Socialist. Ljubljen in kontroverzen.

Poslovil se je venezuelski predsednik Hugo Chavez, ki je bil ena najvidnejših političnih osebnosti v Latinski Ameriki, človek, ki si je s sočnimi nastopi in ostrimi kritikami politike Washingtona, za katero ni izbiral besed, po svetu nabral ogromno podpornikov. Njegove najostrejše puščice so letele proti nekdanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu, najbližje si je bil z nekdanjim kubanskim predsednikom Fidelom Castrom in iranskim voditeljem Mahmudom Ahmadinedžadom.

Oktobra je pri 58 letih že četrtič zmagal na predsedniških volitvah, a bolezen mu je preprečila, da bi svojo ljubljeno Venezuelo vodil še en šestletni mandat, vse do leta 2019. Prvič se je na predsedniški položaj po tesni zmagi zavihtel šestega decembra leta 1998, takrat je pri 44 letih postal tudi najmlajši voditelj te latinskoameriške države, katere razvoj je odvisen od zalog nafte. A ozrimo se na začetek njegove poti.

Navdušenje nad Bolivarjem
Hugo Chavez se je rodil 28. julija leta 1954 v Sabaneti v zvezni državi Barinas. Njegovi starši so bili učitelji in živeli so v razmeroma skromnih razmerah. Že od mladosti se je navduševal nad Simonom Bolivarjem, venezuelskim

vojakom in politikom, ki je v začetku 19. stoletja vodil latinskoameriško neodvisno gibanje proti španski nadvladi. Bil pa je tudi zagret igralec bejzbola, a je športno kariero postavil v kot, ko se je pridružil vojski in leta 1975 v prestolnici Caracas diplomiral na vojaški akademiji.

Dvignil se je ravno v pravem času
V 90. letih so bile socialne razmere v državi vse bolj napete, Chavez pa se je že vzpenjal po vojaški lestvici in leta 1992 vodil neuspešen državni prevrat proti takratnemu predsedniku Carlosu Andresu Perezu, za kar je bil kaznovan s štiriletno zaporno kaznijo. Temelji za ta poskus so bili položeni že desetletje prej, ko se je z vojaškimi somišljeniki združil v tajnem gibanju, imenovanem po

Bolivarju.

Upor članov Revolucionarnega bolivarskega gibanja je zahteval 18 življenj in 60 ranjenih, nato pa se je Chavez vdal. Ko ga je Perezov naslednik Rafael Caldera Rodriguez pomilostil in izpustil na svobodo, je svoje gibanje preoblikoval v opozicijsko Gibanje pete republike, ki je postalo sredstvo za kritiko vladne koruptivnosti in dvostrankarskega sistema, on pa se je iz vojaka spremenil v politika. Opisoval se je kot osebo, ki nasprotuje trenutnemu režimu, in obljubil, da bo razpustil kongres in pravično razdelil prihodke od prodaje nafte.

V tistem času se je stari politični red v Venezueli že trgal na koščke. V nasprotju s svojimi sosedami je imela ta država vse od leta 1958 neprekinjeno demokratično vladavino, v 90. letih pa so se okrepile kritike na račun dveh strank, ki sta se menjavali na oblasti. Chavez je obljubljal "revolucionarno" socialno politiko, o ljudeh, ki so nadzorovali trgovino z nafto, pa je dejal, da "živijo v razkošnih vilah, v katerih se predajajo orgijam in

srkajo viski". Ni skoparil niti s kritikami na račun cerkvene oblasti, ki jo je obtožil, da zanemarja revne in ščiti bogate. "Cerkev ne hodi po poti Jezusa Kristusa," je dejal. Volivci so verjeli njegovi obljubi o boljših časih in ga izvolili za predsednika države.

