Z razlogom pravijo Modri luknji tudi "pokopališče potapljačev", kar zlovešče potrjujejo tudi oltarčki in spominski napisi umrlim, vklesani v rdečkasto pečino nad obalo. 120 metrov globoka podvodna vrtača, v katero se vsak dan spuščajo rekreativni potapljači, je po grobih ocenah (uradne statistike ni) v zadnjih 15—20 letih vzela okoli 200 življenj, več kot katera koli druga potapljaška lokacija na svetu.

Karl Marx, Avstrijec, ki je umrl leta 2008. James Smith, 23-letnik, ki so mu ob smrti leta 2003 na spomenik zapisali "Ne pustite, da bi se strah postavil po robu vašim sanjam". Tu je tudi znamenje Danielu Malaku in Tareku El Kadiju, prijateljema, ki sta umrla v luknji na isti dan leta 1988, povzema revija Slate.

Kdo ve, morda ima pri črni statistiki kaj opraviti tudi domnevno prekletstvo, ki naj bi padlo nad vrtačo, ko si je v njej življenje vzelo dekle, obupano nad dogovorjeno poroko. Tako vsaj pravi krajevna legenda.

Ena od zadnjih žrtev je bil izurjeni, 39-letni irski potapljač Stephen Keenan, kot varnostni potapljač eden najboljših v svojem poslu, ki je utonil prejšnji mesec med nadziranjem potopa Alessie Zecchini, svetovne rekorderke v prostem potapljanju. Ko je 25-letna Italijanka skušala z enim samim dahom preplavati zloglasni "obok" Modre luknje, je izgubila orientacijo, Keenan pa ji je pohitel na pomoč in jo usmeril na površje.

Zecchinijeva se je rešila, Keenan pa je omedlel in so ga pozneje našli mrtvega. Čeprav so smrti potapljačev v Modri luknji morbidna stalnica, je Keenanova nesreča to poletje še posebej odmevala med potapljaško skupnostjo, ki se zgrinja nad Dahab, egiptovsko letovišče na obali Rdečega morja, znano po svojem koralnem grebenu. Kot so zapisali v Guardianu: "Če se je zgodilo Stevu, se lahko vsakomur."

Potapljaški Everest
Zakaj torej potapljači še vedno tako množično drvijo v to zlovešče modro brezno? Na bookyordive.com, spletni strani za potapljače, so pred časom to pojasnili takole: "Razvpitost Modre luknje kot najbolj smrtonosne potapljaške lokacije na Zemlji potapljačev ne odvrača, ampak jih celo privlači, tako kot alpiniste privlači vzpon na Everest. Ko se potopite v Modro luknjo, ste izzvali enega najzahtevnejših potapljaških okolij in pri tem izkusite nekaj res izjemnega."

"Nekaj izjemnega" v primeru Modre luknje ni bogat morski živelj ali živopisane korale, ki sicer krasijo dno Rdečega morja. Teh v Modri luknji tako rekoč ni. Potapljači sem pridejo na odmerek adrenalina, na preizkušanje lastnih zmožnosti in meja človeškega telesa, na izziv, ki ga predstavlja edinstvena struktura globeli. Seveda, prav samo črna praznina Modra luknja vseeno ni - tisti, ki jim je uspelo priti pod omenjenim "obokom", 25-metrskim temnim podvodnim predorom, kjer so tokovi močni, prav do dna, ko se jim pogled odpre na 50-metrsko pečino, ki se odpira na Rdeče morje, primerjajo to z obiskom podvodne katedrale.

Zbiratelj kosti
Med njimi je tudi domačin Tarek Omar, 53-letni tehnični potapljač, ki je Modro luknjo začel odkrivati že davnega leta 1992, širši javnosti pa je postal znan, ko je leta 1997 iz globine 65 metrov potegnil trupli mladih irskih potapljačev Martina Gare in Conorja O’Regana, oklenjeni v smrtni poslednji objem. Prvi je bil izkušeni potapljaški inštruktor, drugi je bil v zadnji fazi usposabljanja za ta naziv, nobeden od njiju še ni dopolnil 25 let.

"To sta bili prvi trupli, potegnjeni iz Modre luknje," je za Guardian povedal Omar, "potapljaška starešina", ki je od takrat iz vode potegnil že več kot 20 trupel, s tem pa si prislužil vzdevek "zbiratelj kosti". V lanskem prispevku v Cairo Scene so ga označili kar za "paznika dahabskega pokopališča". "Luknjo poznam kot lastno kuhinjo," je nonšalantno, med srkanjem beduinskega čaja, povedal za egiptovsko spletno revijo.

