nikdar zares opomogla. Davek je bil visok – 12 lahkih križark, rušilcev in 32 trgovskih ladij, ki so bile po naključju zasidrane v Truku, ob tem pa je bilo sestreljenih še okoli 275 japonskih lovcev. V ameriški ofenzivi je umrlo 4.500 japonskih mož.

Leta 1969 je francoski oceanograf in filmar Jacques Cousteau šel po poti nekoč mogočne flote, nameščene v Truku, in odkril orjaško pokopališče ladij in opreme, ki je ležala tako rekoč nedotaknjena na morskem dnu vse od dneva napada.

Posebej veliko zanimanja je vzbudila razbitina podmornice I-169 Šinohara, ki se je za časa napada skušala s potopitvijo (neuspešno) ogniti pogubi. Podmornica je znana predvsem zato, ker je sodelovala pri napadu na Pearl Harbor decembra 1941.

Flota duhov
Cousteau je po videnem posnel dokumentarno serijo Laguna izgubljenih ladij (na ogled v posnetku spodaj), lokacija pa je kmalu postala znana kot "flota duhov lagune Truk".

Poleg ladij, sestreljenih letal, tankov, motorjev, radiev, orožja in rezervnih delov so francoski potapljači na dnu lagune odkrili tudi veliko človeških kosti, prizor pa je bil resnično zlovešč in je po vseh teh letih obudil spomin na bitko, o kateri v resnici kaj dosti ljudi ni vedelo.

"Laguna Truk predstavlja skrivnostni planet življenja in smrti. Po eni strani narava absorbira vojne artefakte. Po drugi jih je narava ohranila. Šele čez nekaj stoletij bo z dna lagune Tuk izginila vsaka sled neumnosti človeštva," Cousteau sklene svoj dokumentarec.

Potapljaški raj
Cousteaujevo odkritje je spodbudilo veliko zanimanja med potapljaškimi klubi, pustolovci in raziskovalci, hkrati pa je pritegnilo pozornost japonske vlade, ki je sprožila operacijo dviganja posmrtnih ostankov padlih mornarjev, vojakov in pilotov, da bi jim omogočili dostojen pogreb. Hkrati so celotno laguno Chuuk razglasili za japonsko vojno grobišče.

Ker toliko odlično ohranjenih ladij leži na tako majhnem območju, je Truk postala meka za potapljače z vsega sveta. Vse od dneva bitke so ladje in druga oprema ostale bolj ali manj v enakem položaju, kot so potonili. Razbitine do 15 metrov globoko se lahko vidi s površine, saj je morje v teh koncih izjemno čisto. Na eni od ladij so jasne sledi udarca torpeda. Na drugi je vidna ogromna luknja na palubi.

Nevarnost za okolje
Identifikacija ladij v laguni Chuuk je za mnoge zanesenjake postala prava mala obsesija. Leta 1972 je laguna postala zaščitena kot državni spomenik, kar je bil pomemben korak pri zaščiti lagune pred plenilci, hkrati pa so se ljudje s tem tudi začeli zavedati, kakšno škodo delajo razbitine okolju. Gorivo in nafta, ki sta potonila z ladjami, že desetletja onesnažujejo laguno.

Leta 2011 se je tako iz enega od tankerjev, ki je potonil leta 1944, razlila nafta, s tem pa ogrozila raznolikost morskega življenja v okolici razbitin. Okoljevarstveniki pravijo, da je stanje kritično in bi lahko povzročilo veliko škode tamkajšnjim ribam, morskim želvam, morskim psom in koralam.