Govori deset jezikov, med njimi nekaj slovanskih, kar mu omogoča študij izvirnih virov o zgodovini srednje in Vzhodne Evrope, ki sta primarni področji njegovega zanimanja. Prepričan je, da je zgodovinsko znanje predragoceno gradivo za razlago aktualne politike, da bi zgodovinarji smeli molčati. S tem ne misli le, da morajo predavati in pisati knjige, kar sam, kot je dokazal predvsem z bestselerjem Bloodlands – Europe between Hitler and Stalin, tudi sijajno počne. Meni, da morajo zgodovinarji komentirati sedanjost. Zadnje mesece živi na Dunaju, saj si je vzel 'prosto leto' za priprave na naslednjo knjigo. In od tu, z relativne bližine Timothy Snyder opazuje dogajanje v Ukrajini. Prav o njem in o iskanju razlage za ukrajinsko krizo v novejši ukrajinski in sovjetski zgodovini je pred nekaj dnevi predaval na berlinskem inštitutu Institute for Cultural Inquiry.

Prenapete misli nekega (avtokratskega) državnika št. 1: kmet, ki počasi umira od lakote, je saboter (1932)
Lahko bi sicer začela tudi kje drugje, ampak že zaradi omembe Sočija preprosto 'ne gre' drugače ... Poleti 1932, med lakoto, ki je v Ukrajini po najrealnejših ocenah pokončala okoli 3,3 milijone ljudi in ki je bila del tako imenovane druge revolucije oziroma programa hitre kolektivizacije v izteku prve Stalinove petletke, je Josip Stalin potoval v Soči; potoval je na počitnice; potoval je v dobro založenem vlaku; potoval je prek izstradane Ukrajine, v kateri se je na vrhuncu 'holodomora' med sestradanimi ukrajinskimi kmeti razpasel kanibalizem in v kateri je posledično nastal celo pravi črni trg človeškega mesa, Sovjetska zveza pa je po drugi strani takrat še vedno izvažala žito na Zahod. Iz tega obdobja so ohranjeni dokumenti tajne policije GPU, kot tisti, ki jih med drugimi citira Snyder in v katerih je neki terenski ovaduh zapisal: "Družine ubijajo svoje najšibkejše člane, običajno otroke, in jih jedo." Ohranjeno je tudi denimo pismo mlade zdravnice, v katerem piše prijatelju v Rusiji: "Nisem še postala kanibalka, ampak morda to ne bo več res, ko boš prejel to pismo."

In v tem obdobju, ko kolektivizacija kmetijstva ne le da ni dala pričakovanih (in zahtevanih) rezultatov, ampak je celo vodila v genocid (predvsem) nad ukrajinskim prebivalstvom, je Stalin v dialogu s tesnima sodelavcema, politbirojevskima hardlinerjema, Kaganovičem in Molotovom ugotovil, da obstaja tesna vez med lakoto in nelojalnostjo ukrajinskih komunistov. Prav pismo, ki ga je med omenjenim potovanjem prejel od Kaganoviča, mu je pregnalo vse dvome; zdaj je vedel: lakota je posledica sabotaže; je pravzaprav sredstvo sabotaže lokalnih aktivistov. 7. avgusta je bil kot neobhoden ukrep za pospešitev kolektivizacije in izvedbe programa socializma v eni državi sprejet zakon, ki je že samo posedovanje hrane določil za dokaz storitve kaznivega dejanja.
