Ime Jaffa se povsod po svetu povezuje predvsem s pomarančami, s čimer ni nič narobe. Ravno izvoz pomaranč, sicer posebnega tipa, je namreč temu nekoč palestinskemu mestu s 5.000-letno zgodovino omogočil hiter gospodarski razcvet v 19. stoletju. Pristaniško mesto na križišču vseh pomembnih starodavnih bližnjevzhodnih kultur je dobro izkoristilo ponujeno priložnost in postalo kulturno (s kopico časopisov, založb, kinodvoran ...) in gospodarsko središče Palestine. A prihod sionizma na to območje je popolnoma na glavo obrnil ne samo Jaffo, temveč celotno Palestino. Ravno zgodba Jaffe pa najbolje ponazarja, kaj je uresničitev sionističnih sanj, ustanovitev Izraela kot judovske države, pomenila za avtohtono palestinsko prebivalstvo.

Mesto, znano tudi kot Nevesta morja, je bilo, kot je v pogovoru za MMC poudaril Sami Abu Šehade, palestinski zgodovinar in politični aktivist iz Jaffe, dolgo časa multikulturno in zelo odprto. Gospodarski razcvet ga je naredil za največje in najpomembnejše palestinsko mesto, ki je v 40. letih 20. stoletja štelo okoli 120.000 prebivalcev. Okoli 90 odstotkov teh je bilo palestinskih Arabcev, 10 odstotkov pa Judov. Ustanovitev Izraela leta 1948, ki jo je spremljal izgon več kot 700.000 Palestincev, pa je Jaffo spremenil v nepomemben predel nekdanje majhne sionistične naselbine Tel Aviv, ki je od prihoda Britancev leta 1920 močno narasla. Ravno odnos med Jaffo in Tel Avivom je zgodba palestinske katastrofe, pravi Šehade.

Okupaciji in izgonu Palestincev je sledila dosledna judaizacija mesta. Ulice z arabskimi imeni so dobile nova imena, po sionističnih voditeljih, uničena je bila arabska arhitektura, preostali Palestinci so bili porinjeni v geto. Te besede do leta 1948 tam niso poznali, je dejal naš sogovornik. Istega dne, ko je Jaffa padla v roke sionističnih oboroženih skupin, so razglasili nastanek države Izrael.

Jaffe pravzaprav ni več, le še v glavah tam živečih Palestincev, meni Šehade, visoki predstavnik parlamentarne stranke Balad v Jaffi in doktorski raziskovalec na univerzi v Tel Avivu, kjer se osredotoča na zgodovino Jaffe kot arabskega kulturnega središča v letih 1920-1948, torej v času britanske vladavine v Palestini. Nekaj let je bil mestni svetnik v mestni občini Tel Aviv-Yafo, politično delovanje v Izraelu, ki ga označuje za močno rasistično družbo, pa opisuje kot mučno. A v politiki ni vakuuma, pravi. Če se za palestinske glasove ne bodo bojevale palestinske stranke, bo Palestincem v Izraelu še slabše, opozarja. V Ljubljano je prišel na povabilo gibanja BDS Slovenija ob odprtju fotografske razstave Okusi Jaffe: Palestina skozi zgodbo mesta in pomaranče Jaffa.

Jaffa je danes znana predvsem kot predel Tel Aviva, a njena zgodovina je precej daljša od zgodovine Tel Aviva ali države Izrael ...
... in večine mest na svetu. Jaffa je eno najstarejših mest na svetu. Govorimo o več kot 5.000-letni zgodovini. V zgodovini človeštva je imela dolgo pomembno mesto, a ne samo Jaffa. Celotna Palestina je, geografsko gledano, v središču oziroma je zelo blizu vsem starim kulturam na tem območju. Na jugu so bili egiptovski faraoni, na severu Sirci in Feničani, ni daleč od Babilona, Asircev in Perzijcev, blizu je tudi Grčija. V tistih časih je kakršna koli interakcija med temi kulturami - če so hotele trgovati ali se zavojevati - morala iti prek Palestine. Jaffa so bila vrata v Palestino, saj je imela naravno pristanišče. Takrat pa so ljudje za potovanja koristili predvsem ladje. Na tisoče let je torej Jaffa predstavljala vrata v Palestino in zato je bila toliko časa tako zelo pomembna. Jaffo so zasedale in nadzirale vse starodavne kulture in še danes je predmet tega konflikta, ki ga živimo, pa se ne moremo strinjati niti glede tega, kako ga poimenovati: izraelsko-palestinski konflikt, arabsko-izraelski konflikt, arabsko-judovski konflikt ... Veliko imen imamo zanj. Zelo pomemben element tega konflikta je, kako pišemo zgodovino. Na to temo poteka zelo resen spopad. Ne strinjamo se glede ničesar, niti glede starodavne zgodovine, niti glede srednjega veka, kaj šele glede sodobne zgodovine.

