Prepričljiva zmaga Kagameja, ki Ruando vodi od konca genocida leta 1994, ni bila nobeno presenečenje, saj opozicija skoraj ne obstaja, medtem ko so mediji povsem v predsednikovih rokah.

Kagame tudi ni imel nobenega resnega nasprotnika in najbližji zasledovalec Jean Damascene Ntawukuliryayo je prejel le skromnih pet odstotkov glasov.

Ponedeljkove volitve so minile v mirnem ozračju za razliko od predvolilnega časa, ki so ga zaznamovali nasilje, aretacije in ustrahovanja. Tako sta bila med predvolilno kampanjo ubita dva Kagamejeva nasprotnika.

Junija sta neznanca ustrelila urednika prepovedanega časopisa Umuvugizi Jeana-Leonarda Rugambageja, julija pa so našli obglavljeno truplo namestnika vodje opozicijske Demokratične zelene stranke Andrea Kagwe Rwisereke.

Oblasti so zatrdile, da imata umora kriminalno ozadje, a organizacija za človekove pravice Human Rights Watch se s tem ne strinja in meni, da je bil umor Rwisereke politično motiviran.

52-letni Kagame je s svojo uporniško Ruandsko patriotsko fronto leta 1994 uspel zaustaviti enega največjih pokolov v človeški zgodovini, ko je bilo v stotih dneh ubitih okoli 800.000 ljudi.

Razcvet za ceno demokracije
Pod vodstvom Kagameja je Ruanda doživela razcvet in postala ena najstabilnejših afriških držav, čeprav v primerjavi z mnogimi drugimi državami na celini nima kaj dosti naravnih virov.

Stabillnost in ugodna poslovna klima sta državo naredili privlačno za tuje vlagatelje, Kagameja pa za ljubljenca zahodnih držav.

Toda organizacije za človekove pravice poudarjajo, da imajo mir, stabilnost in razvoj svojo ceno, ki jo plačujejo predvsem svoboda medijev in politična opozicija. Kagameja obtožujejo tudi, da je z leti postal vse bolj avtokratski voditelj in se s tem približal drugim afriškim samodržcem.

Kagame je razglasitev volilnih izidov dočakal med plesom na stadionu pred svojimi privrženci, ki jim je nato dejal, da je to njihova zmaga in zmaga za vso Ruando.