Stalinova presoja v zadevi Lakota v Ukrajini je postala še bolj divje zameglena po samomoru njegove žene 8. novembra, dan po slavju ob 15. obletnici oktobrske revolucije. Lakoto je zdaj razglasil za 'pravljico', za obrekovanje, ki ga širijo sovražniki. Razvil je tudi zanimivo teorijo: "Odpor proti socializmu se stopnjuje hkrati z napredovanjem uspeha socializma, saj sovražniki zapadajo v vedno večji obup, ko razmišljajo o svojem končnem porazu." (Bloodlands, 41) In tako je prišel do sklepa, da je izraz tega obupa tudi lakota oziroma da "je kmet, ki počasi umira od lakote, kljub drugačnemu vtisu saboter v službi kapitalističnih sil in njihove kampanje za diskreditacijo Sovjetske zveze." (ibid)
Lakota je bila odpor, odpor pa znak, da je zmaga socializma tik za ovinkom. To zaroto je Stalin počasi začel pripisovati ukrajinskim nacionalistom, predvsem tistim z zvezami z emigranti na Poljskem, posledica pa so bili še bolj drastični ukrepi proti Poljski. Ta je v letu 1933 postala pravo živo koncentracijsko taborišče z zaprtimi mejami in sistemom opazovalnih stolpov, za premikanje znotraj katerega je bil potreben poseben potni list, kmetje pa so lahko le sanjali o dovoljenih za premik v mesta, kjer bi vsaj z beračenjem lahko dobili nekaj hrane.
Sicer pa tudi z uradnim koncem druge revolucije oziroma prisilne kolektivizacije in s tem lakote v Ukrajini Stalinovih 'pogromov' nad Ukrajinci ni bilo konec. Na nadaljevanje ni bilo treba čakati prav dolgo … Že v obdobju velikih čistk v letih 1937 in 1938 so bili odstotkovno (poleg Poljakov, živečih v Sovjetski zvezi) najbolj na udaru ponovno Ukrajinci. V dogajanju, ki ga je zagnal telegram z naslovom O antisovjetskih elementih, s katerim sta Stalin in politbiro 2. julija 1937 podala splošna navodila za množične represije v vseh regijah Sovjetske zveze, so bili po uradni različici Ukrajinci ključne žrtve zato, ker "naj bi leta 1933 domnevno za pomoč v hrani zaprosili Nemčijo". (Bloodlands: 84) V letih 1937 in 1938 so tako troike v sovjetski Ukrajini večkrat presegle vse iz centra zapovedane kvote in postrelile skoraj 71.000 Ukrajincev …
Holodomor oziroma politično motivirana in programska lakota (in tisto, kar ji je sledilo), s katero je Stalin skušal zatreti domnevno nacionalistične in pa preveč na institut osebne lastnine navezane Ukrajince (ukrajinske kmete), je bila po Hannah Arendt ključni dogodek v ustvarjanju moderne atomizirane družbe; družbe, v kateri so vsi odtujeni od vseh. In prav dogajanje v tridesetih tudi Timothy Snyder označuje za enega izmed ključnih zgodovinskih momentov za razlago trenutne krize v Ukrajini.
Prenapete misli nekega državnika št. 2: protesti na (Gayeuro)majdanu kot del gejevske zarote
Ruska propaganda je dogajanje na kijevskem trgu Majdan poimenovala Gayeuromajdan. To se skupaj z insinuacijami ruskega Putinu zvestega tiska, da je revolucija na Majdanu le del veliko večje gejevske zarote, zdi smešno. A Timothy Snyder pravi, da bi nas to v resnici moralo skrbeti. To je namreč še en znak, da gre pri vedno bolj izrazitih konfliktih med Zahodom in Putinovo Rusijo za trk dveh mentalitetnih, svetovnonazorskih kompleksov; oziroma za trk sodobnosti in predmodernosti; in pa tudi za vrnitev političnega diskurza, za katerega se je vsaj zdelo, da je bil v Evropi s koncem nacizma, dokončno pa s sesutjem stalinizma enkrat za vselej odvržen na smetišču zgodovine. A iracionalna in v sebi protislovna propaganda se je v Rusiji vrnila v velikem zamahu; prav tako pa so se vanjo vključili tudi Putinu naklonjeni, predvsem z Janukovičem povezani ukrajinski akterji. Ti so sicer po odhodu Janukoviča umolknili, ampak njihovo argumentacijo zaradi njenega vztrajanja v ustih ruskih 'velikašev' vseeno velja omeniti.
