V sredo bodo vse oči uprte v Napolitana, ki bi lahko tradicionalni nagovor ob prehodu v novo leto izkoristil za napoved odstopa. Da se namerava od položaja posloviti, je 89-letni predsednik nakazal že pred dnevi, vprašanje je le, ali bo to storil na silvestrovo ali bo dal državi še nekaj časa. Nekateri ugibajo, da bi lahko počakal na 13. januar, ko se bo z govorom premiera Mattea Renzija v Evropskem parlamentu končalo polletno predsedovanje Italije EU.

Poznavalci se predvsem bojijo, da bo odstop Napolitana oz. nezmožnost soglasja o njegovem nasledniku, iskanje katerega je zadnje tedne že v polnem teku, državo pahnil v novo negotovost. Italija je sredi najhujše povojne krize, Renzi pa mora zato uvesti pomembne reforme. Najmanj, kar ob tem potrebuje, je zastoj zaradi volitev predsednika države. Dokler trajajo te volitve, parlament namreč ne sme odločati o ničemer drugem, senat pa bi se moral že januarja znova lotiti volilne reforme. Z novim zakonom bi stranka, ki bi zmagala na volitvah, dobila jasno parlamentarno večino, kar bi predstavljalo pravo revolucijo v državi, kjer je nestabilnost vlade način življenja.

Kako se kosati z Napolitanom?
Vprašanje je tudi, ali bo novi predsednik mednarodno spoštovanemu Napolitanu segel vsaj do kolen. Najstarejši predsednik kake evropske države in krizni menedžer številka ena v Italiji se po burnih osmih letih na položaju, ki jih je zaznamovalo več menjav vlad, noče iti več. "Kos je bil enemu najtežjih predsedovanj v državi, zelo je utrujen," je dejal Napolitanov svetovalec Emanuele Macaluso. Kot je posvaril, sedaj državi grozijo najbolj kaotične volitve predsednika v zgodovini. Te besede v Italiji, kjer so bile zadnje volitve ponižujoča igra, nekaj pomenijo.

Napolitanu, nekdaj pristojnemu za zunanjo politiko v komunistični stranki, gre zahvala, da Italija v zadnjih letih ni popolnoma strmoglavila. Zadnji premierji so lahko stolčke zasedli le zato, ker je predsednik uspešno posredoval med podivjanimi strankami. Prvi nekdanji komunist na čelu Italije se je želel umakniti že lani, a je spričo kaosa ob predsedniških volitvah, ko sprtim strankam po več krogih ni uspelo najti kandidata, aprila lani privolil, da ga parlament potrdi za še en mandat. "Italija ne sme več uprizoriti takšnega ponižujočega spektakla," je posvaril Macaluso.

Da se ne bi ponovilo leto 2013
Italijanskega predsednika volijo predstavniki obeh domov parlamenta in 20 italijanskih dežel, skupno 1.007 predstavnikov. V prvih treh krogih glasovanja je za izvolitev potrebna dvetretjinska večina oziroma 672 glasov, v vseh nadaljnjih krogih pa zadošča že absolutna večina - 504 glasovi. Po pričakovanjih bo Renzijeva Demokratska stranka (PD) kot prva predstavila predsedniškega kandidata in poskusila druge stranke prepričati, naj ga podprejo. A ob zadnjih volitvah se PD o kandidatu ni uspelo poenotiti niti v lastnih vrstah! "Leto 2013 se ne sme ponoviti," je Renzi posvaril svojo stranko.

V iskanje kandidata se želita vplesti tudi nekdanji premier Silvio Berlusconi in njegova Naprej Italija. Berlusconi z Renzijem sodeluje pri reformah, a v zameno zahteva ugodnosti zase. Če bo podprl Renzijevega kandidata, bo od novega predsednika pričakoval milo obravnavo, ko gre za njegovo obsodbo zaradi utaje davkov, se bojijo člani PD. Berlusconi je kot možnega kandidata omenil nekdanjega premierja Giuliana Amata, vedno znova pa se pojavlja tudi ime nekdanjega dvakratnega premierja Romana Prodija, ki pa mu je na predsedniških volitvah spodletelo že lani.

Dobre možnosti pripisujejo finančnemu ministru Pieru Carlu Padoanu, mednarodni in domači ugled pa uživa predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, zato se njegovo ime pogosto pojavlja med kandidati, a je malo verjetno, da bi se Draghi odrekel službi v Frankfurtu.