Ameriška Uprava za oceane in ozračje (NOAA) je v začetku meseca izdala videoanimacijo, ki prikazuje vse zabeležene potrese od 1. januarja 2001 do 31. decembra 2015.

V zadnjem desetletju in pol je bilo zaznanih 20 potresov, ki so imeli magnitudo 8,0 ali več, le dva pa sta stresla z višjo magnitudo od 9,0. To sta bila potresa v Indoneziji leta 2004 in na Japonskem leta 2011. Oba sta imela magnitudo 9,1 in sta sprožila uničujoča cunamija, ki se je sprožil tudi ob potresu z magnitudo 8,1 na Samoi leta 2009 in potresu z magnitudo 8,8 v Čilu leta 2010.

Trki plošč
Najhujši rušilni potresi nastanejo na konvergentnih stikih tektonskih plošč, na območju subdukcije, kjer se ena plošča podriva pod drugo (večinoma se oceanska plošča podriva pod celinsko) in pride do hipne sprostitve energije. Sproženi potresni valovi potujejo skozi zemljino skorjo in rušilno moč sprostijo, ko dosežejo površje. Potresna in vulkanska dejavnost spremljata tudi drsenje plošč ene ob drugi ali pri razmikanju, ko nastajajo predvsem oceanski hrbti.

Zemljina lupina je sestavljena iz sedmih 100-150 kilometrov debelih večjih plošč: Evrazijska, Severnoameriška, Južnoameriška, Pacifiška, Afriška, Indoavstralska in Antarktična. Med manjšimi litosferskimi ploščami je tudi Jadranska, ki ji pripada površje Slovenije in je stisnjena med večjo Afriško ter Evrazijsko ploščo.

Najbolj živahno potresno in vulkansko dogajanje je na robovih Pacifiške plošče, tako na njenem zahodnem kot vzhodnem robu, ki skupaj tvorijo t. i. ognjeni pacifiški obroč. To je lepo vidno v videoanimaciji osrednjega ameriškega muzeja Smithsonian in Ameriškega geološkega središča na tej povezavi, kjer si lahko ogledate vse potrese in vulkane od leta 1960.