Glede stare zgodovine sionisti svoj zgodovinski narativ gradijo tako, da omenjajo biblične čase, Staro zavezo. Jaffa je v njej omenjena v dveh znanih zgodbah. Ena je o preroku Joni, ki ga pogoltne kit, druga pa o kralju Salomonu, ki je iz Libanona prinesel les cedre za gradnjo vrat svetega templja. Palestinci pa pišemo staro zgodovino popolnoma drugače. Začnemo namreč še pred tem obdobjem. Na naše zgodovinopisje vplivajo tudi naša politična stališča. V palestinski knjigi s 300 stranmi jih bo 250 posvečenih arabsko-islamskem obdobju, preostanek dobi največ 50 strani. Podobno je pri ljudeh, ki pišejo judovsko-sionistično zgodovino. Praviloma začnejo z bibličnimi časi, nato vmesno obdobje strnejo na desetih straneh in hitro preidejo na sodobno priseljevanje. Od tega, kako predstaviš zgodovino, je namreč odvisno, kako ljudje dojemajo sedanjost in prihodnost. Tukaj igra zgodovino precej drugačno vlogo kot v drugih družbah. Od dojemanja zgodovine je tako odvisno, kakšna je rešitev za palestinsko vprašanje. Zato je ta spopad glede zgodovine zelo pomemben in zato se nadaljuje. V zadnjih letih je postal še bolj intenziven.

Legitimnost izvira iz zgodovinske perspektive.
Seveda. Od tega so odvisne tudi rešitve in politična stališča. Bliža se obletnica nakbe ("katastrofa", palestinski izraz za izgon okoli 800.000 Palestincev in uničenje njihove družbe ob nastanku države Izrael leta 1948. Palestinci nakbo zaznamujejo 15. maja, dan po obletnici nastanka Izraela, op. a.). V enem od svojih predavanj o nakbi je eden od vidnih palestinskih voditeljev v Izraelu, Džamal Zahalka (poslanec stranke Balad v izraelskem parlamentu knesetu, op. a.), dejal, da je zelo preprosto razumeti, zakaj morajo sionisti lagati o zgodovini. Gre namreč za popolnoma običajno človeško ravnanje. V primeru zločina, kakršnega koli zločina, najsi gre za rop, posilstvo ali umor, je v interesu zločinca, da laže, v interesu žrtve pa je, da pove resnico. Zato je palestinski narativ veliko bližje resnici. Ne zato, ker smo mi boljši zgodovinarji ali ker uporabljamo boljše metode, ampak ker je v našem interesu, da povemo resnico. Želimo, da ljudje vedo, kaj se je res zgodilo. Sionisti pa morajo lagati. Kako sicer razložiti, da je njihov glavni projekt ustanoviti judovsko državo na območju, na katerem so v času te ideje, na koncu 19. stoletja, Palestinci predstavljali 95-odstotno večino? Kako lahko to razložiš?

Lahko opišete, kakšna je Jaffa s konca 19. in z začetka 20. stoletja?
V 20., 30., 40. letih 20. stoletja je bila Jaffa najpomembnejše palestinsko mesto. Zadnji veliki načrt mesta (pred letom 1948, op. a.) je bil narejen leta 1946. Avtor je v uvodu zapisal, da načrtuje resnično arabsko glavno mesto Palestine. Jeruzalem je bil po njegovem mnenju sicer pomemben z verskega vidika, v njem so bila tudi vsa vladna poslopja, a Jaffa je srce arabske Palestine. Tako so Jaffo ljudje dojemali v 40. letih 20. stoletja. Da se je Jaffa razvila v tako pomembno mesto, je bilo sicer več razlogov. Kot je dejal profesor Salim Tamari, se je v 19. stoletju odvil zelo pomemben proces. Do takrat je bil vzhodni, hriboviti del Palestine veliko pomembnejši kot njen zahodni, obalni del. V 19. stoletju pa so obalna palestinska mesta, kot so Gaza, Jaffa, Haifa, Akka postala pomembnejša kot mesta na vzhodu, Jeruzalem, Nablus, Hebron, Betlehem. V primeru Jaffe je razlogov za njen razvoj več. Najprej so to pomaranče, ki so igrale glavno vlogo do leta 1948. Pomaranč sicer niso izumili Palestinci. Poznali so jih po vsem svetu, v Kaliforniji, v Španiji, na Portugalskem in tako naprej. Kar je pomaranče iz Jaffe naredilo tako pomembne - kako je do tega prišlo, sicer ni znanstveno dobro pojasnjeno - je naslednje. V zgodnjem 19. stoletju je začela v Jaffi rasti nova sorta pomaranč, takšna z debelo lupino. Do takrat so ljudje namreč poznali samo pomaranče s tanko lupino. Tudi tiste so bile sicer okusne in sočne, a nisi jih mogel izvažati daleč. Nova sorta - rečemo ji šamuti - pa je rešila vprašanje izvoza pomaranč po vsem svetu. Šamuti je tako spremenila zgodovino Jaffe. Pomaranče se namreč niso več izvažale več v Aleksandrijo in Crigrad, ampak za desetkratno ceno v Evropo in Ameriko. Približno v tem času pa je prišlo tudi do nekaterih tehnoloških inovacij, recimo ladje s parnim strojem. Pot do Evrope ali Amerike je bila tako hitrejša in varnejša. Ta pomaranča je bila na tako dobrem glasu, da je bila v drugi polovici 19. stoletja "pomaranča Jaffa" najslavnejša znamka po vsem svetu. Vemo, da so, recimo, ljudje v Angliji, na Škotskem in drugod po Evropi v svojih spominih opisovali občutek dogodivščine, ko so za božično darilo dobili pomaranče Jaffa. To je bil zanje velik dogodek.

