naj bi skušali v Španijo pretihotapiti za 1,5 milijona funtov kokaina.
Če bosta dekleti obsojeni, ju čaka dolgoletna zaporna kazen v enem od nabito polnih perujskih zaporov, kjer si bosta morali sami plačevati vse, vključno s hrano in posteljnino.

Dekleti, ki trdita, da so jima vse skupaj podtaknili in ju prisilili, da pretihotapita iz Lime prtljago z 11 kilogramov mamil, delata kot natakarici na Ibizi, španskem otoku, znanem po divjih zabavah, razvratu in - mamilih, ki so vsepovsod.

"Nisva imeli nobene izbire. V najini glavi so merili z nabitimi pištolami, ki so jih bili več kot pripravljeni uporabiti. Če ne bi storili, kar so nama ukazali, bi bili mrtvi. Nisva tihotapili za denar, ampak za najini življenji," je v intervjuju iz zapora za Daily Mirror povedala Reidova, ki prihaja iz Severne Irske.

Zgodba na trhlih nogah
Toda Alberto Arian Barilla, policijski načelnik na Ibizi, pristojen za boj proti organiziranemu kriminalu, pravi, da dekletoma ne verjame. "Po mojih izkušnjah ti dve dekleti nista bili prisiljeni v to, saj moraš v Južni Ameriki skozi več nadzornih točk. Na vsaki izmed njih bi se lahko obrnili na policijo in povedali, kaj se jima dogaja."

Na Ibizi dela ogromno Britancev, ki se prav dobro zavedajo, kako hitro te na otoku 24-urnih zabav potegne v svet kriminala. Ali, kot piše Guardian: "Ta dolgo priljubljeni hedonistični otok, ki ga poosebljajo podobe pozibavajočih se mladih z visoko v zrak dvignjenimi rokami, ima temno plat, ki postaja samo še temnejša."

Znotraj glamur, zunaj beda
Središče tega hedonizma je Pacha. Vroči klub, ki je nedavno praznoval 40-letnico. Plesišče je nabito polno, obkroženo s separeji za pomembneže. Na odru plešejo naoljeni moški z natreniranimi telesi. Pacho so zgradili leta 1973 sredi pustinje, ki je zaživela z zabavami, ki trajajo celo noč, obiskujejo pa jih predvsem tisti z globokimi žepi. Vstopnina stane tudi do sto evrov, za VIP-mizo boste odštelil 440 evrov, za koktejl okoli 20 evrov, za steklenico vode pa 12.

Ni treba daleč od vhoda v Pacho, da se predstavi druga plat Ibize, otoka dveh paralelnih svetov. Na ulicah San Antonia postopajo sumljivi moški, ki skušajo ljudem sprva prodati sončna očala, nato pa hitro presedlajo na mamila. "Videl sem angleške prekupčevalce, kako ob koncu sezone tečejo za njimi, ker ne plačujejo svojih dolgov," razlaga za Guardian Peter Nee, upravnik Privilege cluba. "Policija jih včasih preganja na motorjih, a vse je samo igra mačke in miši."

Od marihuane do ketamina
Z aretacijo McCollum Connollyjeve in Reidove se je mamilarska kultura Ibize ponovno znašla v ospredju. Dekleti sta bili med stotinami tujcev, ki vsako poletje delajo po lokalnih barih in klubih, kjer je čar prepovedanih substanc - pa naj si bo za uživanje ali prodajo - nenehen. Začelo se je s "srečno" mamilarsko kulturo marihuane, ko so Balearski otok v 60. letih najprej odkrili hipiji z vse Evrope. Pritegnilo jih je vreme, sproščeni ljudje in naravne lepote otoka.

V 70. letih so se odprli prvi klubi in diskoteke, z njimi pa je prišel LSD. V 80. letih so sledili novi klubi, ki so otok povezali z vzponom elektronske glasbe in rejva, LSD pa je v 90. letih, ko se je britanski razvrat na otoku dodobra razmahnil, dokončno zamenjal ekstazi. Danes so vroče blago ketamin, GHB in kokain.

Ker je živeti na veliki nogi in zahajati v klube, kot je Pacha, drago, mnogi podležejo in začnejo prekupčevati z mamili. Drugi se vdajajo zastonjkarskim zabavam v zasebnih vilah in jahtah, ki jih prirejajo sumljivi gostitelji. Mnogi se v celoti ognejo dragim pijačam in posežejo po mamilih kot cenejši alternativi. Mladi honorarni plesalci, delilci letakov, natakarji in hostese zaslužijo komaj dovolj za preživetje - polovico dajejo za drago najemnino v natrpanih stanovanjih, kjer si eno sobo delijo po dva ali trije.

"Tu ni nič nedolžno"
20-letna Angležinja Fern Bowler, natakarica v klubu San Antonio, pravi, da ni težko razumeti, zakaj jih toliko na Ibizi zapade v svet mamil. "Tukaj preprodaja ni kot doma. Tukaj je to nekaj normalnega. V Veliki Britaniji bi se zgražali nad nekom, ki jemlje ketamin, a tu ga golta že vsak angleški povprečnež," razlaga. "Mamila prodajajo za pultom, nekateri so jih celo pretihotapili v škatlicah od proteinov. Tu ni nič nedolžno."

Julija, britanska mati dveh otrok, je utonila na nočnem kopanju, potem ko je zaužila koktejl mamil. Njeno truplo je na obalo naplavilo naslednji dan. Pred dnevi je 24-letni Anglež po burni noči umrl za posledicami padca z balkona, 19-letni rojak pa se je huje poškodoval po padcu iz četrtega nadstropja.
A Britancev vse to ne odvrne. Ibiza ima zanje še vedno neustavljiv čar. Lani je tako na otoku dopustovalo več kot 600.000 Britancev, letos naj bi jih bilo še več. Toda v vsem tem blišču in glasnih ritmih slavnih didžejev, ki vrtijo glasbo na Ibizi, se je nekaj izgubilo. Terry Farley, ustanovitelj britanske založbe Junior Boys Own, prihaja na otok že od 90. let in ugotavlja, da je VIP-kultura klubov, kot je Pacha, postala mikroklima korporacijskih znamk in sveta, ki ga je denar postavil na glavo. "VIP-kultura je otok uničila za vse - razen za investicijske bankirje in prekupčevalce z mamili," razlaga.

Molzna krava promotorjev
Z njim se strinja Bill Brewster, soavtor slovite plesne skladbe Last Night a DJ Saved my Life: "Ibiza je vedno imela element zvezdništva, vendar nisi nikdar imel takega občutka, ampak se je vse skupaj zdelo bolj kot en velik skupni, a svetovljanski ples. Še vedno mi je všeč, a denar je uničil čistost izkušnje. Meni se Ibiza danes zdi bolj kot molzna krava za britanske promotorje, ki rubijo lahkoverne obiskovalce klubov."

Španski lastnik bara Amsterdam v San Antoniu, kjer je nekaj časa delala Michaella McCollum Connolly, je še ostrejši. Na otoku živi že 40 let, a pravi, da mamila otok uničujejo. "Ibizo zdaj iz Machestra in Liverpoola vodi angleška mafija. Pred nekaj leti so imeli med seboj velik strelski obračun. Samo v zadnjih tednih sta zaradi mamil umrla dva človeka. Ibiza uničuje mlade. Tu je paradiž, a tudi pekel."