Trenutno veliko etničnih spopadov v Afriki vzbuja bojazen pred genocidom. Foto: EPA
Trenutno veliko etničnih spopadov v Afriki vzbuja bojazen pred genocidom. Foto: EPA
Raphael Lemkin
Prvi se je za boj proti genocidu zavzemal Jud Raphael Lemkin. Foto: www.genocide-museum.am
Stalinov režim je kmetom zaplenil skoraj ves pridelek. Foto: MMC RTV SLO
Zapornik v rokah Rdečih kmerov
Vodja Rdečih kmerov Pol Pot za svoja dejanja ni nikoli odgovarjal. Foto: EPA
Kosti žrtev genocida v Ruandi
V Ruandi so se Hutuji znesli nad Tutsiji. Foto: EPA
Kurd s sliko žrtev genocida leta 1988
V genocidu nad Kurdi je bilo uničenih na tisoče vasi. Foto: MMC RTV SLO
Vseh trupel žrtev genocida v Srebrenici še vedno niso odkrili. Foto: EPA
O človekovih pravicah v Sloveniji
Temna plat človeštva

Genocidi so se dogajali ves čas človeštva. Definicija genocida je bila zapisana leta 1948 v Konvenciji za preprečitev in kaznovanje genocida (CPPCG) Združenih narodov, v veljavo pa je stopila z januarjem 1951.

Beseda genocid je sestavljenka iz grške besede "genos", ki pomeni družino, pleme, rod, in izpeljanke latinske besede "caedere" - "cide", ki pomeni ubijanje. Genocid je sicer določen v 2. členu omenjene konvencije, ki pravi, da so genocidna dejanja tista, katerih namen je v celoti ali delno pobiti ali psihično mučiti oz. telesno poškodovati pripadnike narodov, etničnih skupin, ras ali ver. Do zdaj je konvencijo ratificiralo 140 držav.

Glavni pobudnik za sprejetje konvencije je bil judovsko-poljski odvetnik Raphael Lemkin, pri definiranju genocida pa so ga vodili holokavst, poboji v Armeniji in poboj Asircev v Iraku. Prav med holokavstom je bila pobita tudi vsa njegova družina.

Leta 1996 je predsednik organizacije Genocide Watch Gregory Stanton objavil osem faz, ki definirajo genocid:

1. Razdelitev ljudi med "nas" in "one"
2. Simbole se v kombinaciji s sovraštvom vsiljuje tudi do tega nenaklonjenim skupinam
3. Zanikanje človečnosti - ena skupina prične zanikati človečnost druge
4. Organiziranje in oboroževanje skrajnežev
5. Sovražne skupine začnejo s polarizirajočo kampanjo
6. Žrtve izbirajo na podlagi etičnih oziroma verskih pripadnosti
7. Iztrebljanje - morilci svoje žrtve ubijajo zaradi prepričanja, da niso popolni ljudje
8. Storilci svoja kriminalna dejanja zanikajo

Danes svet zaskrbljeno spremlja predvsem oborožene spopade v Somaliji, Demokratični republiki Kongo, Zimbabveju, Čadu, Iraku, Mjanmaru, na Šrilanki in predvsem v Darfurju. Že v zgodovini pa so nekatera ljudstva žrtve štela v milijonih.

Prispevek iz oddaje Globus si lahko ogledate v desnem bloku.

Prihod Evropejcev na ameriška tla
Od odkritja Amerike se je število staroselcev na drugem koncu Atlantika drastično zmanjšalo. Za 100 milijonov žrtev med Indijanci naj bi bile krive bolezni, kot so črne koze in ošpice, ki so jih prinesli Evropejci in afriški sužnji. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da je šlo nenamerno za največji genocid v zgodovini človeštva. Prihod britanskih kolonialistov na Tasmanijo v začetku 19. stoletja pa je skoraj izbrisal prvotne prebivalce. Od 8.000 staroselcev jih je prinešene bolezni premagalo le kakšnih 300.

Irska krompirjeva lakota (1845 - 1850)
Ob izjemno slabi letini poljščin, predvsem krompirja, so veleposestniki na Irskem vseeno izsilili izvoz hrane v Anglijo, medtem ko je 9 milijonov Ircev stradalo. Hrane je bilo zanje sicer dovolj, a rezultat neustrezne in kratkovidne politike je bilo pet milijonov žrtev.