Usodna globinska pijanost
Število smrtnih žrtev se je znatno povečalo z razmahom tehničnega potapljanja (ekstremni način potapljanja, ki izkušenim potapljačem omogoča potope v večje globine, kot so običajne pri rekreativnem potapljanju, op. a.), nevarnost pa preti tudi na potapljače prostega sloga. Prosto potapljanje se je močno razmahnilo po filmu Velika modrina (1988) francoskega režiserja Luca Bessona o dveh potapljaških tekmecih.

Največja težava pri potapljanju v Modro luknjo je izguba orientacije. Mnogi potapljači na taki globini postanejo zmedeni, omotični, včasih jih preplavi evforija, včasih tesnobnost, halucinirajo. Stroka ima diagnozo za tako stanje – dušikova narkoza ali, poljudno, globinska pijanost. Ta se pod vplivom različnih dejavnikov lahko pojavi v vodnih globinah, večjih od 25 metrov, ko pod učinkom dušika pride do stanja, podobnega opitosti.

V Modri luknji potapljači včasih v takem stanju v predoru zagledajo fatamorgansko svetlobo, proti kateri odplavajo, misleč, da je gladina. Kot pri opijanju z alkoholom se tudi v tem primeru omamljenost povečuje z globino, na določeni globini pa potapljač izgubi zavest. Potem je tu še zastrupitev s kisikom, ko nitrox (obogateni zrak, s katerim polnijo jeklenke) pri visokem pritisku postane strupen. Jasno, s specializirano opremo in korenito usposobljenostjo je tveganje manjše, a mnogi raje ubirajo bližnjice.

Smrt, ujeta na kamero
Eden izmed njih je bil Juri Lipski, čigar smrt je morda najbolj odmevala. Rusko-izraelski potapljaški inštruktor je nenadejano zaslovel leta 2000, ko je s kamero na čeladi posnel lastno smrt. Lipski se je v Modro luknjo odpravil sam, na 92 metrih pa je postal žrtev omenjene dušikove narkoze: izgubil je orientacijo, še dodatno pa ga je obtežila snemalna oprema. Ko se je zavedel, da se ne bo mogel rešiti, je odstranil kisikovo masko in kmalu izdihnil.

Omar se je z Lipskim srečal uro pred njegovo smrtjo. "Hotel je posneti predor. Rekel sem mu, da v redu, ampak da bo najprej potreboval dva tedna usposabljanja, potem pa bova šla snemat," razlaga Omar. A ker je prišel Lipski v Dahab samo za konec tedna, je zavrnil Omarjevo ponudbo in se potopil sam. Njegovi zadnji trenutki so ujeti na pretresljivem, slabih sedem minut dolgem posnetku, ki ima na Youtubu okoli 10 milijonov ogledov, pri čemer potapljačevega obraza sicer nikdar ne vidimo, sta pa jasno razvidna njegov obup in panika.

Truplo Lipskega in opremo je na prošnjo njegove žalujoče matere iz vode potegnil Omar, ki je gospe Lipski dva dni pozneje priskočil na pomoč tudi pri razstavljanju in pakiranju opreme. "Po vseh pravilih bi kamera, narejena za globino do 75 metrov, morala biti poškodovana ali polomljena, a je, začuda, še delala in posneto sva si skupaj ogledala. Če bi vedel, da posnetek obstaja, bi ga uničil. Tisto, kar me res vznemirja in žalosti, je, da ima zdaj njegova mama posnetek, kako se njen lastni sin utaplja," je povedal za Cairo Scene Omar, ki ga duh Lipskega še vedno preganja.

Precenjevanje lastnih zmožnosti
Še ostrejša od Omarja je Alex Hayes, 32-letna potapljaška inštruktorica iz Anglije, ki se je v Dahab preselila pred sedmimi leti, v Modro luknjo pa se je potopila že neštetokrat in po njenem "sploh ni tako nevarna". Hayesova veliko število smrti pripisuje zgolj in samo dejstvu, "da so nekateri ljudje idioti". Angležinja pravi, da ni nobenih težav, dokler so potapljači previdni, "opravijo svojo domačo nalogo", predvsem pa ne precenjujejo svojih sposobnosti. "Ljudje opravijo sto potopov in mislijo, da vse vedo, niso pa pripravljeni na tako globino. Imeti malce znanja je lahko nevarna stvar."

Potapljanje v Dahabu, hipijevsko-backpakerski sinajski komuni, so oblasti oz. ponudniki sami počasi začeli regulirati. Čeprav nekateri potapljaški centri še vedno dovoljujejo potope pod obokom, je takih vse manj, nekvalificirani potapljači pa imajo sploh z zakonom prepovedan vstop v Modro luknjo. Omarja je k Modri luknji pred 25 leti premamila prav legenda o zakletosti, a pravi, da ni nikdar verjel v urok. Je pa, po 20 letih reševanja trupel iz globin, prepričan o eni stvari: "Ljudje, ki se tu potapljajo, so si ustvarili svoje lastno prekletstvo."