Tudi poldrugo desetletje pozneje si je težko predstavljati in razumeti, kako so se lahko v majhni vzhodnoafriški državi zgodili tako kruti poboji na tako obsežni ravni, ne da bi kdo v mednarodni skupnosti poskušal resneje posredovati in preprečiti množična grozodejstva, za katera so se svetovni voditelji po moriji v drugi svetovni vojni zavezali, da jih ne bodo več le mirno opazovali.
A prav to se je zgodilo, in ko so se pod pritiskom svetovne javnosti v zunanjem svetu stvari začele počasi premikati, je bilo prepozno. Ostalo je samo še celjenje ran in spoprijemanje s posledicami, ki jih je genocid pustil v ruandski družbi in tudi na širšem območju.
Stoletne korenine spopadov
Kot pri vseh spopadih in njihovih tragičnih posledicah je tudi tu treba vzroke iskati v zgodovini. Za razumevanje medetničnih odnosov je pomemben sam sistem ruandske družbe, ki se je začel oblikovati pred nekaj stoletji, ko so se s severa priseljevali Tutsiji in začeli osvajati s Hutuji poseljeno območje.
Pastirski Tutsiji so zaradi vojaških veščin in bistvene gospodarske lastnine, okoli katere se je vrtela celotna družba - živine, začeli prevladovati v političnem in gospodarskem življenju ter si tako podredili pretežno poljedelske Hutuje, čeprav je kulturna asimilacija potekala v nasprotni smeri in so priseljenci prevzeli jezik ter navade predhodnikov.
Hierarhični družbeni sistem je bil v mnogočem podoben srednjeveškim vazalnim odnosom v Evropi in je temeljil na dveh ekonomskih razredih - vladajoči kasti Tutsijev kot lastnikov živine (ta je predstavljala bogastvo in položaj v družbi) in njim podrejenih Hutujev, ki niso imeli nadzora nad produkcijskimi sredstvi in so zaradi tega vstopali v različna odvisna razmerja s svojimi gospodarji.
Tutsiji kot "afriški Judje"
Ko se je družbena stratifikacija že dodobra utrdila, so prišli evropski osvajalci, ki so na podlagi lokalnih predstav o izvoru obeh ljudstev kaj hitro pomagali ustvariti mit o superiornosti Tutsijev zaradi njihovega izvora, družbenega položaja, dobre organiziranost in telesnih lastnosti (visoki, sloki in s tem bolj podobni Evropejcem v primerjavi z manjšimi in čokatimi Hutuji). Tako lahko neredko naletimo na oznako zanje: "afriški Judje".
Globoke posledice v družbi so pustili belgijski kolonialisti, ki so po nekajletni nemški nadvladi ozemlje zasedli po koncu prve svetovne vojne. Kot v drugih delih Afrike se tudi tukaj belgijska kolonialna uprava ni ozirala na zapleteno naravo odnosov, zato so sledili dezintegracija, razdor in zmešnjava v političnih ter družbenih sistemih.
Belgijska uprava porušila sistem
Dotedanji sistem je resda temeljil na podrejenosti določenega sloja prebivalstva, a vendar je v tem podrejenem odnosu vseeno veljala neka recipročnost in medsebojna obveza obeh vpletenih strani.
V skladu s pristopom "deli in vladaj" so se Belgijci naslonili na obstoječo hierarhijo, a so pri tem popolnoma porušili te odnose. Uvedli so osebne izkaznice na podlagi etnične pripadnosti in vso oblast zaupali v roke manjšinskih Tutsijev, ki so postali privilegirani v vseh oblikah življenja, medtem ko so večinski Hutuju zasedli najnižje položaje na družbeni lestvici.
V obdobju tik pred neodvisnostjo pa je začela Belgija podpirati hutujsko stran, ki je na volitvah osvojila prepričljivo večino, še preden je Ruanda leta 1962 postala neodvisna država.
S prvim hutujskim predsednikom so se razmere korenito spremenile in Tutsiji so bili popolnoma izrinjeni iz političnega življenja, zato so številni zapustili državo. To je sčasoma povzročilo nemire in šele z vojaškim udarom generala Juvenala Habjarimane leta 1973 se je začelo obdobje relativne stabilnosti in država je bila več kot desetletje priča izboljševanju življenjskih razmer.
Od težave do težave - do genocida
Naraščanje elitizma, povečevanje razlik med bogatimi in revnimi, populacijski pritiski na izčrpane obdelovalne površine in še padec cen kave kot enega glavnih izvoznih artiklov je nakopičil težave, ki jim oblasti niso več kos. Napetosti so se povečale še z vojaškim organiziranjem tutsijskih beguncev v sosednji Ugandi, ki so v drugi polovici 80. let začeli napadati na sever države.
V začetku 90. let se je začela državljanska vojna, ki je svoj vrhunec dosegla prav z genocidom čez štiri leta. V tem vmesnem času so se začele hutujske milice oboroževati in pojavilo se je geslo "Moč Hutujem" (Hutu power), ki je ob intenzivni hujskaški podpori zloglasne hutujske radijske postaje in z izjavami skrajnih hutujskih voditeljev sovraštvo samo še stopnjevalo.
