Težko bi zanikali vsaj preroškost besedi, ki jih je v svojem prvem inavguracijskem govoru leta 1981 izrekel 40. ameriški predsednik Ronald Reagan (1981–1989). Glasnik sodobnega – morda je primernejša opredelitev "nedavnega" – konservativizma je na tak način strnil eno od temeljnih prepričanj tradicionalnih republikancev, namreč da vladni posegi, predvsem v gospodarstvo, škodijo in dušijo podjetniškega, inventivnega in inovativnega duha. Štiri desetletja pozneje smo priče, da je imel Reagan prav. Ne sicer povsem na način, ki ga je imel v mislih, vlada pa tudi ni težava zmeraj in povsod. A če v vladi sedijo ljudje, ki položaju niso dorasli po človeški, značajski plati, če pustimo strokovno usposobljenost v tem trenutku ob strani, vlada postane težava. Velika težava.

Bela hiša je nedavno tega poskrbela za šolski primer. Psihiatri in psihologi so javno opozarjali, da Donald Trump kaže simptome patološkega narcisizma, kar milijonov Američanov sicer ne ovira, da mu ne bi sledili. Prepričanje, da je za vse križe in težave ZDA kriv prav on, seveda zgreši bistvo. Nekateri so upali, da se bo kot poslovnež in "praktik" Trump lotil dotrajane ameriške infrastrukture, a ga ni zanimala. Med njegove največje dosežke sicer štejejo razcvet gospodarstva, a pri tem pogosto izpustijo to, da je šlo za konjunkturo, katere krivulja vzpona se je začela že globoko v obdobju Baracka Obame. Ampak infrastruktura je nekaj, za kar vsak Američan ve, da je težava.

Zgovoren je primer Teksasa. Teden dni spremljamo prizore ledeno mrzlih bivališč brez elektrike, ogrevanja in vode, obupanih ljudi, prepuščenih bolj kot ne samim sebi, in dolgih vrst zaradi motene oskrbe z osnovnimi dobrinami. Mraz in sneg, ki sicer nista značilnost zim na ameriškem Jugu, a tudi popolna ne, sta povzročila zlom električnega omrežja in vodovodnega sistema. Brez elektrike, ogrevanja in vode je ostalo skoraj pol države. 14 milijonov ljudi. V državi, ki bi bila po moči gospodarstva na devetem mestu na svetu, če bi bila samostojna. Teksaški BDP (BRDP) je namreč 1,9 bilijona dolarjev (2019).

Teksas je primer dobesednega razumevanja ameriškega individualizma, kjer je vse pisano na melodijo neodvisnosti in "samostojne" poti. Ponosni so na svoj boj za neodvisnost od Mehike in kratko samostojnost (1836–1846). Ker je za identiteto zgodovinski poraz kvaren, so šli celo tako daleč, da so se elegantno izognili dejstvu južnjaškega značaja nekdanje sužnjelastniške države, poraženke v državljanski vojni (1861–1865). Glede na prevlado belih Anglo-Teksašanov nekoliko paradoksalno, saj gre za mehiški vzorec kulture El Norte (Colin Woodard, American Nations, Ameriški narodi, 2011), so se oprijeli identitete Divjega zahoda in kulture kavbojev. V duhu uporništva so oblikovali tudi svojo različico ameriških sanj, kot pravi profesor Cal Jillson z Južne metodistične univerze, s katerim sva se pogovarjala ob mojem zadnjem obisku Dallasa: "'Teksaški mit' je različica ideje ameriške posebnosti. Gre za prepričanje, da je Teksas za vse enako odprt. Zelo ceni nizke davke, majhen vpliv vlade in državne regulacije ter poudarja osebno odgovornosti posameznika za njegov uspeh ali spodrsljaj v življenju." Kolikor to za marsikoga zveni privlačno, prinaša obenem zelo velike premoženjske in socialne razlike. Hkrati pa tudi pomeni, da država ne bo poskrbela za ljudi v primeru nesreče, politiki pa ne prevzeli odgovornosti.

Teksaški guverner Greg Abbott (2015–) je izpad električnega omrežja najprej pojasnil s kritiko obnovljivih virov energije: "Vse to samo kaže, da bi bil 'Green New Deal' poguben za ZDA. Naše vetrne in sončne elektrarne so odpovedale. /…/ Teksas potiskajo v pomanjkanje energije na ravni zvezne države. Vse to kaže, kako nujna je energija fosilnih goriv." Šele plaz očitkov, da zavaja, ga je spomnil, da ljudje vendarle vedo, kje živijo, in da je teksaško električno omrežje neodvisno in ločeno od omrežja ZDA. In da ga razvija in upravlja od Washingtona neodvisni Svet za učinkovito električno oskrbo Teksasa (ERCOT), ki bo zdaj, tako Abbott, moral nositi izključno odgovornost: "Kar koli je že povzročilo zmotno presojo ERCOT-a, se ne sme več ponoviti. To želimo zagotoviti, pa čeprav se bo zaradi tega morala vmešati država in zagotoviti sredstva za naprave, ki so tokrat zmrznile." Morda bi kateri od Teksašanov celo začel loviti sapo ob napovedi tako nezaslišanega posega vlade, če ne bi medtem vse sape pobralo neusmiljeno delovanje svobodnega trga. Zaradi mraza je narasla poraba električne energije in nekatera gospodinjstva so zato dobila – kljub zlomu sistema – položnice za več kot 10 tisoč dolarjev. Najvišja je bila skoraj 17 tisoč. In spet bo morala poseči država.

