65 odstotkov podpore je prejel na tokratnih volitvah in si s tem zanesljivo prislužil svoj drugi predsedniški mandat - čeprav Iran z Ahmadinedžadom na čelu tvega zaostrene odnose z mednarodno skupnostjo, ki z 52-letnim markantnim politikom nikakor ne najde skupnega jezika.

A čeprav Ahmadinedžad predstavlja trn v peti tako Izraelu in ZDA kot tudi nekaterim muslimanskim državam in Evropi, gre nedvomno za zanimivo osebnost, ki - čeprav ga ne gre vedno jemati resno - vedno poskrbi za razburkanje svetov mednarodnih organizacij in polnjenje zunajepolitičnih uredniških strani.

"Mi to zmoremo!"
Že v prvem letu svojega predsednikovanja se je v vasi Aradan očetu kovaču rojen politik, škorpijon po horoskopu, zavihtel iz obskurnosti in postal eden najbolj težavnih in prepoznavnih svetovnih voditeljev. Njegovo nekompromisno stališče glede pravice Irana do bogatenja urana je še zaostrilo položaj na perečem Bližnjem vzhodu ter potisnilo ZDA in Iran bliže vojaškem spopadu kot kadar koli prej v bližnji zgodovini.

Ahmadinedžadovo obdobje se je zares začelo 6. avgusta 2005, ko so Iranci izvolili takrat 48-letnika za svojega predsednika - bil je prvi na tem položaju v 24 letih, ki ni bil klerik. Pred tem je bil župan Teherana in generalni upravnik iranske province Ardabil. Volivci so imeli ob svoji izbiri pred sabo predvsem eno: izboljšati svoj ekonomski položaj.

Njegov kampanjski slogan "Mi to zmoremo" je bil bliže tistemu ameriškega predsednika Baracka Obame ("Yes We Can"), kot bi dajale slutiti današnje napetosti z ZDA. V kampanji je obljubljal predvsem boj s korupcijo, sestavljanja bombe pa ni omenjal.

Štiri leta kasneje je stopnja brezposelnosti v Iranu 30-odstotna. A Ahmadinedžad je v drugo zmagal ravno s podporo revnejšega sloja. Mnogi svetovni politiki lahko v podobnih razmerah le sanjajo o takem izidu.

Ena sporna izjava za drugo
Njegova retorika se pogosto zdi nezaslišana celo Irancem samim. Kot denimo njegov predlog, da bi Izrael premaknili na Aljasko ali mogoče v Evropo. Pa njegov poziv, da se ta isti "okupatorski režim zbriše z zemljevida". In tista, da je holokavst mit (ta izjava naj bi bila sicer odprta za interpretacije), tudi ni bila ravno lepo sprejeta.

A večina Irancev se kljub morebitnim nestrinjanjem s predsednikovo retoriko strinja z njegovim osnovnim sporočilom: čas je, da Iran znova postane močan, in to zdaj. Vprašanje jedrske sile mu je uspelo obrniti v stvar nacionalnega ponosa in zaenkrat se je njegova trditev, da ZDA "ne morejo storiti prav ničesar", izkazala za resnično.

Ob koncu mandata Georgea Busha se je na trenutke sicer zdelo, da bo napadel Iran le, da svojemu političnemu nasprotniku dokaže nasprotno, a ostalo je le pri retoriki.

Z izvolitvijo Obame se je predvidevalo, da se bodo odnosi malce izboljšali - Ahmadinedžad je namreč le dan po Obamovi izvolivi novega predsednika poklical in mu čestital, češ da pozdravlja osnovne in poštene spremembe v ameriški politiki in vedenju. To je bila prva uradna čestitka Irana ZDA po iranski krizi s talci leta 1979.

Vztraja pri jedrskem programu
A pravzaprav se kaj dosti ni spremnilo: Ahmadinedžad še naprej ostaja oster kritik ZDA in Izraela, podpira pa trdnejše odnose z Rusijo, Venezuelo, Sirijo in arabskimi državami Perzijskega zaliva. Kar se tiče jedrskega programa, vztraja, da gre za miroljubne namene, in se mu zato kljub pozivom mednarodne skupnosti in ZN-a ne namerava odreči.

65 odstotkov Irancev očitno meni, da se mu tudi ni treba.

Kaja Sajovic (delno po Timu)
kaja.sajovic@rtvslo.si