Kmetijstvo se je razvijalo zelo hitro. Ob koncu 19. stoletja so v Evropo prodali okoli dva milijona zabojev pomaranč letno. V 30. letih 20. stoletja se je ta številka povzpela na približno pet milijonov. Zaradi tega je zmanjkalo lesenih zabojev, zato so morali začeti uvažati les iz vzhodne Evrope, tudi iz Jugoslavije. Pomislite, koliko tesarjev potrebujete, da izdelate pet milijonov lesenih zabojev vsako sezono, ki traja tri do štiri mesece. Poleg tega so bili potrebni obiralci pomaranč. Da bi napolnili pet milijonov zabojev, je bilo treba obrati okoli 400 milijonov pomaranč. Ti obiralci so morali dobro poznati svoje delo, da ne bi poškodovali sadežev ali dreves. Naslednji v vrsti so bili t. i. kritiki, ki so preverjali vsako pomarančo, ali je ustrezna za izvoz. Nato je svoje opravil t. i. ponavljavec, ki je spet preveril kakovost pomaranč. Naslednji korak je bil zavijanje vsake pomaranče v poseben papir, za kar so bili spet zaposleni posebni ljudje, ki so jim sledili tisti, ki so pomaranče razporejali v zaboje glede na njihovo velikost. Nato je tesar zaprl vsak zaboj. Skratka, ta proces je predstavljal ogromno dela. Palestinska družba pa je bila majhna. V Jaffi preprosto ni bilo dovolj delavcev za vse to. Tako je mesto postalo znano po tem, da ponuja veliko priložnosti za delo. V 19. stoletju so v Jaffo začeli prihajati delavci iz Egipta, Sirije, Libanona, Maroka, Alžirije in Afganistana. Jaffa je tako postala eno najslavejših in najbogatejših mest vzhodnega Sredozemlja.

A pomaranče so bile zgolj eden od razlogov za tako hitro rast mesta. Drugi pomemben razlog je bil turizem. V drugi polovici 19. stoletja je začelo v Palestino prihajati ogromno krščanskih romarjev. Ustanovile so se nemške kolonije, prišlo pa je tudi veliko turistov. Konec 19. stoletja je imela Jaffa okoli 40.000 prebivalcev, vsako leto pa je gostila 80.000 krščanskih romarjev. Tako se je razvila vrsta turizma, ki je vključeval obiske vseh krajev, ki so omenjeni v Novi zavezi. Jaffa je za kristjane sveta. V njej je namreč prišlo do zelo pomembnega dogodka na samem začetku krščanstva, ko je Jezus odšel v nebesa. Do takrat so namreč kristjani nagovarjali le Jude v Palestini. Imeli so se za judovske reformatorje. Nato pa je sveti Peter dovolil vse vrste hrane, zaradi česar kristjanom ni bilo treba jesti le hrane košer, s čimer je lahko začel nagovarjati tudi druge ljudi. S takšnim razumevanjem Nove zaveze se je širitev krščanstva na vse človeštvo začela ravno v Jaffi. S turizmom je prišlo v Jaffo tudi veliko denarja. Palestinci pa v tem času niso izvažali le pomaranč, ampak tudi velike količine lubenic, različne oblike agrumov in drugih kmetijskih proizvodov. Imeli smo torej zelo razvito kmetijstvo, turizem, pa tudi industrijo. Mesto se je tudi demografsko hitro razvijalo. Po napadu Napoleona na Jaffo in uničenju mesta leta 1799 je ostalo v mestu le okoli 3.000 ljudi, na koncu 19. stoletja pa je imelo mesto že blizu 50.000 prebivalcev. Poleg tega je bila Jaffa ključno pristanišče za Palestine. V tistih časih se je namreč vse izvažalo in uvažalo prek pristanišč. Veliko je bilo torej razlogov, da se je mesto lahko razvilo v tako pomembno.

Poleg delavcev in turistov pa so bili konec 19. stoletja številni tudi judovski priseljenci. Kako jih je mesto sprejelo in kakšne so bile posledice njihovega prihoda?
Rad bi poudaril, da se je razvoj mesta začel precej pred prihodom sionistov. Jaffa je bilo multikulturno mesto, zato njihov prihod ni bil zelo pomemben. Kot pristaniško mesto je bila Jaffa namreč navajena na tujce. V Jaffi smo imeli tudi dve nemški koloniji, Sarona in Wilhelma, poleg je bilo v mestu več majhnih evropskih skupnosti. Mesto je bilo zelo odprto, razvito in multikulturno. Sionistični projekt je postal nevaren šele, ko ga je podprla takratna največja svetovna sila, Velika Britanija. Na začetku je bilo število prispelih sionistov povsem zanemarljivo. Večina se jih je namreč po prihodu kmalu vrnila, bodisi v Evropo bodisi v Ameriko ali v druge arabske dežele. Tukaj jim ni bilo všeč. Prišli so iz hladnih krajev v vročega, hrana jim je bila čudna, kultura tudi. Veliko ljudi se je torej vračalo. Do britanske podpore je bil tako sionistični projekt popolnoma neuspešen, kljub močni podpori bogatih Judov z vsega sveta. Projekt je postal pomemben šele po Balfourjevi deklaraciji (gre za deklaracijo britanskega zunanjega ministra Arthurja Jamesa Balfourja iz leta 1917, v kateri je minister Walterju Rothschildu, vodji britanske judovske skupnosti, izrazil naklonjenost in podporo Velike Britanije pri vzpostavitvi judovske nacionalne domovine v Palestini, op. a.). Naj podam nekaj številk, da bo bolj jasno. Med letoma 1882 in 1919 je prišlo v Jaffo in Tel Aviv, ki je najpomembnejši del sionističnega projekta, več deset tisoč sionistov. Ostalo jih je le 2.000. A vse se je spremenilo, ko so se vključili Britanci. V desetletju med letoma 1919 in 1929 je tako Tel Aviv narasel z 2.000 na 40.000 prebivalcev. Tako se je iz judovskega predela arabske Jaffe razvil v samostojno judovsko mesto.