Predsedniški mandat brez omejitev
Po prisegi februarja leta 1999 je njegova vlada sprejela novo ustavo, ki je za leto 2000 predvidela "megavolitve", na katerih je moral vsak predtem izvoljeni uradnik preveriti svojo priljubljenost in podporo na volitvah. Tudi sam je odšel na volitve in tako začel šestletni mandat. Sprva je vse potekalo gladko, nato pa so se začele težave in nestrinjanje z njegovim socialnim programom, ki so vrh dosegle z množičnimi protesti in poskusom državnega udara leta 2002. V štirih dneh se je zvrstila serija političnih potez, ena izmed teh je bila tudi ta, da je predsednik države na kratko postal njegov podpredsednik Diosdado Cabello, ki pa je na najvišji stolček takoj spet imenoval Chaveza. Chavez je preživel, kot je preživel referendum o odpoklicu predsednika leta 2004.

V tem času se je že pokazalo, iz kakšnega testa je. Znan je postal po svojih maratonskih, slikovitih govorih, v katerih je posebej glasno kritiziral ameriško invazijo v Afganistan leta 2001 ("Busheva administracija se proti terorizmu bojuje s terorizmom.") in ameriško politiko na splošno. Namignil je tudi, da je imel Washington prste vmes pri tem, da se je pri petih takratnih latinskoameriških predsednikih pojavil rak, ena njegovih najbolj "slavnih" izjav pa je nedvomno tista iz leta 2006, ko je takratnega ameriškega predsednika Georgea W. Busha v Generalni skupščini Združenih narodov imenoval "hudič". Izjavil je: "Hudič je včeraj prišel v ta prostor in še danes smrdi po žveplu."

Vso moč imel v svojih rokah
Po svetu je dvignil prah, kamor koli je prišel, doma pa ohranjal trdno podporo. Leta 2006 je bil tako z nekaj manj kot dvetretjinsko večino znova izvoljen za predsednika države. V tretjem mandatu je sprejel še nekaj ustavnih sprememb, med drugim neomejen predsedniški mandat, ter ostreje omejil politične nasprotnike, saj je prepovedal opozicijske radijske postaje in omejil delovanje zasebne televizije Globovision. Na mednarodnem parketu je še okrepil vezi z Iranom, državo, ki jo je obiskal kar devetkrat in s katero je podpisal 270 sporazumov.

Leta 2011 pa se je začel njegov boj

z rakom. Sodržavljanom je razkril, da se bojuje s to zahrbtno boleznijo, ko je odšel na Kubo, kjer je imel dve operaciji. Poln energije se je vrnil, a lani se je rak ponovil, zato je moral še na dva posega. To ga ni oviralo, da se ne bi še četrtič podal v predsedniški boj. Kljub številnim nejasnostim in dvomom o njegovem zdravju je oktobra lani znova prepričal volivce.

Maduro? Caballo? Kdo ga bo nadomestil?
Preden je bil decembra znova operiran, je podpredsednika države Nicolasa Madura imenoval za svojega naslednika. Chavezov "glas" za Madura je tako na stranski tir postavil Diosdada Cabella, uglednega člana socialistične stranke in trenutnega predsednika narodne skupščine, ki je bil vrsto let omenjan kot najverjetnejši Chavezov naslednik. Maduro je nekdanji voznik avtobusa, ki ni pokazal le popolne predanosti predsedniku, ampak z njim delil tudi navdušenje nad družino Castro. "Če bo novi predsednik postal Maduro, bo nič drugega kot lutka v rokah Havane," je dejal nekdanji venezuelski kongresnik Gustavo Coronel, ki še trdi, da gre za človeka brez karizme, ki je bil do zdaj goli izvrševalec Chavezovih naročil. Po drugi strani pa je Cabello ne le mnogo bolj prekaljen politik, ampak tudi nekdanji vojaški uradnik, ki ima v močni vojski brezpogojno podporo.

