Kraj Hornsjø v okrožju Oppland pravzaprav sestavljajo le hotelski kompleks, nekaj manjših počitniških hiš s tradicionalnimi vrtovi na strehah in jezero Hornsjøen. Udeleženci iz šestih držav, med njimi tudi slovenska ekipa, smo se v Hornsju udeležili treninga na temo prostovoljstva pod okriljem evropske organizacije Erasmus+.

Nekoč največji hotel na Norveškem s premožnimi gosti je skozi desetletja zaradi pomanjkanja posodobitev infrastrukture in sočasnega skokovitega porasta nakupov počitniških hiš med vse bogatejšimi Norvežani izgubil svoj nekdanji sijaj, zato je povezanost z izobraževalno ustanovo One World Instituta nujna za obe strani. Hotel šoli oddaja svoje prostore, s čimer pokrije del obratovalnih stroškov, šola pa dobi kraj za usposabljanje svojih prostovoljcev.

Začetki One World Instituta segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, ko se je skupina potovanja željnih učiteljev z avtobusom odpravila iz Evrope v Afriko, kjer so pomagali pri izobraževanju v lokalnih skupnostih. Obogateni z izkušnjo so se po vrnitvi domov v Veliki Britaniji, na Danskem in Norveškem odločili ustanoviti šolo One World Institute, ki svoje študente oziroma prostovoljce pošilja v Indijo in Afriko.

Proti revščini v Afriki in Indiji
"Boj proti revščini" (Fighting with the Poor) je eden od projektov, katerega del poteka tudi v Hornsju. Dvoletni program je sestavljen iz usposabljanja, študijskega obdobja na Norveškem in v Mozambiku, trimesečnega potovanja in polletnega dela v Indiji ali Afriki, kjer prostovoljci pomagajo na področjih izobraževanja, razvoja skupnosti ali pri okoljskem delu.

"Že dolgo sem si želela iti v Afriko ali Indijo. Še pred dvema letoma sem živela svoje običajno življenje, nato pa sem ugotovila, da se moje življenje še ni zares začelo in da moram storiti več. V Google sem vpisala 'prostovoljstvo v Afriki in Indiji' in zdaj sem tukaj, to je zdaj moja pot," pove Georgiana Gîrea iz Romunije, ena izmed okoli 25 študentov, trenutno bivajočih v hotelu.

"Program je precej drag, vendar šola študentom v obdobju usposabljanja omogoči načine, da si prislužijo denar za šolanje," doda 31-letnica. Nekateri študenti One World Instituta tako delajo v hotelski kuhinji ali recepciji, drugi delajo s težavnimi najstniki iz Danske, ki v hotel pridejo na rehabilitacijo, tretji sodelujejo pri zbiranju rabljenih oblačil, z izkupičkom prodaje katerih si nato pokrijejo šolanje v programu. Ta oblika je precej donosna, saj Norvežani že kar pregovorno radi pogosto menjujejo oblačila in v zabojnike za rabljena oblačila, nastavljene po vsej državi, odlagajo skoraj novo obleko.

Ekskurzija v Palestino
V šestmesečnem obdobju usposabljanja, med katerim študenti bivajo v Hornsju, se udeležijo tudi "raziskovalnih ekskurzij", denimo na skrajni sever Norveške, kjer opazujejo severni sij in se izobražujejo o vplivu globalnega segrevanja. Za tri tedne gredo tudi v Palestino, kjer med tritedenskim programom pomagajo pri izobraževanju otrok v taboriščih ali ljudem pomagajo pri vrtnarjenju ali drugih vsakodnevnih opravilih.

Prav vseh deset udeležencev je izkušnjo doživelo izjemno čustveno, saj so se prvič srečali s solzivcem in gumijastimi naboji. Povejo nam tudi zgodbo o osemletnem fantu, s katerim so se spoprijateljili in ki so ga zaradi metanja kamenja nanje aretirale izraelske varnostne službe. S fantom odtlej ni uspelo vzpostaviti stika niti njegovi družini, iz tovrstnih priporov pa se otroci običajno vrnejo v roku treh tednov, povejo prostovoljci. Prav vsi se v deželo še nameravajo vrniti, da bi pomagali zatiranim ljudem, nam zatrdijo na predstavitvi projekta.

Čas zase
Kljub pridobivanju sredstev in ekskurzijam imajo sicer študenti med polletnim obdobjem v odmaknjenem hotelu več kot dovolj časa zase. "Večino časa lahko uživaš v razgledu, sicer pa lahko tukaj počneš mnogo stvari. Lahko se učiš smučanja ali teka na smučeh, se učiš igranja klavirja, sodeluješ pri delu v rastlinjaku. Vse je odvisno od tebe in tvoje volje, da nekaj počneš," pove Georgiana, ki je projekt začela avgusta letos.

