Medtem ko po svetu še kar odmevajo izidi iranskih predsedniških volitev, ki jih spremljajo demonstracije, v katerih so že ugasnila življenja, se velja zazreti globlje v zgodovino te nenavadne države in njenih nenavadnih (političnih) osebnosti. Kje so korenine današnjega dogajanja? Dežela, ki ne jezi le ZDA in Izraela, temveč tudi nekatere sorodne muslimanske države, je pestro in tudi nasilno zgodovino, ki jo zdaj dopolnjujejo povolilni pretresi, začela pisati v prvem tisočletju pred našim štetjem z dinastijo Ahemenidov, z islamom na čelu pa v 6. stoletju.

Prvi so poskušali prek njega doseči dostop do »toplih voda« Perzijskega zaliva, drugi pa so ga skupaj z Afganistanom dojemali kot oviro, s katero so ločevali svojo indijsko posest od Rusije. Iran, kjer se življenje in politika skozi stoletja nista spreminjala, se ni zavedal hitrega znanstveno-tehnološkega napredka na Zahodu, ukleščen v diplomatske intrige evropskih velesil pa je potegnil kratko, saj so Rusi prevzeli vpliv nad severom, Britanci pa nad jugom Perzije. Tovrstna želja po Iranu seveda ni bila nenavadna glede na to, da ima dežela strateško nadvse pomembno lego, da posreduje druge največje zaloge zemeljskega plina in pete največje zaloge nafte na svetu.

Vstop v moderni čas in vzpon Reze Pahlavija
Iranski kralji, ministri in državniki so se iz vloge lutk v rokah interesov obeh velesil izvili šele po »ustavnem uporu« leta 1906, ko je šah Musafar Ed Din dal Irancem ustavo in parlament ter sprejel omejitve svoje monarhistične oblasti. To je tista prelomna točka, s katero je Iran vstopil v moderni čas. Ruska navzočnost je z rusko revolucijo izginila, a je Perzija pod sovjetski vpliv znova zapadla po vzponu Stalina. In prav v zadnjih letih ruskega vpliva, ko so iransko armado tako rekoč vodili ruski oficirji, se je začel bliskovit vzpon Reze Pahlavija.

Pahlavija, ki je bil sprva navaden, menda pa tudi nepismen vojak, a je zaradi izjemnih vodstvenih in organizacijskih sposobnosti kmalu napredoval v oficirja, so odkrili Britanci. Menili so namreč, da bi lahko Iran vodil po njihovih postavah. Po državnem udaru leta 1921 je najprej postal vojaški minister, leta 1925 pa ga je ustavna skupščina izvolila za šaha. To je pomenilo ustoličenje dinastije Pahlavi.

Mohamed Reza Pahlavi – »ameriški policaj v Perzijskem zalivu«
Med drugo svetovno vojno je šah stavil na napačne karte, saj je simpatiziral z Nemčijo in je zaveznikom onemogočil prehod prek Irana, da bi Sovjetsko zvezo oskrbeli z vojaškim materialom za boj proti Nemcem. To dejanje je leta 1941 privedlo do zavezniškega zavzetja Irana. Britanci so šahu svetovali, naj prestol prepusti sinu Mohamedu Rezi Pahlaviju. Ta je vodilno vlogo v državi prevzel z 22 leti, Iranu pa je vladal vseh 38 let. In v tem času svojo pravo vlogo v »iranski zgodbi« nastopijo tudi ZDA in Izrael - zakaj, glede na predstavljena bogastva in prednosti Irana, ni težko uganiti.

"Pod vodstvom šaha Mohameda Reze Pahlavija (1941-1979) je bil Iran eden izmed stebrov ameriškega obvladovanja Bližnjega vzhoda. Tako ni naključje, da so šaha imenovali 'ameriški šah' in 'ameriški policaj v Perzijskem zalivu'. Šah je sodeloval tudi z Izraelom (Mosad – izraelska obveščevalna služba, op. a. – je uril zloglasno šahovo tajno službo Savak), Izrael pa je z Iranom sklenil tako imenovano 'zavezništvo periferije' (poleg Turčije in Etiopije)," je to obdobje za MMC popisal strokovnjak za mednarodne odnose in poznavalec političnih razmer v muslimanskem svetu Primož Šterbenc.

Islamska revolucija spodbujena z nacionalističnim nabojem
Omenjenega šaha je odnesla šele islamska revolucija z Ruholo Musavijem Homeinijem na čelu. Potem ko so leta 1978 v Teheranu, Kumu, Tabrizu in Esfahanu sledile množične demonstracije pod vodstvom verskih voditeljev, ki jih je iz Pariza vodil Homeini, je namreč ta leta 1979 prevzel funkcijo verskega in državnega voditelja ter se uveljavil kot ustanovitelj islamske republike Iran. Konservativna muslimanska duhovščina je po njegovem vzponu sprejela islamsko ustavo in osnovala teokratsko vladavino, pri čemer je bila moč sprejemanja najpomembnejših odločitev dana majhni skupini verskih strokovnjakov.

