Vlada in konservativna stranka Nea Dimokratia (ND) premierja Karamanlisa bosta bržčas izgubili, opozicijska socialistična stranka PASOK pod vodstvom Georgiosa Papandreouja, ki v anketah javnega mnenja ves čas vodi za okoli 6 % , pa bo verjetno zmagovalec volitev, a je vprašanje, kako trdna bo nova vlada. Marsikaj je odvisno, ali se bo v parlament uspelo prebiti stranki zelenih, ki pa mora zbrati več kot 3 % glasov. Napovedi tega ne kažejo, čeprav je bila nepričakovano uspešna na zadnjih volitvah za evropski parlament. Močnejša utegne postati skrajna postkomunistična levičarska zveza Syriza, ki pa je znotraj razdeljena na sprte tabore.

Čeprav bodo predčasne volitve sredi vladnega mandata, pa Grki od spremembe oblasti ne pričakujejo čudežev. V bistvu poročajo o veliki resignaciji, saj nobena izmed tradicionalnih strank ne zagotavlja potrebnih sprememb.

Vrtenje v krogu
Grčija se že desetletja spotika ob ponavljajočih se scenarijih. Ko je Karamanlis zmagal v letu atenskih olimpijskih iger 2004 in tedaj žarečega optimizma, je napovedal vojno korupciji in klientelizmu. Zdaj se mora umakniti ne le zaradi neuspešnega spopadanja s požari 2007 ter 2008 in ne le zaradi največjih korupcijskih škandalov do zdaj, temveč zaradi največje krize, s katero se spopada Grčija po vstopu v EU. Ko je prevzel krmilo, je imela Grčija 35 milijard evrov dolgov, zdaj jih ima 65 milijard, zato je moral zadnje mesece povišati davke – celo za najbogatejše, dvigniti cestnine in uvesti celo davek na telefoniranje. To pa mu je spodneslo tla. Družba je razklana - kar so dokazali ponavljajoči se ulični nemiri in stavke.

Tudi opozicija ne ponuja zdravila, prihodnjemu potencialnemu premierju, ki je bil pred petimi leti sicer soliden zunanji minister, celo oporekajo vodstvene sposobnosti.

Družinski fevd
Grška politika spominja na plemensko družbo, ki si jo že pol stoletja delita in obvladujeta dve družini: Papandreu pri socialistih in Karamanlis pri konservativcih. Že njihovi dedje in očeta so perfekcionirali balkanski sistem korupcije in klientelizma. Zato je takšna struktura del težave, ne pa rešitve.

Grki jih po mnenju sociologov izmenično volijo, ker so voditelji, kot se je zapisalo celo konservativno naravnanemu dnevniku Kathimerini, "zrcalo ljudstva, ki jih voli". Večina volicev sodeluje v igri, saj v njej vedno tudi kaj pridobi. Utajevanje davkov je postalo nacionalni šport, ki ga neuspešno preganjajo, podobno je pri črnih gradnjah, ki jih nemoteno preskrbujejo z elektriko in vodo. Poleg države so čezmerno zadolženi tudi državljani. Podpisovanje čekov brez kritja in dolgovi s kreditnih kartic so letos dosegli 335 milijonov evrov.

Vsakdo, ki poskuša reforme, dregne v kartele raznovrstnih interesov, ki branijo privilegije. Grčija je topogledno prav izjemna evropska posebnost.

Slabe napovedi
Karamanlisu mlajšemu pripisuje desničarski časnik Ethnos "prostovoljni odhod v pokoj", levičarski Eleftherotypia pa "beg po brodolomu".

Bodo okoliščine gospodarske krize in sistema, ki je v krizi, streznile Grčijo?
Razmere zadnjih let spominjajo na nadaljevanke iz bolnišnice: pacienta pripeljejo na urgenco, ob nosilih pa kričijo in se drenjajo zdravniki, ki nepremičnega bolnika oživljajo z elektrošoki. Po njih se sicer zgane, a spet omedli. Kako dolgo bo še trajalo – se na primer sprašuje nemški dopisnik iz Aten.