Navzočnost prostovoljcev se je še za posebej dobrodošlo izkazala leta 2015, ko so v hotel za prehodno obdobje dveh mesecev nastanili okoli 300 beguncev iz Sirije in drugih držav Bližnjega vzhoda. Takrat so prostovoljci One World Instituta pomagali pri nastanitvi beguncev in za tiste, ki so ostali, pri njihovi poznejši integraciji v "norveški način življenja".

Prostovoljstvo na Norveškem kot statusni simbol
Integracija beguncev je tudi eno poglavitnih področij delovanja nevladne organizacije Centra prostovoljcev (Frilivigsentral) v Lillehammerju, kjer je danes največ beguncev iz Sudana, Somalije in Eritreje. 180 prostovoljcev v centru, ki povprečno opravijo štiri ure prostovoljskega dela na teden, skrbi predvsem za učno pomoč begunskim otrokom in študentom ter pomaga starejšim občanom.

"Na Norveškem je prostovoljstvo statusni simbol," nam pojasni izvršna direktorica centra Kirsten Kallelid in navede svoj in možev primer, ki sta v rokometnem klubu prostovoljno čistila prostore, da sta njuni hčerki lahko brezplačno trenirali. "Norveška je bogata država, ljudje imajo dobre plače, neuradna minimalna plača znaša okoli 2.000 evrov, zato lahko v prostem času prispevajo skupnosti in s tem storijo nekaj dobrega tako zase in za druge," sistem prostovoljstva pojasnjuje Kallelidova in nam ponazori primer številnih otrok, ki sicer zelo drage članarine v športnih klubih nadomestijo npr. z deljenjem vode igralcem na nogometnih tekmah.

"Seveda niso vse prostovoljske zgodbe uspešne," nadaljuje direktorica. "Nekoč smo poskusili ustanoviti begunski pevski zbor, vaje smo načrtovali dvakrat tedensko. Ko se trikrat zapored ni nihče prikazal, smo projekt preprosto končali." Sicer dejavnosti organizirajo tudi v prostorih centra za prostovoljce, kamor starejši občani pridejo igrat karte ali na skupinsko pletenje oziroma šivanje. Kalliledova ob koncu potoži, da ji primanjkuje prostovoljcev v starostni skupini med 30 in 40 let. Večina izmed 180 prostovoljcev je namreč upokojencev ali študentov.

Nujna simbioza hotela in šole
"Brez hotela ni šole in brez šole ni hotela," pomembnost sožitja med organizacijama poudari Irene Jørgensen iz Danske, ki je šest let upravljala hotel, zdaj pa kot upokojenka pomaga pri najrazličnejših opravilih. Zaupa nam zgodbo, kako je v šestdesetih letih hotel Hornsjø postal največji hotel na Norveškem. V obdobjih finančnega uspeha so hotel namreč vedno znova dograjevali in tako se je zgodilo tudi v šestdesetih letih, ko so dogradili krak hotela, s čimer je Hoyfjellshotel s 401 sobo prehitel konkurenta za eno sobo.

Od bivaka do bolnišnice
Prva omemba stavbe sicer sega v leto 1887. Takrat je na mestu današnjega hotela stal seitar, bivak pastirjev, ki so v poletnem času živino prignali na območje gozdne meje, kjer je bilo paše v izobilju. Pozneje je bil na isti lokaciji postavljen "skyss stasjon", postojanka za popotnike, ki so odpočili svoje ude in živali na poti z norveškega juga na sever ali obratno. V naslednjih letih je bil na območju današnjega hotela postavljen sanatorij za pljučne bolnike, po zaprtju pa so ga spremenili v hotel.

Leta 1930 je hotel postal delniška družba in je zamenjal več lastnikov, leta 1938 pa ga je v celoti odkupila družina Nermo, ki je zgodovino hotela začela tudi zapisovati v knjigah in hraniti vse časopisne omembe. Tako smo izvedeli, da je bil hotel leta 1914 zaprt zaradi prevelike količine snega, leta 1935 pa je bila najdražja pijača na ceniku "vikinško mleko", napitek za športnike z dodanimi maščobami.