"Iranska islamska revolucija leta 1979 je bila v bistveni meri spodbujena z nacionalističnim oziroma protiimperialističnim nabojem - Iran naj ne bi več predstavljal zahodnega lakaja oz. izkoriščanca. Začel naj bi voditi neodvisno politiko. Seveda so ZDA, Velika Britanija in Izrael iransko revolucijo dojeli kot pomemben politično-ekonomsko-strateški udarec oziroma izgubo lastnega hegemonskega stebra," navaja Šterbenc. Prav v tisti čas tako datirajo korenine nesoglasij med Iranom in Zahodom ter med Iranom in Izraelom, ki se vlečejo še danes (več v priloženih okvirčkih).

Leta 1989 na čelo stopil Ali Hamenej
Čas ajatole Homeinija predstavlja obdobje, ko se je Iran zapletel v vojno z Irakom (sprožil jo je Irak, takrat pod vplivom ZDA) oz. ko je na veliko tekla kri, saj so krvavi boji med narodoma trajali kar osem let, na vsaki strani pa so zahtevali okoli pol milijona življenj. Konec so doživeli šele leta 1988, ko je Iran sprejel resolucijo OZN-a. Kljub podržavljanju domačega in tujega kapitala in poudarjanju socialne enakosti so hitra demografska rast, gospodarska stagnacija, restriktivna politika ter vojna povzročili širše družbeno nezadovoljstvo. BDP se je v primerjavi s časom, ko je Iran vodil Pahlavi, zmanjšal za tretjino, Iran pa se je povsem zaprl pred svetom.

Leta 1989 je republika dobila novega verskega voditelja - ajatolo Alija Hameneja. Na to mesto, ki mu pripada do konca življenja, ga je imenoval Svet varuhov. Z njegovim nastopom je bila ustava iz leta 1979 spremenjena tako, da verskega voditelja ne volijo več volivci na neposrednih volitvah, 86-članski Svet varuhov pa ima zgolj možnost, da ga razreši, če bi slabo opravljal svoje dolžnosti na verskem in državniškem področju.

Z novo ustavo oblast verske elite še okrepljena
Nova ustava je še utrdila oblast verske elite v novih okoliščinah. Prav verskemu voditelju tako pripadajo vse pristojnosti in pooblastila in je tisti, ki v Iranu skupaj s svetom izvedencev v rokah drži vse vzvode oblasti. Podrejena mu je vrsta pomembnih državnih institucij, odgovarjati pa mu pravzaprav ni treba nikomur. Z novo temeljno državno listino je bila odpravljena tudi funkcija predsednika vlade, ohranjena pa le funkcija predsednika republike. Ta v Iranu imenuje vlado ali svet ministrov, ki jih potrdi izvoljeni 290-članski parlament. Izvoljen je vsake štiri leta.

Kot je znano, je na zadnjih predsedniški volitvah znova zmagal Mahmud Ahmadinedžad (konservativna stranka), ki z mednarodno skupnostjo nikakor ne najde skupnega jezika. Potem ko je porazil svojega tekmeca iz opozicije, Mir Huseina Musavija (reforimstična stranka), so Iran pod očitki nepoštenih volitev zajeli protesti, s čimer je postal glavna zunanjepolitična tema ogromnega števila medijev po svetu.

Kaj je v ozadju protestov?
Kaj je torej po vsem povedanem v ozadju protestov v deželi, ki je bila vedno tarča poželenja? Poglejmo, kaj meni Šterbenc: "Upoštevati moramo, da je reformistični tabor v Iranu že nekaj časa nezadovoljen z dominacijo konservativnih krogov. Srednji sloj in mladi so nezadovoljni s slabšanjem ekonomskega položaja (naraščanje inflacije) in povečevanjem brezposelnosti in brezperspektivnosti (manj se upošteva, da je to v veliki meri posledica vse ostrejših zahodnih sankcij proti Iranu). To so gotovo nastavki za izbruh spontanega revolta po domnevno nepoštenih volitvah. Vendar pa se ni mogoče znebiti občutka, da (morda spontane) demonstracije izkorišča nekdo drug oziroma da demonstranti morda celo nehote nastopajo kot instrument v rokah zahodnih strategov iz ozadja. /…/ In navsezadnje: ni mogoče izključiti možnosti, da je Ahmadinedžad dejansko zmagal na volitvah. V kontekstu donedavnega nenehnega ameriškega pritiska na Iran in stalnega izraelskega rožljanja z orožjem bi se v Irancih dejansko lahko prebudil - povečal nacionalistični refleks.«

Viri:
- Bogomil Fefrila - Svet na dlani
- Pogovor s Primožem Šterbencem
- BBC