Od samega začetka pa je Tel Aviv grajen na rasni podlagi, kar ljudje pogosto spregledajo. Spomnim se, kako je na nekem mojem predavanju v Tel Avivu neki odličen judovski nesionistični profesor pripomnil, da je Tel Aviv edino zahodno mesto, ki jih je obiskal, brez arabskih prebivalcev. Pa je geografsko veliko bližje Arabcem kot Los Angeles, New York, London, Pariz ali katero koli drugo mesto. Ljudje pogosto pozabijo, da je Tel Aviv hebrejsko mesto, namenjeno hebrejskim prebivalcem, pri čemer se ignorira dejstvo, da ga obkroža arabska večina. A vendarle, do prihoda Britancev je bil to popoln neuspeh, nato pa se je vse spremenilo. Do leta 1948 je tako Tel Aviv narasel na 200.000 prebivalcev. Začel je torej kot judovski predel velikega arabskega mesta Jaffa ...

..., kar je ironično. Tel Aviv je začel kot soseska Jaffe, danes pa je Jaffa soseska Tel Aviva.
Točno. Ravno to je palestinska nakba. Kar je 19. stoletja začelo kot obrobni judovski del velikega arabskega mesta, je s pomočjo takratne največje imperialne sile, Velike Britanije, postalo leta 1948 dovolj močno, da prežene svoje arabske sosede, zasede Jaffo in ustvari lastno obrobno arabsko sosesko. Po mojem mnenju predstavlja ta zgodba mikrokozmos palestinske katastrofe. Odnos med Jaffo in Tel Avivom je zgodba palestinske nakbe.

Koliko prebivalcev je imela Jaffa leta 1948 in koliko Palestincev je v ostalo v mestu po njihovem izgonu?
Glede te številke so mnenja različna, a zadnji župan Jaffe pred letom 1948 Jusuf Hajkal je v svojih spominih zapisal, da je v času njegovega županovanja v mestu živelo 120.000 ljudi. To je bilo za tisto regijo ogromno. Zaradi svojega pomena pa je bilo mesto obkroženo s pomembnimi sionističnimi kolonijami. Tel Aviv, ki je Jaffo zapiral s severa in vzhoda, je bil le ena od njih. Druge kolonije so Jaffo zapirale z vzhoda in juga. Jaffa je tako v vojno leta 1948 vstopila kot obkoljeno mesto, Britanci pa nam niso dovolili, da si ustvarimo lastno vojsko, da se obranimo pred napadi. Na drugi strani so Britanci podpirali sionistično gibanje, ki je imelo tudi svoje oborožene sile. Sionisti so v vojno vstopili s 40.000 vojaki, ki so bili dobro izurjeni in so imeli enotno poveljstvo. Arabski svet pa ni bil pripravljen. Večina ga je bila namreč koloniziranega. Vsega skupaj so imeli Arabci 36.000 vojakov, ki so imeli sedem različnih vrhovnih poveljnikov in so prihajali iz sedmih različnih držav. Sionisti pa so imeli leta 1949 že 100.000 vojakov. Ne poznam podobnega primera, ko bi imela skupnost, ki šteje 600.000 ljudi, 100.000 vojakov. Palestinci v Jaffi so se znašli pod hudimi napadi, neprestano se jih je obstreljevalo z vseh strani, bili so pokoli. Januarja 1948 je tako Sternova tolpa blizu stolpa z uro v središču bombardirala stavbo, ki je imela v prvem nadstropju sirotišnico. Ubitih je bilo na desetine otrok. Marca 1948 so enote Hagana napadle sosesko jugovzhodno od Jaffe, od koder prihaja moja družina. Pobili so skoraj vse prebivalce. Ljudje so bili prestrašeni, in ker se niso mogli braniti, so začeli bežati. Od 120.000 prebivalcev jih je tako ostalo le okoli 3.900.

Kakšna pa je bila demografska slika Jaffe v tistem času?
Večina jih je bila sunitskih muslimanov. Palestinski muslimani so namreč suniti. Teh je bilo okoli dve tretjini. Okoli deset odstotkov je bilo Judov, saj je imela Jaffa tudi judovske soseske. Okoli 20 odstotkov pa je bilo palestinskih kristjanov. Ti so pripadali vsem mogočim cerkvam. Ker je to Sveta dežela, so bile namreč tam vse različne cerkve, Grška pravoslavna, Katoliška, Koptska iz Egipta, Maronitska cerkev iz Libanona, Protestantska cerkev, Ruska pravoslavna cerkev in tako naprej. Pred drugo svetovno vojno je v Jaffi živelo veliko tujcev. Mesto je bilo zelo multikulturno.