Če Greg Abbott kot aktualni guverner in glavna tarča nezadovoljstva državljanov lovi ravnotežje, nekateri vidni Teksašani ne skušajo pokazati niti trohice sočutja do ljudi v stiski. Nekdanji guverner (2000–2015) in zvezni minister za energetiko (2017–2019) Rick Perry je prepričan, da bi "bi bili Teksašani zaradi svoje neodvisnosti pripravljeni potrpeti tudi več dni izpada električne energije in oskrbe z vodo. Samo, da se zvezne oblasti ne bi vmešavale v naše zadeve." Pri tem je Perry, ki je svojčas izražal prepričanje, da je Donalda Trumpa poslal sam Bog, pozabil, da podobne zimske katastrofe, ki je Teksas prizadela leta 2011, ko je bil še guverner, ni razumel kot znamenja od zgoraj. Z drugimi besedami, teksaške oblasti niso naredile nič za obnovo sistema in njegovo pripravo na morebitno hudo zimo. Enako se je vedel tudi guverner Bill Clements (1979–1983 in 1987–1991) po katastrofalni izkušnji zime leta 1989.

Omenjeni guvernerji pa niso edine volilne izbire Teksašanov, ob katerih lahko dvignemo obrvi. Za namestnika guvernerja in predsednika državnega senata so že dvakrat izvolili Dana Patricka (2014–), kot piše na senatni spletni strani " … vodilnega borca za življenje in svobodo v Teksasu, tako glede krepitve meje, nižanja davkov na nepremičnine in dohodek, zavzemanja za drugo ustavno določilo, kot glede infrastrukturnih izzivov Teksasa, vse zato, da bo država še naprej gospodarsko cvetela." In tako je Patrick v času pandemije javno izrazil pričakovanje, da naj se pač starostniki, kot v primeru covida-19 najbolj ogrožena skupina prebivalstva, "žrtvujejo za prihodnost". Z drugimi besedami, gospodarstva nikakor ne gre omejevati zaradi blaginje prihajajočih rodov. Tisti, ki so z eno nogo v grobu, naj pač stopijo vanj še z drugo. Nič nenavadnega, da je Teksas druga ameriška zvezna država po kumulativnem številu okuženih s covidom-19. Skoraj 2,6 milijona ljudi se je okužilo, skoraj 42 tisoč jih je umrlo. In ker so ljudje v teh dneh zaradi objektivnih okoliščin, ko skušajo poskrbeti za najnujnejše, odrinili strah pred okužbo, bo statistika čez dva ali tri tedne verjetno povedala svoje.

Tudi teksaški izbiri na zvezni ravni sta zanimivi. Starejši senator John Cornyn (2002–) je po novembrskih volitvah sicer izjavil, da se je Republikanska stranka v primeru Donalda Trumpa vedla "kot mnoge ženske, ki se poročijo in mislijo, da bodo spremenile svoje može, ampak se to običajno ne izide prav dobro". A nato se je pri glasovanju v senatu še naprej vedla kot žena, ki v takšnem zakonu vztraja. Običajno veliko bolj izpostavljeni mlajši senator Ted Cruz (2013–), "strastni in učinkoviti borec za vlado z omejenimi pristojnostmi, gospodarsko rast in ustavo", kot piše na njegovi stani, pa je tokrat celo prekosil samega sebe. Zatiskanje oči pred kapitolskimi vstajniki in Trumpovo vlogo pri vstaji ni bilo dovolj. Kot dober oče je svojo družino v času, ko so sodržavljani zmrzovali, peljal na toplo, v mehiški Cancun. Neusmiljeno oko javnosti tega seveda ni spregledalo. Takoj so se pojavili protestniki s transparenti, ki zahtevajo njegov odstop. Cruz se je skesano vrnil, opravičil in skuša škodo popraviti z razvažanjem pitne vode. Mu bo to pomagalo?

Sporočilo Teksasa je brutalno jasno in univerzalno. Gospodarska moč še ne pomeni socialne pravičnosti in sprejemljivega življenjskega standarda prebivalstva. Prevzemanje politične odgovornosti je v krizi. Kar koli že je povzročilo negativno selekcijo ljudi, ki se odločijo za kandidature na javne položaje, problematična je tudi volilna izbira državljanov. Ne glede na strankarsko pripadnost kandidatov. Teksas je ena od konservativnih trdnjav in omenjeni politiki so vsi republikanci. Prav v vrstah te stranke se trenutno zbirajo privrženci nazorov, ki bi nas morali najbolj skrbeti, a ameriška zgodovina ne skriva imen demokratov, ki bi lahko bili naštetim dobra družba. Zmotno bi bilo tudi preveč dobesedno razumevanje primera Teksasa kot obrazca politične folklore. Odgovornost, družbena občutljivost, etično-moralna drža so univerzalne vrednote. Ljudje, ki jih ne premorejo – tudi brez patoloških potez, kaj šele z njimi – zavozijo stvar. Sledijo ozkim koristim. Politizirajo, z njimi pa vsa družba. Danes se ZDA v obkladajo s skrajno, destruktivno levico na eni in fašizmom na drugi strani, ne glede na temo, v glavnm pa niti ne vedo, kaj naj bi katera oznaka pomenila.

Ameriška pesnica, pisateljica in aktivistka za državljanske pravice Maya Angelou (1928–2014), avtorica kultnih spominov z naslovom Vem, zakaj ptica v kletki poje (I Know Why the Caged Bird Sings, 1969), je dejala: "Ko vam nekdo pokaže, kdo je, mu verjemite že prvič." Neizprosno življenjsko stališče za vsakogar. Ampak Angelou je vedela, o čem govori. Metaforični Houston iz naslova, ki naj bi mu sporočali težavo, ima srečo, da je prav v Teksasu. Houston so namreč ljudje. Volivci. Le verjeti morajo, da je to, kar vidijo, res. In da prihodnjič z istimi ljudmi ne bo nič drugače.

Houston, imamo problem!