Hotel je v času med obema vojnama zaradi svoje oddaljenosti od večjih mest posloval izjemno uspešno, med drugo svetovno vojno so imeli 510 prenočitev na mesec. Vrhunec svojega blišča in sijaja je hotel dosegel v 60., ko je postal največji hotel na Norveškem in z zadnjo dograditvijo dobil današnjo podobo. Takrat je bil hotel v širši pokrajini občine Øyer poznan po svojih glamuroznih večerjah, na katere je hodila smetana takratne družbe.

Hotel zadnjič poln na olimpijadi
Nazadnje so bile kapacitete hotela polno zasedene med zimskimi olimpijskimi igrami v Lillehammerju leta 1994, ko so hotel poskusili tudi na hitro renovirati. Konstantno dograjevanje je povzročilo mnogo infrastrukturnih težav, v hotelu imajo občasne težave z vodovodno napeljavo in ogrevanjem, zaradi obširne površine pa so tudi stroški oskrbe z elektriko astronomski, pove Jørgensonova. Posledica tega je tudi nizka povprečna ocena na spletni strani Booking.com, kjer nas prvi komentar poskusi odvrniti od prenočevanja.

Res je v hotelu treba na toplo vodo počakati nekaj sekund več, kot smo vajeni, tudi temperatura sob ne preseže 18 stopinj Celzija, vendar lahko v hotelu brez doplačila uporabljamo savno in bazen ter si izposodimo opremo za smučanje ali tek na smučeh. Kljub vsem težavam pa je hotelu uspelo ohraniti svojo dušo - to so zaposleni in prostovoljci, ki se po končanem delovnem dnevu ne odpeljejo domov, temveč je hotel njihov dom skozi vse leto. Med hudimi zimami lahko bivajoči tudi za več dni obstanejo v hotelu, odrezani od civilizacije. Za te primere hotel hrani precejšnje zaloge nafte in hrane.

Idilična pokrajina za zimske športe, kjer lahko srečaš tudi losa
Pokrajina je za zimske športe, kot sta smučarija ali pohodništvo, odlična. Med 40-minutno vožnjo iz 27 kilometrov oddaljenega Lillehammerja lahko med vzpenjanjem na sosednjih območjih opazujemo stotine migetajočih luči iz gosto poseljenih počitniških hiš. Hornsjø z izjemo hotela in nekaj starih kočic ostaja neposeljen, saj je pokrajina pod vladno zaščito, gradnja tam pa strogo prepovedana.

Tako je po pričevanju prebivalcev hotela med sprehodom še zmeraj mogoče srečati zajce, srne in celo lose. Takoj po sončnem zahodu, kar se decembra zgodi malo po tretji uri popoldne – sonce vzhaja okoli devete –, ko potihnejo še ptice, je mogoče doživeti popolno "smrtno" tišino, proti večeru pa (preverjeno) tudi videti severni sij.

Birkebeinerji - od kraljeve opozicije do vladarjev
V neposredni bližini hotela poteka tudi tradicionalni smučarski tek Birkebeinerrennet, na katerem smučarji na poti iz Rene v Lillehammer pretečejo 54 kilometrov, med potjo pa morajo nositi najmanj 3,5 kilograma težak nahrbtnik. Marca prihodnje leto bodo izpeljali že 80. izvedbo teka.

Tradicija teka izhaja iz časa norveške državljanske vojne med letoma 1130 in 1240. V prvi polovici 12. stoletja se je okoli kraljeve opozicije formirala uporniška skupina, ki so jo kraljevi podporniki posmehljivo poimenovali birkebeinerji - "tako revni, da svoje čevlje proizvajajo iz brezovega lubja".

Birkebeinerji so pod vodstvom kralja Sverreja okoli leta 1200 prevzeli nadzor nad skoraj celotno Norveško, le še v območju Østerdalna so prevladovali t. i. baglerji. Leta 1202 je kralj Sverre umrl in s tem se je moč birkebeinerjev zamajala, le dve leti zatem pa je umrl še njegov naslednik Haakon Sverreson.

Herojsko reševanje kraljevega sina
Da bi ohranili oblast, so morali birkebeinerji takrat dvoletnega kraljevega sina Haakona Haakonssona, ki je postal glavna tarča baglerjev, prepeljati na varno v Trøndheim. To jim je tudi uspelo s herojsko potjo na smučeh skozi zasnežene gore in gozdove, ki je upodobljena v filmu Zadnji kralj (Birkebeinerne) iz leta 2016.

Rešeni dojenček je pozneje postal kralj Haakon Haakonsson IV., ki je leta 1240 končal državljansko vojno. V čast birkebeinerjem so poimenovali tudi maskoti olimpijskih iger v Lillehammerju, Kristin in Hakon, resnični imeni potomcev kralja Sverreja.