Ukrajina: Holodomor (1933)
Podobno je Ukrajince, starodavni narod poljedelcev, trd Stalinov režim obsodil na životarjenje. Z zelo natančnim preverjanjem količin pridelkov žita so kmetom na sistematičen način zaplenili skoraj vse.

Armenija (1915 - 1918) - 1,5 milijona
Prvi genocid v 20. stoletju: Turčija je krščanske Armence med prvo svetovno vojno videla kot morebitne zaveznike Rusije, zato so jih začeli preganjati in množično pobijati. Tisti srečnejši so uspeli zbežati, a so ostali brez domov, danes je tako po svetu razseljenih na tisoče Armencev. Mednarodno priznan genocid pa Turčija še vedno zanika, češ da je šlo tedaj za upor Armencev za neodvisnost v vzhodni Anatoliji, mrtvih pa naj bi jih bilo po njihovih podatkih veliko manj.

Holokavst (1938 - 1945) - 6 milijonov žrtev
Kdo bi pozabil nacizem, koncentracijska taborišča in iztrebljanje Judov med drugo svetovno vojno? Hitler je bil prepričan v večvrednost tako imenovane arijske rase. Zato so mučili, preganjali in morili tudi Poljake, Slovane, Rome. Za množične usmrtitve so nacisti uporabljali strupene pline.

Kambodža (1975 - 1979) - 2 milijona žrtev
Vodja Rdečih kmerov Pol Pot je v 70. letih nasilno želel izvesti strogo agrarno reformo. Rezultat: četrtina prebivalcev države je umrla zaradi lakote, izčrpanosti, mnogi so bili tudi usmrčeni. Najbolj smrtonosen režim 20. stoletja je januarja 1979 zrušila vietnamska vojska, Pol Pot pa je pobegnil v džunglo. Kaznovan ni bil nikoli, sojenja drugim voditeljem Rdečih kmerov še potekajo.

Pokol Kurdov (1988) - 100.000 žrtev
Množično prisilno preseljevanje Kurdov na severu Iraka, ki sta ga vodila Sadam Husein in njegov bratranec Kemični Ali, je vzelo veliko življenj, na tisoče vasi je bilo popolnoma uničenih. Nad Halabdžo so pred 20 leti spustili strupen plin, ki je pomoril 5.000 vaščanov.

Ruanda (1994) - 800.000 žrtev
Ekstremistični hutujski milici in državna vojska so sto dni surovo napadale drugo ruandsko ljudstvo, Tutsije. Grozoviti poboji z mačetami so bili najhujši v vaseh. Trupla so ležala vsepovsod. Združeni narodi, ki so imeli v Ruandi svoje mirovne enote, pa so se zganili šele, ko je bilo ubitih že okoli pol milijona ljudi.

Srebrenica (1995) - 8.000 žrtev
Bosno in Hercegovino je julija 1995 pretresel najhujši množični pokol v Evropi po 2. svetovni vojni. V enklavo, kamor se je med jugoslovansko vojno zateklo na tisoče muslimanov, so pod vodstvom generala Ratka Mladića vdrli srbski vojaki. Ločili so ženske in moške ter te, nekatere stare tudi zgolj 12 let, začeli pobijati. Nizozemski pripadniki mirovnih enot Združenih narodov so to le nemočno opazovali.

Darfur (2003) - že skoraj 300.000 žrtev
Petletni spor med oboroženimi darfurskimi skupinami in sudansko vlado zaradi večje avtonomije pokrajine na zahodu države je posredno zahteval že skoraj 300 tisoč žrtev. Vlada je za boj proti upornikom oborožila lokalne milice, imenovane džandžavidi, oboji pa v medsebojnih spopadih še naprej najbolj ogrožajo civiliste. Več kot dva milijona ljudi je razseljenih. Združeni narodi pa tudi na tem kriznem območju prave rešitve ne najdejo.

Po oddaji Globus priredil Miha Raičevič (miha.raicevic@rtvslo.si)

O človekovih pravicah v Sloveniji
Temna plat človeštva