Prejšnji teden je v Veliki Britaniji ogromno prahu dvignil seznam najbolje plačanih voditeljev na javni televiziji BBC. Tovrstni seznam je bil namreč objavljen prvič, saj je to od medijskega velikana zahtevala britanska vlada. Izkazalo (ali bolje - potrdilo) se je, da obstajajo velike razlike v plačilu med moškimi in ženskami, ki opravljajo primerljiva dela, poleg tega sta bili med 96 ljudmi, ki na BBC-ju letno zaslužijo več kot 150.000 funtov (170.000 evrov), dve tretjini moških in le tretjina žensk. Več kot 250.000 funtov (282.000 evrov) je v zadnjem letu zaslužilo 25 moških in devet žensk. Plače zvezdnikov z zasebnih televizij na Otoku še vedno ostajajo poslovna skrivnost.

To nas je spodbudilo, da se ozremo po svetu in pogledamo, kako je z objavljanjem zaslužkov v drugih državah sveta. Izkazalo se je, da so na področju javne dostopnosti premoženja prav vseh subjektov, tako javnih kot zasebnih, skandinavske države tiste, ki imajo že vrsto let povsem odprte karte, saj lahko njihovi državljani prav za vsakega posameznika vidijo, ali se koplje v denarju, je komaj splezal na zeleno vejo, ali se morda utaplja v dolgovih. Takšen sistem popolne transparentnosti imajo Švedska, Finska in Norveška, ne pa tudi Danska, ki sicer prav tako sodi med države s severa Evrope. Danska je namreč edina izmed omenjenih držav, kjer višina davka, ki ga mora plačati vsak državljan, ni javna.

Finska: Dan objave podatkov - "dan nacionalne zavisti"
Poglejmo si zato preostale tri države, v katerih so podatki o višini dohodka, premoženjskem stanju in davčnih obveznostih javno dostopni. Na Finskem vsako leto novembra tamkajšnji mediji objavijo seznam okoli 10.000 največjih zaslužkarjev v državi, poleg tega pa naredijo še celo vrsto "top 10" seznamov najbogatejših športnikov, politikov in estradnikov, ki zaradi visokih zaslužkov plačajo tudi najvišje davke. Ta dan je v državi znan kot "dan nacionalne zavisti", piše Reuters.

Pred tremi leti so bili vsi izjemno presenečeni, ko se je izkazalo, da sta največ davka na dobiček plačala Ilkka Paananen in Mikko Kodisoja, ustanovitelja izdelovalca mobilnih iger Supercell, ki je "zakrivil" tudi uspešnico Clash of Clans. Javni podatki so namreč razkrili, da je vsak izmed njiju plačal kar 54 milijonov evrov davka, s čimer sta postavila nov finski rekord.

Švedska: Podatki o plačilu davkov le en klic stran
Na Švedskem je dovolj, da pokličete najbližji davčni urad in zahtevate podatke o tem, kolikšen davek je plačal človek, ki vas zanima. Za to se vam ni treba niti predstaviti. V državi so javno dostopni praktično vsi podatki o višini in plačilu davkov, zato se tamkajšnji tabloidi podobno kot na sosednjem Finskem radi "igrajo" z najrazličnejšimi lestvicami od tega, kdo je najbogatejši v posamezni regiji, določeni panogi ali kako se premoženje ljudi spreminja skozi leta.

Norveška: Koliko zasluži prijatelj, je povedal kar Facebook
Najzanimivejšo politiko pri tem vprašanju ima Norveška. Država objavlja dohodninske napovedi svojih državljanov vse od leta 1863, ko so bili podatki prvič objavljeni na zidovih mestnih hiš. Nato so podatke o prihodkih, premoženju in plačanih davkih vsakega polnoletnega Norvežana zbirali in objavljali v debelih knjigah, ki so bile na voljo v javnih knjižnicah. Od leta 2001 se je vsa ta gora podatkov preselila na splet - davčna uprava objavlja neto dohodek, neto premoženje in višino plačanih davkov vsakega posameznika -, posledice pa so bile pričakovane, čeprav govorimo o pregovorno zadržanih severnjakih, ki neradi vtikajo nos v zadeve drugih.

"Ko so postale vse plače dostopne le z nekaj kliki, se je sprožil plaz, saj je brskanje za številkami za številne postalo prava zabava," je za BBC dejal novinar časopisa VG Tom Saavi. "Stvar je prišla celo tako daleč, da so se posamezniku že s prijavo na Facebook prikazali podatki o prihodkih njegovih prijateljev na Facebooku. Stvar se je popolnoma izrodila," je dodal. Fascinacija Norvežanov nad zaslužki sodržavljanov je prišla celo tako daleč, da so mediji zanjo skovali izraz "finančna pornografija".

Norvežani lahko še brskajo, a je tarča iskanja o tem obveščena
Zato so začeli razmišljati o ukrepih, ki bi omejili radovednost ljudi. In našli so zanimivo rešitev - leta 2014 so tako uvedli sistem, po katerem lahko še vedno vsak državljan dostopa do omenjenih podatkov, a mora predtem vpisati na spletno stran davčnega urada številko svoje osebne izkaznice, poleg tega pa "tarča" iskanja dobi elektronski naslov, v katerem je zapisano ime tistega, ki je brskal za njegovimi podatki. Anonimnosti pri brskanju za plačami in davki drugih tako ni več, je odločila takratna desnosredinska vlada. Izjema so le mediji, ki imajo še vedno dostop do dohodninske napovedi posameznikov, ne da bi bil ta o tem obveščen. Novinarji imajo poleg tega dostop tudi do podatkov iz prejšnjih let.

"Ukinitev anonimnosti je povzročila, da je število iskanj v zadnjih treh letih padlo kar za 90 odstotkov. Očitno nam je uspelo ustaviti vohljanje za čisto zabavo," je dejal vodja norveških davkarjev Hans Christian Holte. Na Norveškem živi okoli 5,2 milijona ljudi, med njimi je davčnih zavezancev nekaj več kot tri milijone. Leta 2013 je bilo 16,5 milijona iskanj, po spremembah jih je vsako leto le še okoli dva milijona. Povedano drugače, v nedavni raziskavi je kar 92 odstotkov anketirancev zatrdilo, da ne preverja zaslužkov svojih prijateljev, sorodnikov ali sodelavcev, dodaja BBC.

Nekateri Norvežani opozarjajo, da takšne objave včasih prinesejo s seboj tudi negativne stvari. "Spomnim se, da so mi učenci v šoli večkrat pripovedovali o tem, kako ogromne vsote zasluži oče njihovega sošolca. Spet drugič so se nekateri norčevali iz otrok, ki so prihajali iz družin z nizkimi dohodki. Zaradi javne dostopnosti višine plač staršev je bilo vzdušje med otroki večkrat napeto," je dejala učiteljica Hege Glad iz predmestja Osla, davčni svetovalec Tero Honkavaarsen pa se je vprašal: "Ali moram res vedeti za višino plače svojega sodelavca in soseda ali ti podatki le podžigajo radovednost in zavist?"

Kar 40-odstotni davek na dohodek
A transparentnost zaslužkov in plačevanja davkov je za veliko večino Norvežanov tradicionalno zelo pomembna. Pri tem ima veliko opraviti tudi dejstvo, da Norvežani plačujejo visok davek na dohodek - v povprečju 40,2 odstotka, medtem ko je povprečje v Evropski uniji 30,1 odstotka, piše Guardian.

"Ko plačujete tako visok davek, se želite prepričani, da ga pošteno in pravočasno plačajo tudi drugi in da je vaš denar porabljen smotrno. Moramo imeti zaupanje tako v davčni sistem kot sistem socialne varnosti," je dejal Saavi, Holte pa je prepričan, da so s preprečitvijo anonimnega iskanja leta 2014 prekrižali načrte tudi marsikateremu nepridipravu, ki je želel tako najti žrtev za rop. "Ustavili smo radovednost, a obenem se ni zmanjšalo število opozoril, s katerimi nas državljani obveščajo o sumljivih zneskih ali domnevni utaji davkov. Odprtost in dostopnost višine plač ter davkov ima zagotovo več pozitivnih kot negativnih lastnosti," je dodal Holte.

Zaposleni vedo drug za drugega, koliko zaslužijo
Zaposleni javno objavo zaslužkov in davkov tako mnogokrat skušajo uporabiti v koristne namene, na primer, ko se pogajajo za povišico na trenutnem delovnem mestu ali pri iskanju druge zaposlitve. Poleg tega je že pri številnih oglasih za službo višina plače objavljena črno na belem. Norveška družba tudi verjame, da se z javno objavo omenjenih podatkov zmanjšuje možnost za korupcijo in obenem nižajo primeri nepoštenosti ter neenakopravnosti.

Norvežani so tako navajeni, da na delovnem mestu točno vedo, koliko zaslužijo ljudje, s katerimi delajo, poleg tega so plače v več sektorjih določene s kolektivnimi pogodbami. Tudi razlike med najvišjo in najnižjo plačo so zato manjše kot v drugih državah, prav tako so manjše razlike v zaslužkih med spoloma. Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma se Norveška tako uvršča na 5. mesto izmed 144 držav glede na enakost plačila za isto delo med moškimi in ženskami, piše Guardian.

Socialni sistem kot kolektivno zavarovanje
V skandinavskih državah (kamor štejemo Dansko, Švedsko in Norveško, izraz nordijske države pa poleg omenjenih vključuje še Finsko in Islandijo, op. a.) je politika odprtosti zakoreninjena v kulturo teh držav, pa piše Reuters in tako omenja znani zakon "Janteloven", ki predstavlja temeljno vodilo skandinavske družbe. Ta zakon nalaga, da je treba postaviti potrebe družbe pred potrebe posameznika, se ne postavljati z lastnimi dosežki, ne izstopati ali biti ljubosumen na druge. Zato morda ni presenetljivo, da se na Švedskem tamkajšnja davčna uprava tradicionalno uvršča med najuglednejše in najbolj zaupanja vredne javne institucije.

"Zaupanje je temelj severnjaške odprtosti glede premoženja in plač," je dejal profesor političnih ved iz Aarhusa na Danskem Gert Tinggard Svendsen in dodal: "Socialni sistem, ki ga imamo na Danskem, Švedskem in Norveškem, je v bistvu neke vrste kolektivno zavarovanje - ljudje zaupajo, da tudi drugi pošteno delajo in pošteno plačujejo davke. Zunanja manifestacija tega zaupanja je javna objava davčnih podatkov." Prav zato ni nepričakovano, da se Skandinavci uvrščajo na sam vrh seznamov, ki merijo zaupanje posameznika v sodržavljane.

Tudi če bi kakšna država želela slediti njihovemu zgledu, ni zelo verjetno, da bi takšen poskus uspel. Ali kot je dejal Janerik Larsson, švedski politični analitik: "Menim, da je zelo težko prekopirati švedsko ali norveško odprtost do zaslužkov in plačila dohodnine v druge države. Našo tradicijo izjemnega zaupanja v soljudi je nemogoče izvoziti."

Britanci bi raje razkrili intimne skrivnosti kot višino plače
Verjetno je v njegovih besedah zrno resnice. Nekaj dni stara raziskava, objavljena v Veliki Britaniji, je namreč pokazala, da bi večina Britancev raje razkrila intimne zadeve iz svojega zasebnega življenja kot pa podatek, za koliko funtov se vsak mesec poveča njihov bančni račun. Kljub temu se pojavljajo vse glasnejši pozivi k temu, da bi morala veljati večja transparentnost glede plač in plačila davkov tudi zaposlenih v zasebnem sektorju. Konservativna vlada želi sprejeti tudi zakon, s katerimi bodo vsa podjetja morala objaviti podatke o razmerju med plačami vodstva in zaposlenih.

Kot piše britanski tednik The Week, so Britanci glede javne dostopnosti višine plač in davkov nekje v sredini. Kot rečeno, nordijske države zagovarjajo popolno odprtost podatkov ne le pri porabi javnega denarja, ampak tudi vsakega posameznika.

V Kanadi tamkajšnja javna televizija objavlja podatke o višini najvišjih zaslužkov zaposlenih, a brez njihovih imen, avstralski javni televiziji pa ni treba storiti niti tega. V ZDA je študija iz leta 2011 pokazala, da je okoli polovici zaposlenih njihov delodajalec prepovedal ali odsvetoval razkritje podatka o višini plače sodelavcem. Leta 2014 je takratni predsednik Barack Obama z izvršnim ukazom želel spremeniti ta trend, a novi predsednik Donald Trump je Obamovo politiko na tem območju preklical in znova vrnil na prejšnje stanje, piše časopis The Independent.