Brezizhodno stanje je poskušal predsednik Habjarimana rešiti s privolitvijo v večstrankarsko demokracijo in z mirovnimi pogajanji med Hutiji in Tutsiji, toda pot do genocida je bila že tlakovana. V mesecih pred aprilom leta 1994 so humanitarne organizacije že opozarjale na nevarnost katastrofe, a njihovi pozivi so naleteli na gluha ušesa.
Črni dogodki od aprila do junija leta 1994:
6. april - v bližini Kigalija so sestrelili letalo ruandskega predsednika Habjarimane, ko se je ta skupaj z burundskim predsednikom vračal s pogovorov v sosednji Tanzaniji. Nesreče ni preživel nihče, razbitine letala pa so padle na dvorišče predsedniške palače.
Okoliščine sestrelitve niso bile nikoli povsem razjasnjene, toda večina se je strinjala o krivdi hutujskih skrajnežev, ki niso bili pripravljeni na uresničevanje sporazuma o delitvi oblasti s Tutsiji. Skrajni Hutuji so za atentat obtožili Tutsije in s tem prižgali zeleno luč za genocid, ki je bil po mnenju večine poznavalcev načrtovan že mesece predtem.
7. april - sistematična pobijanja so se začela ponoči in že prvi dan genocida je bilo ubitih na tisoče ljudi. Ruandska vojska je zaprla ceste in milice interhamwe so se odpravile na svoj pohod od hiše do hiše, kjer so bili njihova tarča Tutsiji in zmerni Hutuji. Pripadniki mirovnih sil ZN-a so samo opazovali in niso posredovali, pri čemer so se sklicevali na omejen mandat misije.
Svetovna javnost se ni zavedala razsežnosti pokola, še posebej ne grozovitih razmer na podeželju, in mednarodna pozornost je bila na začetku usmerjena predvsem v kalvarijo tujcev, ki so obupano hitro želeli zapustiti državo.
Zgodbe o krutosti dogodkov so novinarje dosegle šele po proti koncu aprila, ko se je prvim beguncem uspelo prebiti na varno v sosednji Burundi.
Pripovedovanja so razkrila neizmerno krutost pri pobijanjih. Večina ljudi je bila pokončanih z mačetami, mnogi so bili živi zažgani, bili so prisiljeni ubiti sorodnike ali prijatelje, pokoli so se dogajali v bolnišnicah, šolah, cerkvah, in prav te so bile prizorišče nekaterih najhujših grozodejstev. Obcestni kanali so bili ponekod polni trupel.
Napadalci niso prizanašali nikomur od Tutsijev in tistim Hutujem, ki so jim skušali pomagati in so jih imeli za njihove privržence. Ubitih je bilo mnogo otrok, drugi so bili pohabljeni. Posiljenih je bilo od 250.000 do 500.000 žensk.
21. april - po uboju desetih belgijskih vojakov, ki so varovali zmernega hutujskega premierja, je ZN zmanjšal število pripadnikov mirovnih sil z 2.500 na 250.
30. april - Varnostni svet je o razmerah v Ruandi govoril osem ur. Sprejeta je bila resolucija, ki je obsojala poboje, a v njej genocid ni bil omenjen niti z besedo. Medtem je v sosednjo Tanzanijo, Burundi in Kongo prebegnilo na desettisoče beguncev, med njimi številni Hutujci, ki so se umikali pred silami napredujoče Ruandske domoljubne fronte (RPF), sestavljene iz tutsijskih beguncev v Ugandi.
17. maj - V novi resoluciji članice VS-ja so le dopustili možnost, da bi lahko nekatere dogodke označili kot dejanja genocida, in so se odločile, da bodo v Ruando poslale 6.800 vojakov in policistov, ki naj bi varovali civiliste. Kot je še danes navada v mirovnih misijah na afriški celini, se je z njo zavleklo zaradi prerekanja med državami o stroških in zagotavljanju logistične opreme.
22. junija - Ker o mirovnih silah še ni bilo sledu, je ZN avtoriziral napotitev francoskih vojakov na jugozahodu Ruande, kjer so ustvarili varna območja. Ubijanje Tutsijev se je kljub temu nadaljevalo tako na teh območjih kot drugod po državi.
6. julij - RPF je zasedel Kigali in oblikovana je bila vlada narodne enotnosti. Prejšnja hutujska vlada je pobegnila v Kongo in z njo na dva milijona beguncev, med katerimi je bilo na tisoče pripadnikov v genocid vpletenih milic, s čimer se je začela popolna destabilizacija vzhoda velike sosede, kjer do danes ni videti konca obračunavanj med različnimi uporniki iz vrst ene in druge strani.
Avgusta je nova ruandska vlada privolila v mednarodno sodišče pod okriljem ZN-a, ki je bilo ustanovljeno novembra istega leta s sedežem v Aruši v Tanzaniji. Do zdaj je bilo obsojenih 29 obtožencev, sodišče pa mora svoje delo končati do leta 2010.
Gregor Valenčič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje