Po vsem, kar se je zgodilo na Hrvaškem, bi morala hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović reči, da nedvomno obsoja NDH, je v Intervjuju TV Slovenija dejal predavatelj zgodovine na zagrebški Filozofski fakulteti prof. dr. Tvrtko Jakovina. "Potem pa si je 8. maja zaželela, da bi gledali v prihodnost. Značilen odziv desničarke, ki želi odriniti neprijetno okoliščino," je bil kritičen Jakovina.

Se v hrvaški družbi res vse bolj razrašča fašizem ali se državi zaradi teh obtožb dogaja krivica in je le tipična država EU-ja, v kateri skrajna desnica v zadnjem letu še posebej dviguje glavo? Obe možnosti sta slabi. Na ta in druga vprašanja je v oddaji Intervju TV Slovenija odgovarjal mladi hrvaški zgodovinar Tvrtko Jakovina, ki pogosto javno izstopa tudi kot angažirani intelektualec. Del pogovora povzemamo tukaj.

Profesor Jakovina, dobrih 100 dni mineva, odkar imate na Hrvaškem novo vlado, to je že obdobje, ko se da oceniti, kako se je lotila svojega mandata. Pričakovalo se je, da bo vlada Tihomirja Oreškovića državo zapeljala močno v desno, zdaj pa se, še več - vladi očita, da obuja - fašizem. Kako to komentirate?

Tako je. Kar zadeva Srednjo in deloma JV Evropo, bi lahko tisto, kar se dogaja na Poljskem in prej na Madžarskem, veljalo tudi za Hrvaško. Je pa velika razlika. Kot rečeno, desnica na Hrvaškem ni zmagala. HDZ z vsemi satelitskimi strankami v parlamentu nima 50 odstotkov. Tudi jaz bi tako rekel. To je pričakovati od zrele politike. Ne morete se opreti samo na skrajno desnico in pričakovati oblasti v državi, če nočete vladati z nedemokratičnimi mehanizmi. Tega mandata torej nimate, oblast pa se trenutno vede, kot bi imela plebiscitarno podporo za reševanje nekaterih glavnih ideoloških sporov. Ti spori v hrvaški družbi trajajo že več kot 70 let. Zato v državi nastajajo skoraj nevzdržne razmere.

Največ pozornosti so v zadnjem času mednarodno in doma vzbudile polemike ob vsakoletni komemoraciji v nekdanjem koncentracijskem taborišču Jasenovac, predstavniki judovskih občin, srbskih in romskih predstavnikov ni bilo, razlog – relativizacija in revitalizacija ustaštva. Kako ocenjujete odziv vladne politike na njihovo odločitev?
Naj šefinja države občasno reče kar koli, ji sam tega ne verjamem. Ne verjamem niti stranki, iz katere izhaja. 8. maja 2016 ji je pri maši, ki jo je tako kot vsako nedeljo prenašal HTV, dominikanski duhovnik iz Splita odkrito očital, da se je pod pritiskom ZDA omejila od NDH-ja. Na to se je le medlo odzvala. Rekla je, da odpušča duhovniku, ki ne odpušča njej, in naj se posvetimo prihodnosti. Po vsem, kar se je zgodilo na Hrvaškem, bi morala reči, da tisto še vedno obsoja, kot je dvakrat zatrdila Američanom. V letu in pol mandata tega še ni izjavila, takrat pa dvakrat. Nedvoumno je obsodila NDH. Potem pa si je 8. maja zaželela, da bi gledali v prihodnost. Značilen odziv desničarke, ki želi odriniti neprijetno okoliščino. Menda se ne bomo več prepirali, ni pa rekla, da res obsoja, kar je obsodila pred Američani. To je večletna, skoraj dvajsetletna politika zelo blagega obravnavanja takih incidentov ali dogodkov.

Več opozorilom, da se na Hrvaškem razraščajo skrajno desne ideologije, se je prejšnji konec tedna pridružila tudi eminentna zunanjepolitična revija Foreign Affairs. V dolgi analizi hrvaške politike pišejo, da v hrvaški novi vladi sedi odločen fašist, torej minister za kulturo Zlatko Hasanbegović, v primerjavi s katerim so madžarski in poljski desničarji na oblasti pravi šolarčki. Ali se za take ocene tujega tiska pri vas kdo zmeni?
Z vidika politike ministrstva za kulturo, ki v tem segmentu v hrvaški vladi dozdevno deluje najbolje, ukinjajo denarne prilive vsem takim medijem, spletnim portalom ali manjšinskim glasilom in vsem nevladnim organizacijam, ki kritizirajo oblast, ne le glede preteklosti, temveč tudi splošnega pogleda na Hrvaško ali Evropo, če želite. To je naravno povzročila dolgoletna politika neodzivanja. Rahlo vzpenjanje k neki točki se je s to vlado spremenilo v bliskovit in dolg preskok. Hrvaška je vstopila v obdobje, ki, kot vidite, budi zanimanje mednarodne javnosti, diplomacije in ustvarja podobo, ki jo bo po mojem mnenju treba še dolgo prati in urejati.
Predsednik vlade se trenutno vede, kot da ga to sploh ne zadeva. Kaže, da ga to bodisi ne zanima, meni, da je vse pretirano, da tisto, kar govorijo drugi, ni res, bodisi da je tako v vseh državah in Hrvaška pač ni izjema. Čeprav je iz Kanade. Od trenutka, ko je stopil v pisarno na Markovem trgu v Zagrebu, je odgovoren za politiko v državi. Za vso politiko, ne samo finančno ali gospodarsko. Ne le za tisto, kar je počel v velikih farmacevtskih podjetjih, ko je delal bilance in računal. Tam ni bil pravi strateg, zdaj pa mora biti državni strateg. Vodenje države zahteva veliko več kot urejanje bančnega ali gospodarskega stanja. Sem sodijo bolnišnice, a tudi kultura. Ministra ni obsodil. Ni se izrekel o ideoloških razprtijah.

Na Hrvaškem ste v zadnjih tednih veliko debatirali o novem dokumentarnem filmu o Jasenovcu, ki ga je režiral Jakov Sedlar in ki predvsem pere ustaške zločine v taborišču smrti, osnovna teza pa je, da je bil partizansko-komunistični Jasenovac dosti hujši in bolj krvav od ustaškega.
Namen filma je prikazati, da se je v Jasenovcu v času NDH-ja komaj kaj zgodilo, da ni bilo pobojev. Vse naj bi se zgodilo v času komunistične Jugoslavije. Kje so ti ljudje? Kje so pazniki? Kje so priče? Ni jih. Tega ni mogoče dokazati. Nihče ni nikoli govoril o tem, nihče ni pisal o tem, niti med izseljenci niso govorili o tem. Prav nihče ni spregovoril o tem. Do zdaj. Sicer pa to ni pomembno. Tem ljudem smo dali državljanske pravice. Dali smo jim še več. Film Jakova Sedlarja so si ogledali minister za kulturo, še en minister, diplomatski zbor in drugi, ki so mu dali verodostojnost. Več ni hotel. S to promocijo je njegov film postal dejstvo. Ker ga niso prepovedali, so ga ob podpori Cerkve, na primer siškega škofa, prikazali v šoli v Sisku. Društvo Tri taborišča Jasenovac je imelo po šolah javna predavanja. Na primer v Vinkovcih. Tako smo dobili kapilarni prodor tovrstne pripovedi, ki naj naposled popolnoma opraviči Neodvisno državo Hrvaško. Tega ni lahko doseči, lahko pa jo je prikazati prav tako slabo kot Titovo Jugoslavijo, vse skupaj popolnoma premešati in pravzaprav izrezati 20. stoletje in razumne pripovedi. To ni le nesmiselno in nemogoče. Tako ljudem peremo možgane.