Snyder poudarja, da je v povezavi z ukrajinsko krizo predvsem treba poudariti zatrjevanje Putina in njegovega entouraga, da je ključna razlika med Evropsko unijo na eni in Rusijo (skupaj z Ukrajino, kot bi jo vzdrževal in oblikoval Janukovič, in drugimi državami Evrazijske unije, o kateri bomo še govorili) na drugi strani ta, da je EU dekadenten; da ga obvladuje gejevski lobi in da si zato tisti, ki so v kontekstu protestov na Majdanu nastopili za bolj 'evropsko' Ukrajino, prizadevajo predvsem za uvedbo gejevskih porok.
Medijsko kampanjo za Evrazijsko unijo, v katero naj bi se pod pokroviteljstvom Rusije naslednjega januarja kot v nekakšen klub držav z avtokratskimi voditelji oziroma tako rekoč diktatorji na čelu združile nekatere nekdanje sovjetske republike, trenutno vodi Dimitrij Kiselov. Kiselov vodi najbolj priljubljeni ruski 'talk show', od lanskega decembra pa je tudi vodja državnega medijskega konglomerata, katerega glavna naloga je oblikovanje javnega mnenja. Kot je Snyder poudaril tudi v enem izmed svojih komentarjev dogajanja v Ukrajini, ki jih je pisal za The New York Review of Books, je Kiselov najbolj 'zaslovel' z izjavo, da bi morali gejem, ki umrejo v avtomobilskih nesrečah, izrezati srca in jih upepeliti. Prav Kiselov je v svojih TV-šovih Putinovo kampanjo proti pravicam istospolno usmerjenih spremenil v orožje za boj proti Evropski uniji.
Ampak s povezovanjem protestov proti Janukoviču z 'gejevsko' Evropsko unijo se divje misli še ne končajo. Hujše še sledi. Ukrajinski režim pod Janukovičem je svojim policijskim silam, ki so posredovale proti protestnikom na Majdanu, natvezil, da je opozicija del judovske zarote. Obenem je isti režim skupaj z ruskim v svet pošiljal informacije, da so protestniki skrajni desničarji in nacionalisti, pravzaprav nacisti. In kot poudarja Snyder, skoraj noben komentator niti politik na Zahodu tega protislovnega hkratnega označevanja istih protestnikov za sodelavce Judov in za naciste ni opazil. Torej v pogledu Putina so protestniki torej (lahko) hkrati geji, nacisti in Judje ali njihovi kolaboranti; in hočejo v dekadentno, gejevsko Evropo.
Novo dejstvo – revolucionarni Majdan
Za trenutek se vrnimo k zgoraj že omenjeni citirani Hannah Arendt; malo zato, ker je Arendtova pač tako 'prikladna' za novinarje, ki v poskusu napisati kakšen tehten članek o negativnih političnih dogodkih iščejo kakšno dobro formulacijo, še bolj pa zato, ker jo je v predavanju o Ukrajini citiral tudi Timothy Snyder. "Revolucije ustvarjajo dejstva," je zapisala Hannah Arendt, v navezavi na njo pa Snyder poudarja, da glavno novo dejstvo v povezavi z ukrajinsko revolucijo nikakor ni zasedba Krima, ampak preprosto Majdan sam. Poudarja, pravzaprav svari pred pretiranim posvečanjem pozornosti Krimu in ukvarjanjem z geopolitiko. Ključ do razumevanja ukrajinske krize je po Snyderju trk ideologij in s tem povezano novo dejstvo je Majdan. Beseda majdan je arabskega izvora in v kontekstu Ukrajine zdaj pomeni isto, kot je v kontekstu stare Grčije oziroma atiške demokracije pomenila beseda agora. To ni le prostor tržne menjave, ampak prostor menjave mnenj, svobodnega govora; prostor, kjer se oblikuje politična skupnost.
Afganistanski Ukrajinec sproži revolucijo
To je torej prostor, ki se radikalno zaje v Putinovo koncepcijo države, h kateri se bomo kmalu vrnili; tukaj ponovno trčimo ob že izpostavljeni konflikt EU - Evrazija. Že začetek kijevskega Majdana je – skorajda bi si drznili reči – zabaven. Inciator je bil mlad novinar, rojen v Kabulu med sovjetsko zasedbo Afganistana. Mustafa Nayem je decembra prek spletnih omrežij rojake vprašal, kako se bodo odzvali na to, da Janukoviču decembra lani 'ni uspelo' podpisati sporazuma o približevanju Ukrajine in Evropske unije. Čeprav je bilo ogorčenje veliko že prej in čeprav je bil zaradi nepodpisa, ki je sledil Putinovi ponudbi za ugodno posojilo 15 milijard ameriških dolarjev in cenejše cene ruskega zemeljskega plina, veliko ljudi vedno bolj nezadovoljnih z Janukovičem, pa je bil sprožilni moment za proteste prav Nayemov 'klic na spletu'. In da je bila revolucija predvsem glas tistih, ki si želijo v odprto evropsko družbo, potrjujeta naslednja zanimiva podatka: akcijsko skupino, ki je nadzirala bolnišnice in preprečevala, da bi režim skušal odpeljati ranjence, so vodile mlade feministke; ključno vročo linijo za protestnike v težavah so vodili aktivisti GTB-gibanja. No, seveda so v tem "kameradi" v Putinovem komplotu našli novo potrditev svoje epopeje o dekadentnem EU-ju …
Nazaj v nacional(istič)ni socializem
Z omembo dekadence pridemo do morda tudi za nadaljnji razvoj dogodkov okoli Rusije ključnega momenta. In kot v primeru iracionalne propagande in demagogije se tudi tukaj vračamo v najtemnejša poglavja 20. stoletja. Snyder pravi, da Putin svoj režim vedno bolj preoblikuje v nekakšno povezavo po njegovem mnenju najuporabnejših prvin nacizma in stalinizma. Celotna evrazijska ideologija, kot jo je od leta 2001 razvijal ruski politolog Aleksander Dugin, namreč govori o ustvarjanju nacionalnega boljševizma, ki pomeni uporabo vsega tistega, kar 'koristnega' lahko najdemo v fašizmu in stalinizmu. Lahko bi torej tudi govorili o vračanju v nacional(istič)ni boljševizem, razvoj h kateremu je bilo zaznati tudi v primeru stalinizma v 'zrelih' letih vladavine Josipa V. Stalina.
Podobno kot Dugin razmišlja ekonomist in Putinov svetovalec za odnose z Ukrajino Sergej Glazijev. Že februarja je namignil, da bi Rusija lahko posredovala v Ukrajini v skladu z budimpeškim memorandumom iz leta 1994, ki je nastal predvsem zaradi strahu za usodo jedrskega arzenala na ukrajinskem ozemlju in v katerem je med zapisano. "V skladu s tem dokumentom so Rusija in ZDA garanti suverenosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine /…/ in sta obvezani k posredovanju, če v državi nastanejo konfliktne situacije." Do tukaj je v povezavi z Glazijevom vse dokaj 'normalno'. Vendar pa je Glazijev soustanovitelj skrajno desne stranke Rodina ali domovina, leta 2005 je podpisal peticijo za prepoved vseh judovskih organizacij v Rusiji, njegova ideologija pa je kombinacija radikalnega nacionalizma in boljševizma.
Vsi ti ideološki momenti pa ne morejo postati komponente ideologije in svetovnega nazora Ukrajincev, predvsem tudi zaradi spomina na golodomor in pa na poznejše dogajanje med drugo svetovno vojno, ko so se bojna polja komaj dotaknila Rusije, po drugi strani pa so glavne bitke, pustošenja in klanja potekali na ozemlju sovjetskih republik Ukrajine in Belorusije, čemur je ob koncu vojne sledil še krvav obračun Rdeče armade z ukrajinskimi partizani in ukrajinsko (nacionalistično in kolaboracionistično) vojsko. Ukrajinci ne morejo verjeti v prihodnost, v kateri bi bili povezani (zvezani) z vedno bolj diktatorsko Rusijo, ločeni pa od Evropske unije. Vse raziskave javnega mnenja namreč kažejo, da so Ukrajinci naklonjeni Evropi in njenim vrednotam, medtem ko Rusi v zadnjem desetletju postajajo vedno bolj konservativni, šovinistični in prepričani o prav močnega patriarhata. Zato tudi Snyder dogajanje na Majdanu označuje za klasično ljudsko revolucijo, kakršne so se v novoveški Evropi razvijale od angleške naprej in ki pomenijo predvsem boj 'zasebnikov' za osebno svobodo.
Anšlus 21. stoletja?
Z zgoraj omenjenim operiranjem s komponentami skrajnega nacionalizma in šovinizma se namigi na to, da Putinova argumentacija (morda pa tudi cilji) nevarno kroži okoli polja, znotraj katerega je raison d'etre politike definiral nacizem oziroma njegova državna materializacija tretji rajh, še ne končajo. In to je po Snyderju tudi tako rekoč edini moment, zaradi katerega se je vredni ukvarjati z zasedbo Krima. Rusija oziroma Putin so namreč v argumentaciji za pohod nad Krim uporabili formulacijo 'zaščita Volksgenossen', ki jo je, kot je znano, leta 1938 uporabil Hitler v argumentaciji za zasedbo češkoslovaških Sudetov; nekoliko pozneje in v drugačni argumentaciji pa tudi ob priključitvi Avstrije. Tudi ruski zgodovinar Andrej Zubov, ki ga citira Snyder, primerja znameniti anšlus z zasedbo Krima. Tudi s pogledom na Krim oziroma na ukrajinsko izgubo nadzora nad njim (čeprav formalnopravno tedaj še delom Ukrajine) je Putin izjavil, da ukrajinska država de facto ne obstaja več; da je nastala situacija brezdržavnosti. In to je spet formulacija, ki jo je uporabila nacistična Nemčija, in sicer po invaziji na Poljsko.
Krim kot preizkus za Evropsko unijo
Zaradi vsega tega Snyder meni, da je Krim preizkus Evropske unije; preizkus vrednot in etike Evropske unije, kot so bili Sudeti, Avstrija, na koncu pa v skoraj brezupnem položaju še Poljska preizkus tiste Evrope, ki je po prvi svetovni vojni skušala s precej nesrečnim, a v poslanstvu plemenitim projektom Društva narodov iz Evrope narediti meddržavno skupnost miru in sodelovanja. Snyder tudi meni, da je z ukrajinsko krizo Evropska unija izgubila nedolžnost, saj se je jasno pokazalo, da ima očitne sovražnike.
Če nas še tako zelo mami, da bi izraze kot gayeuropa, označevanje istih protestnikov za privržence judovske zarote in za naciste, povezovanje prvin nacizma in boljševizma v 21. stoletju ali pa razglašanje institucionalizacije gejevske poroke za prioriteto programa ukrajinskih protestnikov odpravili kot skoraj montypythonovski politično ideološki absurd, se vendar moramo spomniti, da so se tudi Hitlerju smejali in smejali so Stalinovi paranoidnosti in smejali so se Musolinijevemu nastopaštvu … in smejemo se Putinu, ki se igra s tigrom, in smejemo se slabemu okusu Janukoviča, ki se manifestira v notranji opremi njegovih palač. S smehom in posmehom državnikom seveda ni nič narobe, le da se s tem naš politični angažma ne konča in da ne prevlada samozadovoljstvo, da smo s tem pokazali in dokazali naše pravilno nestrinjanje s politično zablodelimi.