Opozarjate na proces judaizacije Jaffe, ki se je začel po letu 1948. Kako je bil videti ta proces in ali je končan?
Do judaizacije arabskega mesta Jaffa je prišlo kot posledica vojne leta 1948. Po mojem mnenju je bil ta proces končan v 50. letih. Najprej je treba poudariti, da je težko razumeti te procese, če govorimo o ljudeh le kot o številkah. Tistih 3.900 Palestincev, ki so ostali v mestu, je bilo razkropljenih po vsem mestu. Ostali so iz različnih razlogov. Nekateri so prišli v pristanišče, a se jim ni uspelo vkrcati na nobeno ladjo - podobno, kot se zdaj dogaja Sircem. Del se jih je ločil od svojih družin. Nekateri so bili ranjeni in so obtičali v bolnišnicah. Ljudje so v Jaffi tako ostali po različnih naključjih, ne zato, ker so tako hoteli. Po vojni pa jih je okupator obravnaval kot sovražnike, ker niso pripadali pravi skupini. Niso bili Judje. Zato jih je bilo treba kot sovražnike toliko bolj nadzirati. Zato so jih po vojni na silo zbrali na enem mestu in jih zaprli v malo sosesko na jugu, Adžami. Sosesko so obdali z žico, vojaki in psi. Evropski Judi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, so naši soseski rekli geto. Pred sionistično okupacijo sploh nismo vedeli, kaj je geto. To je bila za nas nova beseda. Znotraj geta je bilo grozno. Ljudje so izgubili vse osnovne pravice. Glede na resoluciji o delitvi Palestine (resolucija ZN-a iz leta 1947, po kateri bi se mandatna Palestina razdelila na judovsko in arabsko državo. Resolucijo so Palestinci in drugi Arabci dojeli kot izjemno krivično in so jo zavrnili, op. a.) bi morala biti Jaffa del arabske države. Sionisti pa so jo dojeli kot strateško grožnjo zaradi bližine Tel Avivu, zato so jo okupirali. A ker gre za rasistični projekt, mesta niso hoteli zasesti skupaj z njegovimi prebivalci, zato so jih izgnali. Drobna manjšina, ki je ostala, je bila obravnavana kot sovražna in so jo dali pod vojaški nadzor v getu. V dveh letih so te ljudi psihološko povsem dotolkli. Najprej so se odločili, da nimamo nacionalne identitete. To se nadaljuje še danes. Danes tako nismo niti Palestinci niti Arabci, ampak izraelski Arabci. Postali smo le verska manjšina, manjšina v naši lastni domovini. Do sporazuma iz Osla je bilo prepovedano imeti palestinsko zastavo. Če si imel doma palestinsko zastavo, si šel v zapor. Odločili so se, da ne obstajamo in da nikoli nismo. Kot je dejala Golda Meir (nekdanja izraelska premierka med letoma 1969 in 1974, op. a.): "Palestinski narod ne obstaja".

Okupator se je poleg tega odločil, da so arabske države, naše naravno okolje, sovražne. Zato nismo smeli imeti nikakršnega stika s tem svetom. Če je bila torej tvoja mati izgnana, recimo, v Gazo, ti pa si hotel izvedeti, ali je z njo vse v redu, ali je še živa, si poskušal z vidika okupatorja navezati stik s sovražnikom. Nisi smel niti vprašati, ali je tvoja mati živa. Življenje, kot si ga poznal pred vojno, se je torej nepreklicno končalo. Ljudi, ki so bili njegov del, preprosto ni bilo več. Sionisti so namreč izgnali vse prebivalce, kar pomeni, da so izginile tudi vse človeške zmogljivosti, potrebne za obnovo po vojni. Ni bilo več tesarjev, mehanikov, odvetnikov, zdravnikov, učiteljev ... Vsi so bili izgnani in označeni za sovražnike države.

Judaizacija je imela katastrofalne posledice za Palestince, a za povojno dogajanje se uporabljajo tudi drugi izrazi, kot recimo "modernizacija" ali "razvoj".
Terminologija je zelo pomembna. Sionisti uporabljajo grd, rasističen izraz, in sicer "demografsko ravnovesje". Kaj to pomeni? Gre za glavni cilj njihovega projekta, imeti več Judov in manj Arabcev. To je še danes glavna sestavina ideologije v Izraelu. Gre torej za razvoj v obliki judaizacije. To se dogaja v puščavi Negev na jugu ali Galileji na severu Izraela. A zakaj je potrebna judaizacija Galileje, če jo želiš razviti? Tam namreč že živi milijon ljudi. Podobno je v Negevu. Tam živi ogromno beduinov. A z vidika države je treba pred razvojem dela države spremeniti sestavo tamkajšnjega prebivalstva in ga šele nato razviti. Podobno se je zgodilo v Jaffi. A naj poudarim, da Jaffa po vojni ni bila razvita, ampak popolnoma uničena. Od enega najpomembnejših mest ne samo v Palestini, ampak na Bližnjem vzhodu, je bila spremenjena v majhno, grdo, kriminalno sosesko, Tel Aviv pa je postal središče. Prebivalci Jaffe so torej izgubili svoje družine, svojo domovino, postali so manjšina, bili skoncentrirani v getu, izgubili vse pravice, tudi pravico do premikanja iz soseske v sosesko in izgubili vse premoženje. Izrael je namreč s t. i. Zakonom o premoženju odsotnih Palestincem ukradel vse premoženje. Nova država pa je zaradi "demografskega ravnovesja" - in to je ta judaizacija - pripeljala ogromno število Judov, ker pa je bila to še mlada in revna država, ni imela niti časa niti denarja, da zgradi domove za vse prišleke. Kaj so torej storili? Dali so jim naše premoženje. A Jaffa jim ni bila dovolj. Začeli so jih priseljevati še v sosesko Adžami, kjer smo živeli mi. Nato pa jim ni bil dovolj niti Adžami. Če si živel v stanovanju s tremi ali štirimi sobami, so oblasti tvojo celo družino prisilile, da se je preselila v eno samo sobo v stanovanju, sobo poleg nje pa so dali judovski družini iz Bolgarije, drugo sobo pa judovski družini iz Romunije. Cela palestinska družina je morala tako od takrat živeti v le eni sobi. To je povzročilo kolektivno travmo. Ljudje niso vedeli, kaj naj storijo. Izgubili so svojo domovino, izgubili so svoje premoženje, na koncu pa niso mogli obraniti niti stanovanja, v katerem so živeli. Prišleki pa so se zaradi tega, da so se čutili del sionističnega projekta, takoj vključili v izraelsko vojsko. Tako so, recimo, novi vojaki prišli do nekoga, recimo starosti mojega starega očeta, in dejali: "G. Abu Šehade, prosim pazite na moj dom. Odhajam namreč na misijo v Gazo." Seveda ga želiš ustaviti. "Kako to misliš, na misijo v Gazo? Kdo je tvoj sovražnik v Gazi? Kakšna misija v Libanonu? Koga greš ubijat? Mojo družino! Ko greš napadat begunce, gre za mojo družino." A strah te je nasprotovati, saj boš sicer tudi ti postal begunec kot tvoj brat. Zato si tiho. A veš, da gre ubijat tvojo družino, ko gre na misijo. Morda tvojega brata. Temu v Izraelu rečejo sobivanje.

Glede Jaffe je eno zanimivo dejstvo, ki lepo ponazarja odnos med zgodovino Jaffe in novo realnostjo. Mirovni center Šimona Peresa (nekdanjega izraelska predsednika in prejemnika Nobelove nagrade za mir, op. a.), katere deklarirani cilj je "promocija trajnega miru in napredek na Bližnjem vzhodu skozi spodbujanje strpnosti, gospodarskega in tehnološkega razvoja, sodelovanja in blaginje", je namreč zgrajen na zaseženem zemljišču palestinskih beguncev.
Ne samo to. Njegov južni krak je zgrajen na starem otomanskem muslimanskem pokopališču. Ko so gradili center, so uničili del grobov. Center je poleg tega okoliškim prebivalcem zaprl pogled na morje. To je res ogromna, grda stavba iz kamna in stekla. Vedno pravim, da je Peres strokovnjak za sklenitev miru z mrtvimi muslimani, težave ima s sklenitvijo miru z živimi. Primer Peresa in njegovega centra je zelo nazoren. Ni več predsednik, a še vedno prihaja vsak dan v center na delo. 93 let ima, a pride vsak dan. Ne želim pretiravati, a več kot 90 odstotkov ljudi, Palestincev, ki živijo poleg centra, ga dojemajo kot sovražnika. Ne vidijo ga kot mirovnika, saj poznajo dejstva. Vedo, da je on uničeval njihovo ljudstvo. Veliko ljudi ve, da je atomsko bombo na Bližnji vzhod prinesel ravno Šimon Peres, in sicer od Francozov. Ljudje vedo, da je za zmago na volitvah leta 1996 (kot premier, op. a.) izvedel pokol v Kani v Libanonu, da bi svoje judovske volivce prepričal, da je tudi on lahko močan, da je lahko nasilen, da lahko ubije Arabce. In to, kako on prihaja na delo v svoj center, kakšen odnos ima do okolice, ta slika pove vse. Tamkajšnji Arabci ga sploh ne dojemajo kot voditelja niti ga ne spoštujejo. Dojemajo ga kot negativnega lika v zgodovini tega območja.

Ko sva že pri zgodovini, lahko poveste, kako otroke, tako judovske kot arabske, učijo o zgodovini Jaffe?
To je dobro vprašanje. Ljudje ne vedo, da Palestinci v Izraelu - ker nismo obravnavani kot Palestinci - svojih otrok ne smemo učiti o svoji zgodovini. V okviru izraelskega ministrstva za izobraževanje, ki ga seveda popolnoma obvladujejo Judje, deluje ločen del, t. i. arabski sektor. A ker nam ne priznajo nacionalne identitete, nimamo nacionalne zgodovine. Zato sem moral kot učitelj zgodovine na srednji šoli poučevati sodobno sionistično zgodovino. Učenci so se tako preko svojih knjig učili o svojem narodu kot o sovražniku. In to s tistim grdim sionističnim rasističnim diskurzom o nas samih, naši domovini, našem narodu. Odpustili so me, ker sem otrokom govoril, da je s tem nekaj narobe, da smo Palestinci in da naj se tega zavedajo. Zaradi te osnovne stvari so me leta 2001 odpustili.

Jaffa je bila pred ustanovitvijo Izraela največje in gospodarsko ter kulturno najpomembnejše mesto v Palestini, zdaj pa je relativno reven in težaven del Tel Aviva …
... zdaj sploh ne obstaja več. Ko danes govorimo o Jaffi, si jo zamišljamo. Je nekaj, kar želimo oživiti. A Jaffe ni več. Obstaja veliko mesto z imenom Tel Aviv-Yafo. Jaffa je le njegov južni in glede na statistične podatke gospodarsko in socialno najšibkejši del. No, če smo natančni, Jaffe ni uradno, torej kot ločeno mesto. A mesto še živi v mislih Palestincev. Mi Jaffo še vidimo. Neuradno svoje otroke učimo zgodovino, kot jo mi želimo. Opominjamo jih, da niso takšni, kot jih učijo v šolah.

Kakšen učinek imate na mlade Palestince, rojene v Jaffi v zadnjih 20 letih? Kakšen je njihov odnos do Jaffe?
Leta 2010 je začela delovati nevladna organizacija Gibanje mladine Jaffe, v kateri sem tudi sam deloval. Gre za skupino fantov in deklet, muslimanov in kristjanov, ki ima pet ciljev. Prvi je je ohraniti in razvijati arabsko-palestinsko identiteto palestinske manjšine v Jaffi. Drugi je ohraniti in razvijati arabski jezik. Država ga želi namreč zatreti. Tretji cilj je spodbujati mlade v Jaffi, da so prostovoljci v različnih nevladnih organizacijah. Poleg tega se zavzemajo za enakopravnost med spoloma v arabski družbi. Peti cilj pa je pomagati srednješolcem, da pridejo do visokošolske izobrazbe in razvijejo akademske kariere. Na spletu se lahko najde veliko tega, kar počnejo. Ko so, recimo, palestinski politični zaporniki v izraelskih zaporih protestirali zoper t. i. administrativna pridržanja, ki Izraelu na podlagi britanskih zakonov še iz časa druge svetovne vojne omogočajo zapiranje ljudi v nedogled, ne da bi jim sodili, so pripadniki Gibanja mladine Jaffe njim v podporo vsak dan protestirali v središču Jaffe s palestinskimi zastavami in zahtevali konec administrativnih pridržanj. Protestirajo tudi zoper uničevanja domov ali zoper nastanitev judovskih naseljencev z Zahodnega brega v srcu soseske Adžami. Zdaj znotraj naše soseske gradijo svoje domove, ki jih mi po zakonu ne smemo kupiti.

Ste visoki predstavnik stranke Balad v Jaffi, bili ste tudi mestni svetnik. Kako poteka vsakodnevna politika na občinski ravni z vidika avtohtonega prebivalstva?
Če si socialno in politično ozaveščen, je to, psihološko gledano, zelo težka stvar. Izrael je namreč zelo militarizirana družba. Da bi Judje v svojem poklicu uspeli, morajo imeti za seboj vojaško kariero. Bil sem član mestnega sveta, v katerem je župan prihajal iz izraelskega vojaškega letalstva, v katerem je načelnik občine prihajal iz vojaškega letalstva, kjer so tudi vsi pomembni svetovalci prihajali iz vojaškega letalstva. Jaz pa sem včasih med sestanki razmišljal o njihovih karierah in o tem, kaj so počeli. Zaradi tega sem se sovražil. A po drugi strani v politiki ni vakuuma. Če ne boš zakorakal v ta grd, umazan prostor, bo to storil nekdo drug. Gre torej za neko stopnjo, ki jo moraš opraviti, da pomagaš svojim ljudem. Hkrati pa veš, da ne moreš storiti veliko, saj gledaš na zgodovino in sedanjost popolnoma drugače. Tudi prihodnost si zamišljaš popolnoma drugače. Od svojih kolegov si tako politično in ideološko zelo oddaljen. A jaz sem človek kompromisov. Ravno zato, ker se zavedam, v kako težkem položaju je moja skupnost, sem popolnoma prepričan, da je narediti nekaj mnogo bolje, kot ne narediti ničesar. Nekateri moji prijatelji ne mislijo tako. Velikokrat so me kritizirali prav oni.

Ravno to je bilo moje naslednje vprašanje. Vaša stranka je v izraelskem parlamentu, knesetu, zastopana s tremi poslanci. Obstaja več pogledov na vlogo palestinskih poslancev v knesetu. Nekateri jo vidijo kot pozitivno, češ, vsaj nekaj lahko storite, drugi pa jo vidijo kot legitimizacijo nelegitimnega sistema, kot demokratično masko za nedemokratičen režim. Kako gledate na vlogo palestinskih članov in članic kneseta?
Poznam to dilemo. Ljudje morajo vedeti, da so palestinski poslanci v knesetu zelo poseben primer parlamentarcev. Stranke po vsem svetu želijo prevzeti oblast in jo izvajati v skladu s svojimi ideološkimi prepričanji. Palestinci v Izraelu pa že od samega začetka pravijo, da gredo na volitve, a ne želijo vladati. Ne želimo biti ministri. Če bi namreč bili ministri, bi bili mi odgovorni za okupacijo svojih ljudi. To je nekaj, česar nočemo. Na drugi strani je Izrael družba, zgrajena na rasni podlagi. Ta rasizem pa nam ne dopušča niti, da igramo vlogo opozicije. Ne želiš biti torej del vladajoče koalicije in si na samem robu opozicije. Zakaj torej še vedno kandidiramo? Razlogov je več in ti razlogi ne prepričajo vseh, in vem, da so zelo problematični. Prvi razlog je ta, da če ne bomo imeli svojih lastnih političnih strank, se bodo za naše glasove potegovale sionistične stranke. Predstavljamo pa 20 odstotkov prebivalstva Izraela. Če svojim ljudem na volitvah ne bomo ponudili alternative, bomo s tem pomagali sionističnim strankam spet vstopiti v svojo družbo, kot je bilo do leta 1992. Do takrat je večina Palestincev namreč volila sionistične stranke. Del ljudi razmišlja tako kot jaz. Politika so kompromisi. Dokler se ne odrečemo svojim ključnim prepričanjem, je narediti nekaj za naše ljudi veliko bolje, kot ne narediti ničesar. Ker je izraelska politika zasnovana na rasni podlagi, se nobena sionistična stranka ne ukvarja z vsakodnevnimi težavami palestinske družbe. Služiti tudi nam sploh ne vidijo kot sestavni del njihovega dela. Imajo nas za sovražnike. Če ne bo nas, nihče ne bo skušal pomagati, nihče ne bo opravil tega dela namesto nas. Če nas ne bo v parlamentu, ne bo nihče izpostavljal zadev, ki jih izpostavljamo mi. Ne gre samo za velike zadeve, ampak tudi za majhne, recimo za reševanje težav z elektriko tu, z vodo tam ali s kanalizacijo nekje drugje.

