Glavni govornik na osrednji proslavi v iranski prestolnici Mahmud Ahmadinedžad je dejal, da je nova ameriška administracija napovedala, da želi narediti spremembo in stopiti na pot dialoga. "Jasno je, da mora biti sprememba temeljita in ne le taktična," je v govoru pred več tisoč ljudmi poudaril predsednik in dodal: "Iranski narod bo pozdravil resnične spremembe in je pripravljen na dialog v ozračju enakosti in vzajemnega spoštovanja."

Novemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami je še sporočil, da naj ne ponovi temačnega obdobja svojega predhodnika Georgea Busha, saj bo tiste, ki si to želijo "doletela veliko hujša usoda, kot je Busha".

Revolucija končala perzijsko-iransko monarhijo
ZDA so diplomatske odnose z Iranom prekinile leta 1979, potem ko je islamska revolucija strmoglavila režim prozahodnega šaha Reze Pahlavija in ustoličila Islamsko republiko Iran. S tem je tudi končala 2.500-letno perzijsko-iransko monarhijo in ustoličila Islamsko republiko Iran, v kateri sta religija in politika neločljivo povezani.

31. januarja 1979 se je lahko v domovino vrnil tudi ajatola Homeini, ki je več let živel v izgnanstvu, zdaj pa velja za očeta revolucije, saj je 10. februarja prav on razglasil njeno zmago, 1. aprila je razglasil Islamsko republiko Iran. Nova državna ustava pa je bila potrjena na referendumu decembra omenjenega leta.

Ob revoluciji so iranski študentje zavzeli ameriško veleposlaništvo v Teheranu in na njem kar 444 dni zadrževali talce. Odnosi med državama so se v zadnjih letih - odkar je na položaju predsednika Irana Ahmadinedžad, ZDA pa je vodil Bush - še poslabšali, še posebej zaradi iranskega jedrskega programa.

Pahlavi na oblasti s pomočji SZ-ja in VB-ja
Pahlavija sta leta 1941 na oblast imenovali Rusija in Sovjetska zveza, ki sta napadli državo, da bi lahko v boju proti nacistični Nemčiji uporabljali iransko železnico. Deset let pozneje je bil za premierja na volitvah izvoljen Mohamed Mosadeg in je postal izjemno popularen med ljudmi, saj je nacionaliziral iransko nafto.

Velika Britanija je odgovorila z uvedbo embarga na iransko nafto, hkrati pa pozvala ZDA, naj ji pomagajo pri odstavitvi Mosadega. Dve leti pozneje je bil Mosadeg zaprt, Pahlavijev režim pa je postal zelo avtokraten. S pomočjo Washingtona je uspel obnoviti infrastrukturo, ob tem pa je njegova obveščevalna služba SAVAK zatrla vse oblike politične opozicije, med katero je sodil tudi Homeini. Ta je leta 1964, ko je bil izpuščen iz zapora, javno kritiziral ameriško vlado. Pahlavi ga je poslal v izgnanstvo najprej v Turčijo, nato Irak, dokler ni končno prišel v Franciji. Ves čas je kritiziral šaha.

Homeini postal simbol upora
Islamska revolucija se je začela že januarja 1978 s prvimi večjimi protesti proti šahu. Po številnih stavkah in protestih je leto pozneje šah zapustil državo in to je omogočilo Homeinijevo vrnitev, postal pa je tudi simbol upora proti prozahodnemu šahu, čeprav je bil sam upor rezultat širše opozicije več skupin, katerih zasluge so med leti izbrisali iz zgodovinskih učbenikov.

Sekularne stranke z liberalnimi, marksističnimi in drugimi usmeritvami, ki so sicer igrale pomembno vlogo v revoluciji, so namreč nasprotovale klerikalni struji in oblikovanju islamske republike, zato so bile pozneje prepovedane in povsem izrinjene iz političnega življenja, na tisoče njihovih pripadnikov pa je bilo v letih po revoluciji ubitih.

Po smrti Homeinija leta 1989 se je v Iranu začela oblikovati struja reformistov, iz katere je bil prejšnji predsednik države Mohamed Hatami - na oblasti je bil med letom 1997 in 2005. Hatami si je prizadeval uresničiti svojo vizijo islamske demokracije in je uspel omiliti nekatere toge omejitve na področju kulture in družbenih dejavnosti v Iranu, njegove obljube o socialnih in političnih reformah pa so zaradi prevlade konservativcev v parlamentu in svetu varuhov ostale v veliki meri neizpolnjene.

Na predsedniških volitvah leta 2005 je nato slavil konservativni in populistični Ahmadinedžad, na lanskih parlamentarnih volitvah pa so konservativci znova dobili večino v parlamentu. Volitve novega predsednika bodo potekale letos in Hatami je že napovedal svojo kandidaturo na njih. Ahmadinedžad pa se bo potegoval za svoj drugi mandat. V svojih ostrih govorih je med drugim napovedal propad ameriškega imperija in pozval k izbrisanju Izraela - ključnega zaveznika ZDA v regiji - z zemljevidov.

"Revolucija še živa in živahna"
Ahmadinedžad je v govoru na slovesnosti ob Homeinijevem mavzoleju na jugu Teherana 31. januarja zatrdil, da je islamska revolucija po 30 letih "živa in živahna". Zdajšnji ajatola Hamnej je obljubil, da bodo varovali veliko zapuščino in načela imama Homeinija, zbrana množica pa je medtem vzklikala "Smrt Ameriki! Smrt Izraelu!"
Konservativci zadovoljni, reformisti želijo demokracijo
Številni Iranci, še posebej veterani revolucije, so še vedno ponosni na to, da so leta 1979 strmoglavili "despotskega" šaha in si izborili neodvisnost od tuje nadvlade. Za konservativce je današnji Iran idealna država, v kateri ljudje sami izbirajo svojo oblast, vključno z verskim voditeljem, ki ima glavno besedo pri sprejemanju ključnih odločitev v državi.

Po drugi strani si mnogi zmernejši in reformistični Iranci želijo več svobode, človekovih pravic in resnično demokratičen sistem, v katerem politično udejstvovanje ne bi bilo omejeno zgolj na tiste, ki ustrezajo oblastnikom.

V Iranu ima poleg predsednika in ajatole pomembno vlogo tudi svet varuhov, ki ni voljen, ampak ga neposredno ali posredno imenuje ajatola. V skladu z iransko ustavo nadzoruje izvedbo volitev in lahko prepreči sprejetje nove zakonodaje. V preteklosti je svet diskvalificiral na tisoče reformističnih kandidatov za poslance in predsednika države ter blokiral številne zakone, še posebej tiste, ki jih je sprejel parlament v obdobju 2000-2004, ko so v njem prevladovali reformisti.

M. R.