Nikogar ni pustil ravnodušnega
Razprave o Chavezovi dediščini se bodo verjetno vrstile še mnogo let, saj si je prav toliko kot podpornikov zagotovo nakopal tudi nasprotnikov. Njegovi oboževalci trdijo, da je bil glas revnih, da je prek svojih "misij", kot je imenoval socialne programe, vsem omogočil izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Prepričan je bil, da bo čas pokazal, da je bila njegova vizija socialistične revolucije v Venezueli uspešna in da se lahko razvije tudi drugod. V sklopu socialističnega programa je nacionaliziral lastnino in številna podjetja v različnih dejavnostih, kot so finance, kmetijstvo, gradbeništvo, zlato, jeklo in seveda nafta. Izvoz črnega zlata zdaj k venezuelskemu BDP-ju prispeva več kot 30 odstotkov in predstavlja 90 odstotkov vsega izvoza. Njegovi nasprotniki pa so opozarjali, da je postal preveč avtokratski in ukazovalen ter da še vedno preveč ljudi živi pod pragom revščine.

Izvoz nafte zacvetel, brezposelnost padla
A poglejmo številke, ki kažejo, v katero smer je Chavez v dolgih letih, ki jih je prebil na oblasti, popeljal svojo državo. V letu 1999 je bila brezposelnost 14,5-odstotna, leta 2009 je padla na 7,6 odstotka. Število prebivalstva se je s 23,8 milijona leta 2009 povečalo na 29,3 milijona leta 2011. BDP na prebivalca je tudi zrasel, in sicer s 4.105 ameriških dolarjev v letu 1999 na 10.801 v letu 2011. Povečala pa se je inflacija, ki se trenutno giblje nad 30 odstotki.

Chavezu pa je s svojimi programi uspelo zmanjšati revščino, čeprav je tudi res, da se številke močno razlikujejo glede na vir. Uradni vladni viri pravijo, da je bila stopnja revščine v letu 2011 8,5-odstotna, neodvisne organizacije omenjajo nekaj odstotkov več. V letu 1999 je pod pragom revščine živelo 23,4 odstotka Venezuelcev. Znižala je se tudi umrljivost dojenčkov, z 20 na tisoč živorojenih otrok leta 1999 na 13 na tisoč živorojenih otrok leta 2011. Število umorov se je povečalo. Nekaj pa je jasno - naftna industrija je v razcvetu, po podatkih Opeca je država leta 2011 s prodajo nafte zaslužila kar 60 milijard ameriških dolarjev - še leta 1999 je bila ta številka 14 milijard. Venezuela ima dokazano ene največjih naftnih zalog na svetu.

Več obrazov, vsak drugačen
Morda pa je Hugo Chavez, za katerega je slavni kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez nekoč dejal, da "ima telo narejeno iz armiranega betona", človek, ki je na dan spil 30 skodelic sladkane črne kave in ki je pomočnike brez zadržkov klical ob treh zjutraj, nekakšen - hibrid. Demokrat in avtokrat, naprednež in prepirljivec. Diktator, ki je zapiral politične nasprotnike, imel osebe, kot so Mugabe, Gadafi in Asad, za "brate", omejil delovanje zasebnih medijev in sam nadzoroval vojsko, zakonodajno in sodno oblast ter državno naftno podjetje PDVSA. A bil je tudi dober človek, fant, ki se je sam prebil iz revščine v ospredje, ki je rad pel in pripovedoval sočne zgodbe (imel je tudi svojo televizijsko oddajo Alo Presidente), se pogumno postavil nasproti ZDA, denar namenjal opismenjevanju, več moči dal krajevnim svetom in okrepil nacionalni, kaj nacionalni, regionalni ponos celotne Latinske Amerike.

Čeprav je občasno igral klovna v rdeči srajci in šel morda korak predaleč, je ostal iskren, samosvoj, z neverjetno karizmo in energijo. "Živeli bomo in zmagali bomo!" je bilo njegovo geslo v zadnjem času, ki je zamenjal prejšnjega: "Domovina in socializem ali smrt."

Beseda "smrt" je bila ves čas njegovega boja z boleznijo prepovedana.

Nekaj njegovih najpomembnejših nastopov si oglejte TUKAJ (z angleškim prevodom).