Najvišje sodišče Združenih narodov je tako potrdilo, da ima Nemčija pravno imuniteto pred tožbami, ki jih proti njej na sodiščih v tujini vlagajo žrtve nacizma.

V sprejeti razsodbi piše, da je italijansko vrhovno sodišče kršilo suverenost Nemčije, ko je leta 2008 razsodilo, da ima Italijan Luigi Ferrini pravico do odškodnine, ker so ga leta 1944 deportirali v Nemčijo, kjer je moral kot suženjski delavec delati v oborožitveni industriji.

Postopek na ICJ-ju sta Nemčija in Italija začeli leta 2008, ko se je Berlin obrnil na sodišče, saj ga je zasul plaz tožb svojcev ali vdov italijanskih žrtev nacističnega režima, ki so zahtevali odškodnine za deportacije Italijanov in za druga dejanja, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešile nemške sile, potem ko se je Italija septembra 1943 pridružila zaveznikom.

Pred ICJ-jem je Berlin zatrjeval, da je Rim, s tem ko je dovolil vlaganje tožb za odškodnine za zlorabe, ki so se zgodile med septembrom 1943 in majem 1945, pod vprašaj postavil nemški sistem povračil. Od 50. let preteklega stoletja je Nemčija za odškodnine namenila več deset milijard evrov odškodnin.

Berlin je tudi pojasnil, da odločitev italijanskega vrhovnega sodišča ni upoštevala sodne imunitete, ki jo sodobna Nemčija uživa v skladu z mednarodnim pravom.

Po trditvah Rima so imela italijanska sodišča pravico sprejemati tovrstne tožbe, saj so bile zlorabe, ki so jih zagrešile nemške sile med drugo svetovno vojno, "mednarodni zločini", ki imajo prednost pred imuniteto države.