Poleg tega vsako politično vodstvo ve, da ne sme biti preveč oddaljeno od svoje baze. Ni dovolj, da razumeš. Da bi lahko vodil ljudi, jim moraš biti blizu. Večina palestinske manjšine v Izraelu še vedno želi voliti, in naša dolžnost je, da jim ponudimo alternativo. Če jih bomo zapustili, bomo izdali našo vlogo. Našo družbo moramo voditi korak po korak. V stranki Balad imamo veliko rešitev za politično participacijo. Za to se bojujemo že od ustanovitve stranke leta 1995. Predlagamo krovno arabsko organizacijo, ki bi združevala vse palestinske voditelje in bi predstavljala našo nacionalno manjšino. Ta organ bi moral biti po našem mnenju izvoljen. Komunistična stranka pa temu nasprotuje, češ da bi bil organ nacionalističen, ta nacionalizem pa bi imel za posledico zapiranje skupnosti. Tudi država se s tem ne strinja. Meni, da bi bil to nekakšen drugi parlament. Ne poznam drugega primera tako zapletenega političnega položaja za kakšno manjšino na svetu. Smo državljani v državi, ki ji predstavljamo največjega sovražnika. Država nam kot manjšini preprečuje zbiranja sredstev ali pomoči od preostanka arabskega sveta, ki bi nam lahko pomagal. Tako se po zakonu ne moremo zanesti na svoje prijatelje. Ker je izraelska družba rasistična, tudi znotraj nje ne bomo našli rešitve. Ta rasizem pa jim zdi popolnoma normalen. Znotraj Izraela tako ne obstaja resna politična sila, ki bi se temu rasizmu uprla.

Čeprav smo revnejši, da imamo manj moči in energije, pa se želimo ukvarjati s politiko. Zato moraš ves čas sprejemati kompromise in zahajati v nasprotja, s katerimi moramo živeti. Dobro poznam naše zastopnike v parlamentu. Lahko povem, da velika ženska, kot je Hanin Zoabi, ne uživa, ko odide v parlament. Tam namreč sedi z ljudmi, ki na dnevni ravni izdajajo ukaze, da se okupira in uničuje tvoje ljudstvo. In to so tvoji poklicni kolegi. A če tega ne storiš, kaj pa lahko? Ustanovitelj naše stranke, filozof Azmi Bišara, je večkrat dejal, da so običajno države velike in imajo majhne vojske za obrambo svojih meja. Izrael pa je ravno nasproten primer. Je velika vojska, ki ima svojo majhno državo. Z nasiljem torej ne moremo uspeti. Izrael ima šesto najmočnejšo vojsko na svetu, proti temu ne moremo nič. Na volitvah ne moremo prevzeti oblasti, torej od znotraj ne moremo doseči spremembe. Hkrati pa tudi ne moreš početi ničesar. Seveda je najlažje delati to, kar počnejo naši levičarski prijatelji, katerih edina politična dejavnost je kritiziranje vsakogar. Razlagajo, zakaj so vsi ostali slabi, sami pa nimajo nikakršne alternative. A ljudje želijo rešitve. Bil sem mestni svetnik. Neka ženska je hotela vpisati svojega otroka v vrtec. Naletela je na težavo in potrebovala je rešitev. Zakaj bi njej razlagal o letu 1948? Nekdo je potreboval čiščenje bližnje kanalizacije. Njega ne zanimajo slabi vidiki sionizma. Ta človek želi živeti v čistem okolju. Če katera koli politična stranka preneha poslušati pozive svojih volivcev, jih bo izgubila. Znotraj Izraela sicer obstaja nekaj majhnih levičarskih gibanj, ki ne želijo sodelovati na volitvah, niti parlamentarnih niti lokalnih. Zato so tako majhna. Gre za pet, šest prijateljev, ki so omejeni na delovanje na Facebooku. Tako pa ne moreš doseči sprememb. Za to so potrebni kompromisi, zelo težki kompromisi. Včasih postane zelo težko. Eden izmed napadov na Gazo je bil, ko sem bil v mestnem svetu. Polovica mojih kolegov ni hotela prihajati na seje, ker so pobijali naše ljudi. Moral sem se ukvarjati s tem. Zelo težko postane včasih.